Problem predlaganega novega nadzornika Luke Koper (LK), dr. Jürgena Sorgenfreia, niti ni toliko v njegovem potencialnem konfliktu interesov (dolga leta je bil vodja oddelka za prodajo in marketing v družbi Port of Hamburg Marketing) ali v soavtorstvu sporne ITF študije, ki jo je naročilo ministrstvo za infrastrukturo (čeprav je iz strokovnega vidika težko resno jemati predlog, da LK ponovno uvede terminalsko rešitev v zaledju, ki jo je opustila pred 50 leti, ki bi lahko postala operativna šele čez 5 do 8 let, ki bi podaljšala čas transporta za najmanj en dan, ki bi LK stala najmanj 50 mio evrov in ji letno po nepotrebnem povečala operativne stroške za najmanj 10 mio evrov).

“Problem Jürgena Sorgenfreia” je v njegovih strokovnih pogledih na razvoj LK. Zavzema se namreč za efektivno privatizacijo LK prek koncesijske oddaje posameznih pomolov tujim logistom. In kaj potem?!, boste rekli. Zakaj bi to bil problem?

Nadaljujte z branjem→

Follow up na včerajšnji zapis o tem, kako koristna je makroekonomija. Na klasifikacijo makroekonomij po uporabnosti (v zapisu Noaha Smitha) se je odzval tudi donedavni predsednik minnesotske podružnice Fed (in profesor na univerzi Rochester) Narayana Kocherlakota. Kocherlakota je potrdil Smithovo tezo, da je akademska makroekonomija nekoristna za ustvarjalce ekonomske politike. Vendar po njegovem ne toliko zaradi fantazijskih predpostavk akademskih modelov, pač pa zaradi napačnega dizajna akademskih raziskav (ki pa je, kot boste videli na koncu, problematičen prav zaradi fantazijskih predpostavk).

Nadaljujte z branjem→

Niti ne gre (več) za heretično vprašanje, saj teh nesramnih vprašanj ne postavljajo samo “outsiderji”, ampak je samospraševanje vesti že zdavnaj zajelo tudi same makroekonomiste. In že zdavnaj ne gre več samo zato, ali je naša stroka kaj vredna, če ne znamo vsaj približno napovedovati poslovnih ciklov (kriz) in če ne znamo najti – konsenzualno – univerzalnega recepta za izhod iz sedanje krize, pač pa gre za to, ali so naši (makro) modeli, sploh kaj vredni, če pa temeljijo na fantazijskih predpostavkah, na osnovi katerih se vam bo vsak fizik ali poslovnež režal v obraz.

Nadaljujte z branjem→

• Economics Struggles to Cope With Reality – Noah Smith
• Helicopter money and fiscal rules – John Muellbauer
• What after Brexit? – Wolfgang Münchau
• For economists Project Fear is Brexit – Simon Wren-Lewis
• Innovation Is Not Enough – Dani Rodrik
• Negative Interest Rates Are Nothing to Fear – Narayana Kocherlakota
• The End of the U.S. Manufacturing Renaissance – Conor Sen
• Obama’s Overtime Rule Defies Econ 101 – Noah Smith
• Wages, Inflation and Productivity… and Capital’s Share – Econbrowser
• Those angry baby boomers who want to Leave – Simon Wren-Lewis
• Time to revisit how we calculate expectations? – Fresh economic thinking
• Is Health Insurance Good for Your Financial Health? 

Za tiste, ki so se zaradi tišine v etru zbali, da se mi je kaj zgodilo ali da sem odnehal – Nisem, še sem živ. Le v totalni gužvi sem zaradi izpitov, konference in raznih rokov.

Naslednji teden bom nazaj v etru.

• The ECB’s Illusory Independence – Yanis Varoufakis
• I think the very sharp Olivier Blanchard has got it wrong – Brad DeLong
• The Economic Outlook and Implications for Monetary Policy – Lael Brainard
• The Rich Are Different, and It Matters – Narayana Kocherlakota
• A Boy’s Life: The Fictional Truth of Donald Trump – Lynn Sherr
• Applying Behavioral Economics to Canadian public policy – Miles Corak
• The origins of the Great Divergence – Branko Milanovic
• It’s the Unemployment Rate Stupid – Roger Farmer
• Pushing on a String – Francesco Saraceno
• Japan’s Consumption Tax Hike Was a Demand Disaster – Brad Setser
• Using the residual on the right-hand side is not “explaining” – Brad DeLong
• The asymmetry of inflation or ECB Communication? – Antonio Fatas

Bilo je zgolj vprašanje časa, kdaj bo kdo to prvi izrekel. Da so namreč številke o potencialnih koristih od ameriško-pacifiškega  TPP močno prenapihnjene in da advokati sporazuma manipulirajo s številkami. Podobno velja za ameriško – evropski sporazum TTIP, pa tudi za številke glede škode, ki bi nastala zaradi Brexita (o teh manipulacijah sem pisal tukaj). Jomo Kwame Sundaram iz OZN v Project Syndicate zelo jasno pove, da bodo koristi od TPP zelo majhne in celo negativne, da so dosedanje študije manipulirale s podatki, in da TPP ni namenjen koristim potrošnikov. Pač pa ima TPP dvojni namen: (1) povečanje koristi za korporacije na škodo potrošnikov, in (2) ameriški manever, da zmanjša politični vpliv Kitajske na Pacifiku. Na drugi strani pa advokati sporazuma pod preprogo pometajo potencialne resne rizike.

Nadaljujte z branjem→

To, da so strukturne reforme v času recesije lahko kontraproduktivne ne učimo samo študentov pri makroekonomiji, pač pa to vedo tako na OECD kot IMF. Sploh, kadar gre za krizo na strani povpraševanja. Strukturne reforme (na trgu dela, administrativnih ovir za poslovanje, davčnega in pokojninskega sistema itd.) po svoji definiciji “šraufajo”, “popravljajo” ponudbeno stran gospodarstva, da je to lahko bolj učinkovito, toda samega problema prenizkega povpraševanja po definiciji ne morejo niti odpraviti niti popraviti. Zaradi strukturnih reform je gospodarstvo bolj učinkovito in lahko proizvaja več in z nižjimi stroški, toda vse to je jalovo, če ni povpraševanja. Večja proizvodnja zaradi strukturnih reform se ne more materializirati, če se ne popravi problem prenizkega povpraševanja.

Zato so strukturne reforme v času (povpraševalne) krize vedno le dodatek k primarnemu ukrepu, torej spodbuditvi povpraševanja s fiskalno ali monetarno politiko. Ali drugače povedano, strukturne reforme so kot fizioterapija, na katero vas napotijo v bolnišnici po opravljeni operaciji kolkov. Sama fizioterapija brez predhodne zamenjave kolkov je jalova, lahko celo škodi.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj je bil uradno (z malce bizarno koreografijo) odprt Gotthardski bazni tunel, najdaljši železniški tunel na svetu (glejte spodaj). Ampak kar je mene zbodlo v tej zvezi, ni bizarna koerografija, pač pa model financiranja. Hm, le zakaj Švicarji za izgradnjo tega 59 km dolgega tunela, ki bo povezal Evropo na koridorju med Genovo, Milanom, Zurichom in Rotterdamom in ki je na koncu stal 10.3 milijarde €, niso uporabili slovenskega modela h gradnji drugega tira Koper – Divača? Zakaj so uporabili javno financiranje in zakaj niso uporabili javno-zasebnega partnerstva (JZP)? Zakaj se Švicarji niso odločili, da ta tunel 2- do 3-krat preplačajo, tako da ga dajo financirati zasebniku, ki mu nato letno plačujejo mastne subvencije za razpoložljivost?

Le zakaj računovodska pamet slovenskega ministra za finance in inovativnost ministra za infrastrukturo nista dovolj dobri za Švicarje?

Ja, in zakaj ta računovodska pamet ni dovolj dobra za Avstrijce, ki tudi nočejo uporabljati JZP kot najdražjega možnega modela pri gradnji Brenerskega tunela (55 km, 8.6 milijard €), Semerinškega tunela (27 km, 3.1 milijarde €), Koralpske proge (127 km, 5.4 milijarde €) itd.?

In še naprej: zakaj nihče, ampak prav zares nihče v Evropi ne uporablja tega genialnega  slovenskega pristopa h gradnji železniške infrastrukture za tovorni promet? Zakaj samo Mramor in Gašperšič želita drugi tir Koper – Divača (27 km, 1.3 milijarde €) izgraditi 2- do 3-krat dražje in napolniti žepe zasebnikov? Sta komu kaj dolžna?

Samo sprašujem. …ker pač ne razumem.

Nadaljujte z branjem→