Bi šli v trgovinsko vojno z državo, ki vam dobavlja komponente, brez katerih se ustavijo vaše tovarne? Macron in Merz očitno menita, da je evropski trg dovolj veliko orožje. Upam, da imata boljše analize od podatkov, ki sem jih analiziral sam.
Francosko-nemška pobuda za hitrejše omejevanje dostopa do evropskega trga temelji na privlačni logiki – Kitajska nam proda bistveno več kot mi njej, zato imamo močnejše pogajalske karte. Leta 2025 je na evropski trg izvozila za 496,2 milijarde evrov blaga, EU na Kitajsko za 199,5 milijarde. Evropski kupci prevzamejo 14,8 % kitajskega izvoza, kitajski pa 7,5 % evropskega. Če gledamo samo prodajo, je bolj ranljiva Kitajska.
Kitajski izvoz v EU predstavlja 2,9 % njenega BDP, evropski izvoz na Kitajsko 1,1 % evropskega. Kitajska izpostavljenost je približno 2,7-krat večja. To seveda ne pomeni padca BDP. Izvoz namreč vsebuje uvožene sestavine, del prodaje pa je mogoče preusmeriti. Toda evropski trg za Kitajsko nikakor ni nepomemben in njegova izguba bi bolela.
Najbolj pri baterijah, sončnih modulih in električni mobilnosti. Kitajska v EU proda za 25,9 milijarde evrov litij-ionskih baterij, kar predstavlja 38 % njenega izvoza teh baterij. Pri sončnih modulih je izpostavljenih 7,8 milijarde evrov oziroma 37 % izvoza, pri električnih avtomobilih 8,7 milijarde oziroma 27 %. Skupaj s prenosniki in telefoni gre za proizvode, katerih novih kupcev ni mogoče zagotoviti čez noč. Sledili bi pritisk na cene, zmanjševanje proizvodnje in težave najbolj izpostavljenih podjetij.
Tudi Evropa bi izgubila pomembna naročila. Kitajska kupi za devet milijard evrov evropskih strojev za proizvodnjo polprevodnikov, kar je 37,5 % njihovega izvoza zunaj EU. Sledijo velika letala s 7 milijardami, zdravila s 6,6 milijarde ter bencinski avtomobili s 6 milijardami. Pri opremi za čipe in letalskih tehnologijah je ranljiva tudi Kitajska. Omejevanje teh dobav bi seveda močno udarilo po prihodkih evropskih proizvajalcev.
Toda prava nevarnost za Evropo se začne pri kritičnih komponentah, ki jih proizvaja praktično samo Kitajska in brez katerih evropska industrija ne more delovati. Kitajska je leta 2025 zagotavljala 93 % evropskega uvoza skupine magnetov redkih zemelj, 90 % litij-ionskih baterij, 99 % sončnih modulov in 80 % inverterjev, 78 % skandija, itrija in galija, 73 % farmacevtskih učinkovin na osnovi penicilina, 68 % tiskanih vezij. To sicer niso deleži celotne evropske porabe, so pa alarmanten pokazatelj koncentracije zunanjih dobav kritičnih komponent in materialov. In pri magnetih ni odločilna vrednost uvoza. Ta manjkajoča komponenta lahko ustavi proizvodnjo avtomobilov, industrijskih strojev, elektronskih aparatov ali naprednega orožja.
Kitajski zato ni treba prepovedati vsega izvoza. Zadostujeta selektivno omejevanje dobav in počasnejše izdajanje dovoljenj. Evropsko podjetje lahko izgubi sposobnost izpolnjevati naročila, čeprav na Kitajskem nima niti enega kupca. Če bi Kitajska morala iskati nadomestne trge, bi Evropa poleg njih morala iskati še nadomestne dobavitelje, zgraditi celotne dobavne verige od predelave materialov do komponent. Zato absolutno manjša evropska izvozna izguba še ne pomeni manjše gospodarske škode. Zastoji v proizvodnji lahko kupce trajno preselijo h konkurentom zunaj EU.
Najbolj neprijetno je, da Evropa vse to ve že leta. Sprejela je akt o kritičnih surovinah, strategijo za čipe, dogovor o čisti industriji, izbrala strateške projekte in sprostila pravila državnih pomoči. Stretegij ne manjka. Toda Evropsko računsko sodišče je letos ugotovilo, da diverzifikacija uvoza kritičnih surovin še ni dala oprijemljivih rezultatov. Proizvodna partnerstva so večinoma na papirju, proizvodnjo in recikliranje zavirajo finančne in upravne ovire. Pri čipih je cilj 20 % svetovne proizvodnje do leta 2030 zelo malo verjeten, Komisija predvideva samo še 11,7 %.
Nekaj napredka obstaja, denimo pri magnetih v estonski Narvi in predelavi redkih zemelj v francoskem La Rochellu. Toda posamezna tovarna še ni celotna dobavna veriga. Evropska montaža baterije ali panela tudi ne odpravi odvisnosti, če njegove ključne sestavine še vedno prihajajo iz Kitajske. Merilo uspeha bi morale biti dobavljene količine in sposobnost nadaljevati proizvodnjo ob prekinitvi dobav. V Bruslju očitno raje štejejo sprejete dokumente kot obseg dejanske proizvodnje.
Razlika v implementaciji je boleča. Ameriški dogovor z MP Materials vključuje 400 milijonov dolarjev kapitalske naložbe, desetletno cenovno jamstvo za ključni material in desetletni zagotovljeni odkup magnetov iz novega obrata. Investitor dobi kapital, predvidljivo ceno in kupca. V Evropi pa dobi status strateškega projekta, nato pa se ga prepusti razdrobljenim virom financiranja, postopkom, dragi energiji in iskanju kupcev. Potrebujemo financiranje iz skupnega proračuna, neposredne izvedbene pogodbe s kvalificiranimi podjetji, dolgoročna naročila in konkurenčne cene energije. Carine nobenega od teh problemov ne rešijo.
Komisija in države članice morajo zato pred zaostrovanjem pojasniti, katere kritične dobave lahko nadomestijo, s katerimi zmogljivostmi in v kakšnem času. Dokler tega ne podprejo s skupnim izvedbenim in finančnim programom, ostaja tveganje trgovinske eskalacije zelo asimetrično. Pompozne strategije, odločni govori in pisma politikov ne ustvarjajo industrijske odpornosti. Evropa potrebuje popolni razvojni preobrat. Trgovinska konfrontacija brez njega ogroža njeno industrijo in blaginjo.
__________
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
