Iranska vojna je razkrila presenetljivo spremembo razmerij moči na svetovnem naftnem trgu: Kitajska ni več zgolj največja svetovna uvoznica nafte, temveč je postala eden ključnih akterjev pri določanju svetovne cene nafte. O tej vlogi Kitajske je že pred meseci pisal Bloombergov kolumnist Javier Blas v članku »China’s Invisible Hand Is Rebalancing the Oil Market«, kjer je opozoril, da je dramatično zmanjšanje kitajskega uvoza eden ključnih razlogov, zakaj se je svetovni naftni trg kljub zgodovinskemu ponudbenemu šoku relativno hitro uravnotežil.

The Economist zdaj isto zgodbo v članku »China is now the world’s great oil power« in z zanj tipičnim podnaslovom “Forget OPEC. The Chinese Communist Party calls the shots” razvije naprej in Kitajsko razglasi tako rekoč za »novi OPEC«. Economist tudi pravi, da je Kitajska ključ do razumevanja paradoksa, da največji naftni ponudbeni šok v zgodovini (zaprtje Hormuške ožine, ki je blokiralo okoli 14 milijonov sodov dnevne ponudbe) ni privedel do tega, da bi cena nafte dosegla raven pričakovanih 150 dolarjev za sod. Kitajska je med februarjem in junijem je zmanjšala uvoz surove nafte za polovico oziroma za približno 5,5 milijona sodov dnevno. Po ocenah naj bi samo ta sprememba znižala ceno Brent nafte za najmanj 30 dolarjev na sod. Za primerjavo: med pandemijo je svetovno povpraševanje upadlo za približno 9 milijonov sodov dnevno, vendar ob hkratni svetovni recesiji. Kitajska je tokrat zmanjšala uvoz nafte v podobno velikem obsegu, ne da bi njeno gospodarstvo zaradi tega zdrsnilo v recesijo. Prav sposobnost, da država v kratkem času močno spremeni svoje neto povpraševanje po svetovni nafti, ji daje tržno moč, ki je na strani ponudbe tradicionalno pripadala OPEC.

Nadaljujte z branjem→

Brett Hemenway Falk of the University of Pennsylvania and Gerry Tsoukalas of Boston University have a fascinating new paper, The AI Layoff Trap, which identifies what may become one of the central macroeconomic problems of the AI revolution: what happens if firms start replacing workers with AI faster than the economy can create new jobs and incomes for them? Their answer is unsettling. Workers are also consumers. By replacing them, firms may collectively erode the demand on which their own profits depend.

The mechanism is a classic negative externality with an unusual twist. A company replacing a worker with AI captures the entire cost saving, while bearing only a fraction of the resulting loss in consumer demand. The rest is imposed on its competitors. Each company therefore has a perfectly rational incentive to automate even when all companies would ultimately be better off if they automated less aggressively. In the extreme, this becomes a prisoners’ dilemma: everyone races to cut labour costs, only to discover that they have collectively destroyed part of their customer base.

Consider an industry with 20 similarly sized firms. If one company replaces workers with AI, it captures 100 per cent of the labour-cost saving but experiences only roughly one-twentieth of the resulting decline in demand through its own sales. The remaining 19/20 is dispersed among its competitors. From the perspective of the individual company, automation therefore looks overwhelmingly attractive.

But suppose all 20 firms make exactly the same calculation. What was negligible at the company level becomes substantial at the aggregate level. Employment and household incomes fall, consumption declines and all 20 companies confront a shrinking market. This is a textbook fallacy of composition: what is rational for one company becomes collectively destructive when everybody does it.

Nadaljujte z branjem→

Vročinski valovi in visoke vročine, ki se zdaj periodično ponavljajo že tretje leto zapored, odpirajo ključna strateška vprašanja: kakšni bodo učinki na produktivnost in BDP, kakšni bodo ekonomski stroški prilagoditve, kakšne bodo possledice na pridelavo hrane, kakšne bodo posledice na proizvodnjo energije (če ob nizkem vodostaju poleti izpadejo hidro in jedrska, sončna enrgija pa je na voljo samo podnevi) in kakšne bodo posledice na globalne migracijske tokove (od juga proti severu). Pri tem vprašanja posledic za turizem in turistično industrijo niti ne omenjam.

Adam Tooze v tekstu “Mad dogs and …”: Heatwave economics – summer 2026 naslavlja dve izmed teh vprašanj. Izhaja iz osebne izkušnje letošnjega vročinskega vala v Parizu, da bi pokazal, kako napačna je naša običajna predstava o ekonomskih posledicah podnebnih sprememb. Podnebno katastrofo si praviloma predstavljamo kot dramatičen dogodek – orkan, poplavo ali požar –, ekstremna vročina pa deluje drugače. Mesta preprosto obstanejo. Ljudje ostanejo doma, ulice se izpraznijo, obisk trgovin in lokalov upade, gospodarska aktivnost zamre. Tooze pariško izkušnjo primerja z nekakšnim »vročinskim lockdownom«: brez administrativne prepovedi gibanja dobimo podoben rezultat – fizično in ekonomsko paralizo.

Bolj sistematično sliko ekonomskih posledic daje analiza Allianza, ki jo Tooze postavi v središče svojega zapisa. Ključna ugotovitev je, da vpliv vročine na gospodarstvo ni linearen. Do približno 30 °C so lahko nekateri učinki višjih temperatur celo pozitivni, nad to mejo pa se razmerje dramatično obrne. Med 30 in 35 °C naj bi se proizvod na opravljeno delovno uro z vsako dodatno stopinjo zmanjšal za približno 1,3 dolarja oziroma okoli 3 % povprečnega urnega proizvoda. Ker se plače prilagajajo počasneje kot produktivnost, se prvi udarec pokaže v dobičkih podjetij, pozneje pa prek nižjih dohodkov tudi v potrošnji gospodinjstev. Hkrati vsaka dodatna stopinja poveča porabo energije za približno 1,2 %. Podjetja tako istočasno prizadeneta padajoča produktivnost dela in naraščajoči stroški energije.

Nadaljujte z branjem→

Mehdi Hasan: I’ve been debating hardcore Zionists, Israeli supporters of Israel, for years. And the conversation always comes back to one talking point:

“Do you, or do you not support Israel’s right to exist?”

If you don’t, you’re an extremist, you’re an anti-Semite, you want to wipe Israel and millions of Israeli Jews off the map.

But you don’t have to concede on this point. It’s a bullshit argument.

Number one: Right to exist where?

Israel is the only country in the world that refuses to define its borders.

So if you want me to recognize Israel’s right to exist, does that extend into Gaza, the West Bank, the Golan Heights, East Jerusalem all considered illegally occupied territory under international law?

So, right to exist where?

Number two: What is this right to exist? Where does it come from?

States don’t have a right to exist. People, individuals have a right to exist. Human beings have that right. Not states, not countries.

The USSR broke up into Russia and 14 other states. Yugoslavia broke up. Czechoslovakia split into Slovakia and the Czech Republic.

What happened to their “right to exist”?

People have rights, not states.

And number three: If there is a right to exist, does Palestine have a right to exist?

Israel exists. It’s a country with sovereignty, it’s on the map.

The idea that in a world where Israel is genociding the Palestinians in Gaza, ethnically cleansing them in the West Bank, and blocking their legal right to return the idea that Israel’s right to exist is the one we should be concerned about, and not Palestine’s, is both ridiculous and, let’s be honest, racist.

Brett Hemenway Falk z University of Pennsylvania in Gerry Tsoukalas z Boston University v članku The AI Layoff Trap analizirata enega izmed potencialno najpomembnejših makroekonomskih problemov množične uporabe umetne inteligence: kaj se zgodi, če podjetja zaradi konkurenčnega pritiska začnejo odpuščati ljudi hitreje, kot jih gospodarstvo lahko zaposli na novih delovnih mestih. Njuna ključna poanta je presenetljiva. Problem ni samo socialni in tudi ne predvsem v tem, da bi delavci izgubili dohodek. Odpuščeni delavci so hkrati potrošniki, zato podjetja z množično avtomatizacijo postopoma uničujejo povpraševanje po lastnih proizvodih. Posamezno podjetje z avtomatizacijo znižuje stroške, negativne posledice zmanjšanega povpraševanja pa se porazdelijo med vsa podjetja. Zato je racionalno, da avtomatizira tudi takrat, ko bi bilo za podjetja kot celoto bolje, če bi avtomatizirala manj.

Gre za klasičen problem negativne eksternalije, vendar z nekoliko nenavadnim obratom. Podjetje, ki odpusti delavca in njegovo delo nadomesti z umetno inteligenco, pobere celoten prihranek pri stroških dela, samo majhen del izgube potrošniškega povpraševanja pa se vrne k njemu. Preostanek prizadene konkurente. Zato nobeno podjetje nima interesa, da bi se samo odpovedalo avtomatizaciji. Nasprotno, bolj ko avtomatizirajo konkurenti, močnejši postaja pritisk, da stori enako. V skrajnem primeru brez pomembnejših ovir pri uvajanju AI tako nastane ekonomska različica zapornikove dileme: vsa podjetja odpustijo delavce, čeprav bi bila njihova skupna dobičkonosnost večja ob počasnejši avtomatizaciji. Izguba torej ni zgolj prerazdelitev od dela h kapitalu, temveč čista družbena izguba, pri kateri izgubijo tako delavci kot lastniki podjetij.

Plastično si to lahko predstavljamo na primeru sektorja z 20 približno enako velikimi podjetji. Če eno podjetje odpusti del zaposlenih in jih nadomesti z AI, pobere celoten prihranek pri stroških dela, medtem ko samo približno eno dvajsetino posledičnega zmanjšanja povpraševanja občuti prek lastne prodaje. Preostalih 19/20 učinka se razprši med njegove konkurente. Z vidika posameznega podjetja je zato odločitev povsem racionalna: neposredni prihranek je velik, neposredni strošek izgubljenega povpraševanja pa skoraj zanemarljiv. Toda če enako računico naredi vseh 20 podjetij in vsa začnejo množično odpuščati, se teh navidezno majhnih individualnih učinkov na agregatni ravni sešteje v dramatičen padec dohodkov gospodinjstev in s tem agregatnega povpraševanja. To je šolski primer fallacy of composition: kar je racionalno in koristno za posamezno podjetje, postane iracionalno in škodljivo, ko isto strategijo uporabijo vsa podjetja hkrati.

Nadaljujte z branjem→

Iran iz ye vojne z ZDA in Izraelom postopoma izhaja kot regionalni hegemon, ki poskuša trajno preoblikovati razmerje sil v Perzijskem zalivu in širši regiji ter omejiti sposobnost ZDA in Izraela za prihodnje vojaško in politično posredovanje. Teheran je v zadnjih tednih utrdil vojaško hierarhijo, prevzel pobudo pri eskalaciji konflikta in zavrnil nadaljnja pogajanja s Trumpovo administracijo, saj je ta pogajanja v preteklosti trikrat izkoristila za napade na iransko vodstvo. V prihodnjem obdobju bo Iran nadaljeval napade na ameriške baze in izvidniško infrastrukturo, utrjeval nadzor nad Hormuško ožino, ščitil Hezbolah ter z regionalnimi državami gradil nov sistem odnosov, v katerem bo ameriška vojaška prisotnost bistveno zmanjšana. Izrael pa se bo moral umakniti iz Gaze in južnega Libanona, če bo želel še naprej obstajati.

Noah Smith v članku The End of an Era for China’s Economy: Zhu Rongji’s formula won’t work anymore. But that doesn’t mean Xi Jinping’s will work either smrt nekdanjega kitajskega premierja Zhu Rongjija vzame kot izhodišče za širšo analizo in kritiko možnosti uspeha sedanjega in prihodnjega kitajskega razvojnega modela. Zhu je bil eden ključnih arhitektov kitajskega gospodarskega čudeža in po Smithovi oceni morda najbolj sposoben, vsestranski in daljnoviden kitajski ekonomski reformator. Med letoma 1991 in 2003 je pospešil prestrukturiranje državnih podjetij, deregulacijo in odpiranje gospodarstva tujim investicijam ter odigral odločilno vlogo pri vstopu Kitajske v WTO. Po azijski finančni krizi je saniral bančni sistem in izvedel davčno reformo, ki je okrepila centralno državo, lokalnim oblastem pa omogočila financiranje razvoja z zadolževanjem in prodajo zemljiških pravic.

Smith zato Zhujevo obdobje ocenjuje skoraj brez zadržkov pozitivno. V času kitajskih reform je prišlo do največjega in najhitrejšega zmanjšanja absolutne revščine v zgodovini. Število ljudi v vzhodni Aziji, ki so živeli z manj kot tremi dolarji na dan, se je od začetka Zhujevega obdobja do nastopa Xi Jinpinga zmanjšalo na približno šestino prvotne ravni. Smith sicer priznava vlogo Deng Xiaopinga in drugih reformatorjev, vendar Zhuju pripisuje izjemne zasluge za oblikovanje razvojnega modela, ki je Kitajski omogočil dve desetletji izjemno hitre gospodarske rasti.

Toda prav ta razvojni model naj bi bil po Smithu danes izčrpan. Kitajska gospodarska rast se je v zadnjih petnajstih letih po uradnih podatkih znižala na približno 5 odstotkov, medtem ko nekatere alternativne ocene govorijo celo o 2- do 3-odstotni rasti. Smith sicer priznava, da je določeno upočasnjevanje povsem normalno. Kitajska je danes približno petkrat bogatejša kot ob Zhujevem odhodu leta 2003, zato modela, ki je temeljil na akumulaciji kapitala, urbanizaciji, prenosu tehnologije in tehnološkem dohitevanju, ni mogoče vzdrževati v nedogled. Ko se država približuje tehnološki meji, mora rast vse bolj temeljiti na lastnih inovacijah in rasti produktivnosti.

Nadaljujte z branjem→

Roya Izadi, docentka političnih ved na University of Rhode Island in raziskovalka programa Good Authority, v članku Why Washington keeps misreading Iran analizira, zakaj so se ameriška in izraelska pričakovanja o hitrem zlomu iranskega režima po začetku vojne izkazala za napačna. Temeljna napaka političnih vrhov v ZDA in Izraelu je bila po njenem v dveh napačnih predpostavkah: prvič, da protirežimsko razpoložena iranska diaspora v Los Angelesu, Torontu ali Münchnu reprezentativno odraža razpoloženje prebivalstva v Iranu, in drugič, da je Islamska republika podobna personalističnim režimom Sadama Huseina ali Moamerja Gadafija, ki jih je mogoče zrušiti z odstranitvijo političnega vrha. Toda niti večmesečna vojna niti likvidacija ključnih predstavnikov političnega in vojaškega vodstva nista povzročili pričakovanega razpada države.

Izadi poudarja, da je Iran treba razumeti kot postrevolucionarni kompetitivni avtoritarni režim. Islamska republika ni nastala z vojaškim udarom, temveč iz množične revolucije leta 1979, ki je mobilizirala milijone ljudi in ustvarila lastne politične organizacije, družbene mreže in ideološke strukture. Prav zaradi tega so revolucionarni režimi praviloma bistveno odpornejši od klasičnih diktatur, nastalih z državnim udarom. Podobno kot na Kitajskem, Kubi ali v Vietnamu ima oblast globoke organizacijske korenine v družbi in institucije, ki lahko preživijo gospodarske krize, zunanji pritisk in celo odstranitev voditeljev. Zato je prenašanje izkušenj iz Iraka in Libije na Iran analitično zgrešeno.

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze, nemško-britanski ekonomski zgodovinar, profesor zgodovine na Univerzi Columbia in eden najvplivnejših sodobnih komentatorjev politične ekonomije, se je v The Straits of Kaub and seven centuries of German political economy v lotil zanimive nemške ironije. Medtem ko svet po ameriško-izraelskem napadu na Iran skrbi za prehodnost Hormuške ožine, ima Nemčija svojo strateško prometno ožino: Ren oziroma, natančneje, njegov najožji in najplitvejši odsek pri mestecu Kaub. Ren prepelje približno 80 % od 223 milijonov ton tovora, ki se v Nemčiji letno prevaža po vodi. V celotnem tovornem prometu je to sicer le okoli 5 %, vendar gre predvsem za težke in za industrijo ključne tovore, kot so nafta, petrokemični proizvodi in surovine, za katere so alternativne povezave med industrijskim zahodom Nemčije, Beneluksom in Severnim morjem bistveno dražje.

Problem se skoncentrira pri Kaubu, nedaleč od znamenite Loreley, kjer skalnata rečna struga ustvarja naravno ozko grlo. Tooze pokaže, da je današnji logistični problem skoraj absurdno podoben tistemu iz srednjega veka. Že leta 1326 je bavarski Ludvik tam začel graditi stolp, iz katerega je nastal grad Pfalzgrafenstein, namenjen pobiranju cestnin od ladijskega prometa. Geografija je omogočala politično-ekonomsko izkoriščanje ozkega grla: ladje se skalam niso mogle izogniti, topovi in katapulti pa so zagotavljali plačilo cestnine. Kaub je bil tako že pred sedmimi stoletji strateška točka nemške politične ekonomije.

Nadaljujte z branjem→

Evropska unija ima problem, ki ga že tri desetletja poskuša zdraviti z vedno več istega zdravila. Več pravil, fiskalnih omejitev, harmonizacije in nadnacionalnega nadzora ter manj prostora za samostojne industrijske politike naj bi povečalo produktivnost in konkurenčnost. Zgodilo se je nasprotno. Evropa vse bolj zaostaja za ZDA in Kitajsko, investicije so šibke, rast produktivnosti skromna, industrijska baza pa se v številnih članicah krči.

Nadaljujte z branjem→