Komentar ni potreben, cikel zgodovine se obrača.

According to an April 2016 Harvard University poll, support for capitalism is at a historic low. 51 percent of Americans in this age cohort reject it, while 42 percent support it. 33 percent say they support socialism. The Harvard poll echoes a 2012 Pew survey, in which 46 percent of 18- to 29-year-olds had a positive view of capitalism, and 47 percent a negative one. While older generations had a slightly more positive take on capitalism — topping out at 52 percent for the oldest cohort, citizens over 65 — youth had a markedly different take on socialism. 49 percent viewed it positively, compared to just 13 percent of those 65 or older.

Nadaljujte z branjem→

Tako bi danes izgledale ZDA v primeru v primeru večstrankarske parlamentarne demokracije evropskega tipa: liberalno-socialna koalicija bi bila trenutno dobitna kombinacija.

Nadaljujte z branjem→

• What after Brexit? – Wolfgang Munchau
• What’s Wrong with Econ 101? – Uneasy Money
• Postgrad teaching and Keynesian economics: a survey – Simon Wren-Lewis
• Are negative rates a “calamitous misadventure”? – Brookings
• Negative interest rates: Lessons learned…so far (Video) – Brookings
• ‘Helicopter money’ can help economy – Nick Estes
• When Virtue Fails – Paul Krugman
• The Lucas Critique and Physicists Model for Terrorist Attacks – Mathew Kahn
• Global Safe Yields Continue Their Downward March – David Beckworth
• The Attacks on RBI Governor Rajan: Lessons from Stanley Fischer – ProMarket

Dogajanja okrog Luke Koper (LK) se bližajo kulminaciji. V zadnjih tednih smo priča intenzifikaciji neformalnih in formalnih pritiskov ter medijskih manipulacij. Namen te kampanje je brutalno preprost (več v nadaljevanju), njen prvi etapni cilj pa je zamenjava nadzornega sveta LK, da bi tako lahko zamenjali upravo LK z “bolj kooperativo upravo” (bom kasneje razložil, kaj tukaj mislijo s “kooperativnostjo”). Prva nadzornica LK, Alenka Žnidaršič Kranjc (AŽK), je v sredo v Odmevih tudi javno razkrila, kar se je sicer vedelo že prej: (1) da je minister za infrastrukturo od nje zahteval menjavo direktorja LK Dragomirja Matiča in (2) da so ji začeli resno groziti (“ker bi lahko bila nezaželena v tej državi in da je stvar lahko zame življenjsko nevarna” (intervju AŽK v današnjem Delu), ko je v imenu nadzornega sveta LK predstavila načrt, da bi LK sama na cenejši način izgradila drugi tir Koper – Divača (DK2).

Slednje je zgolj droben vrh ledene gore dejanskega dogajanja v ozadju. Namen te kampanje pa je brutalno preprost: (1) drugi tir izgraditi na najdražji način (in pokasirati 500 – 600 mio evrov “ekstra prihodkov”) in (2) prodati LK osiroma privatizirati ključna logistična podjetja. Kampanja sledi master planu, ki je sicer že nekaj časa “v zraku”, formalno pa ga je na papir dal Dušan Mes, predsednik uprave Slovenskih železnic.

Nadaljujte z branjem→

Na blogu sem objavil že nekaj zapisov o minimalni plači, ki so pokazali, da slednja, v določenem razponu, ni imela in nima negativnega vpliva na zmanjšanje zaposlenosti (povečanje brezposelnosti). Nič od tega se ni pokazalo v praksi, pač pa so empirične raziskave zgolj ovrgle učbeniški mit, ki je tja zašel izključno na osnovi ideoloških predsodkov avtorjev mita. Toda zdaj je čas, kot kaže nova raziskava Howell, Fiedler & Luce (2016), da se končno premaknemo od debate o “neizgubi delovnih mest” k debati o “spodobni plači”. Minimalna plača, kot so jo leta 1938 zastavili v ZDA v Fair Labor Standards Act in ki temelji v veliki meri tudi na prepričanjih in zapisih Adam Smitha, naj bi bila namreč določena na ravni, ki omogoča minimalni dostojni življenjski standard.

Ob tem bodo naši zborničarji najbrž spet znoreli, toda morda bi morali za začetek prebrati Adama Smitha v celoti in ne iz njega zgolj izbirati iztrgane fraze, kot je “nevidna roka” trga, ostale pa ignorirati. Tukaj je moj zapis izpred dveh let Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?, če vas zanima Smithovo mnenje o višini spodobne plače in zakaj ekonomisti o “tehnično pravi” višini  plače ne moremo nič reči:

Nadaljujte z branjem→

I have not written much on Brexit because I do not have a strong or particularly well-informed view of it. My personal hope is that Britain will choose to remain in the EU – but that is as much because of a belief that without Britain the EU will likely become less democratic and more…

via Brexit and the Globalization Trilemma — Dani Rodrik’s weblog

My initial fearsabout how the EU referendum would play out appear, unfortunately, to have been realised. The debate over the size of the economic costs has been turnedinto Project Fear by Brexit campaigners (with the media’s help), leaving most voters to believe they would be no worse off if we left. Media coverage has been…

via How to avoid Brexit — mainly macro

Ambrose Evans-Pritchard writeseloquently and honestly about why he will be voting for the UK to leave the EU. Honestly because he gives chapter and verse on how “anybody who claims that Britain can lightly disengage after 43 years enmeshed in EU affairs is a charlatan or a dreamer.” His argument to nevertheless Leave is straightforward:“it…

via Brexit and Democracy — mainly macro

Kot sem napisal že lani v “Brexit – Se Britaniji splača izstop iz EU?“, je odgovor na to vprašanje

bolj odvisen od tega, kakšne barve očala imate, kot pa od tega, kaj naj bi se v resnici zgodilo po potencialnem izstopu V. Britanije iz EU (Brexit). Torej odvisno od tega ali ste evrofil ali evroskeptik. In tukaj vam tudi ekonomija ne more dati definitivnega odgovora, kajti tudi tukaj je vse odvisno od izbranih predpostavk.”

Ducat empiričnih analiz koristi & stroškov Brexita kasneje in nekaj deset komentarjev o koristih & stroških Brexita kasneje o dejanskih koristih & stroških Brexita ne vemo nič več, kot pred tem. Pri analizah vsi malce (ali precej) manipulirajo s podatki in izračuni (jaz sem to pokazal lani za študijo kolegov iz London School of Economics, Ottaviano, Pessoa, Sampson & Van Reenen (2014), povsem enako pa velja tudi za študije denimo Bank of England, britanskega ministrstva za finance, OECD, IMF in skupine britanskih ekonomistov; če se omejim samo na študije, ki hočejo pokazati (velike) stroške Brexita). Vse “ekonomske študije” poskušajo dramatizirati stroške Brexita in v ta namen poudarjajo ekstremne scenarije, ki pa so podobno notorično nerealistični, kot so bili scenariji za slovenske stres teste v 2013.

Nadaljujte z branjem→