Delo ni samo plača, delo je temelj dostojanstva in Trump to očitno razume

Naslovna trditev je sociologom seveda že dolgo jasna, medtem ko jo mnogi ekonomisti in politični analitiki šele zdaj spoznavajo. Mnoge je najbrž to spoznanje udarilo šele po Trumpovi presenetljivi zmagi, dobljeni predvsem po zaslugi glasov bele “delavske” populacije. Nekako je dozorelo spoznanje, da sta globalizacija in pomanjkanje socialnih politik pustili globoke rane v ameriški družbi in volilne preference volilcev premaknile proti ekstremom. Prva je odnesla delovna mesta, druga pa ni kompenzirala te izgube delovnih mest. Vendar to ni nujno vsa resnica. Tudi če bi socialne politike posameznikom v celoti nadomestile izpad prihodkov zaradi izgube delovnega mesta, pa njihovo počutje ne bi bilo enako. Volilci na socialnih transferjih ne bi nujno glasovali enako, kot če bi bili zaposleni in prejemali ekvivalentne prihodke. Ekonomisti to težko razumejo.

No, zdaj to spoznavajo tudi ekonomisti. David Blanchflower in Andrew Oswald sta sicer v študiji iz leta 2004 pokazala, da ima delo (zaposlenost) pomemben vpliv na zadovoljstvo in srečo ljudi, ne glede na to, koliko denarja imajo. Biti zaposlen je status, ki ima pomemben učinek na samopodobo posameznika, na njegovo dostojanstvo in samospoštovanje. To, da lahko neko vsoto zasluži s svojim delom, ima za posameznika bolj pozitiven učinek, kot če je to vsoto dobil podarjeno ali v obliki socialnega transferja. Kot kažejo študije, je status zaposlenosti tudi zelo pomemben dejavnik pri ohranjanju zakonov, predvsem pri moških.

Tistim, ki so izgubili službe, bodisi zaradi napredka tehnologije bodisi zaradi globalizacije, te izgube torej ne moremo kompenzirati le prek socialnih politik, ki nadomestijo del izgibljenih prihodkov, pač pa prek zagotovitve možnosti, da najdejo delovno mesto podobne kakovosti (iz vidika napora, statusa in plačila). Samo zaposlenost povrne človeško dostojanstvo in samospoštovanje. In samo zaposlenost zagotavlja “normalnost” volilnih preferenc.

To spoznanje bodo morali dojeti tudi politični analitiki in sami politiki. Zanimivo je, da je to daleč pred njimi dojel politični naturščik Donald Trump in večino kampanje gradil na tem, da bo pripeljal nazaj izgubljena delovna mesta in preprečil nove selitve delovnih mest v tujino. Prve aktivnosti po izvolitvi, skoraj dva meseca preden je zaprisegel kot predsednik, kažejo, da s tem misli resno. Resda se je odločil uporabljati “prepovedana sredstva“, denimo vladne subvencije posameznemu podjetju (podjetju Carrier) ali napoved 35% davka na uvoz proizvodov tistih ameriških podjetij, ki bodo prenesla proizvodnjo in delovna mesta v tujino. Toda ihta, s katero se je tega lotil, tudi če teh sredstev zaradi nelegalnosti ne bo smel uporabljati, ima lahko za posledico spremembo obnašanja korporacij in percepcije potrošnikov. Korporacije bodo začele tekmovati za javne subvencije / davčne olajšave v konkurenčni tekmi med zveznimi državami za odprtje novih ali ohranitev obstoječih delovnih mest, potrošniki pa bodo morda manj posegali po proizvodih podjetij, ki bodo denuncirana, da so preselila delovna mesta v tujino.

Je oboje slabo? Hja, prvo, ad hoc subvencije in davčna konkurenca ne vodita nujno v pravo smer, kajti v tekmi za privabljanje naložb in delovna mesta se bodo vladne blagajne praznile, kar bo zmanjšalo tudi potencial za socialne politike. Glede bilance med več delovnimi mesti in manj prostora za socialne in druge vladne politike pa si ne upam napovedovati, kaj je bolje. Druga stvar – da potrošniki manj posegajo po proizvodih “slabih podjetij” – pa ni nujno slaba. To potrošniki počnemo že sedaj, ko vsakodnevno glasujemo z nakupi in nekako kaznujemo “manj etična” podjetja z manj nakupi.

Vsekakor je potreben temeljit premislek in zasuk nazaj od brezglave globalizacije in dirke za čim nižjimi stroški. To je najbrž bogokletn0 slišati iz ust ekonomista. Toda življenje in družba niso (samo) številke. Treba bo najti pot nazaj k ravnovesju na mikro ravni, k večji enakosti in zadovoljstvu v okolju, v katerem živimo.

Konec koncev je, kot so ugotovili iskalci skrivnosti dolgega življenja mediteranskega prebivalstva, to tudi eden izmed receptov za dolgo življenje. Tudi tukaj ne gre za hrano, gre za način življenja! Gre za to, s kom to hrano uživate in koliko časa si vzamete za druženje z najbližjimi. Podobno je imeti dobro službo. Stabilnost zaposlitev in prihodkov je pomemben ključ za stabilnost družbe.

%d bloggers like this: