Roboti nam ne bodo vzeli naših služb

Zadnjih nekaj let se je ustvarila psihoza, da bosta avtomatizacija prizvodnje in roboti povsem izrinili večino manualnih del srednje kvalifikacije (glejte razvpitost knjig Martina Forda “Rise of the Robots” ter Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja “The Second Machine Age”). Jasno, delno se bo to zgodilo, tako kot je prva industrijska revolucija odpravila mnogi manualnih del. Toda ni odpravila služb. Nasprotno ustvarila je mnogo novih spremljajočih služb – denimo služb v dizajniranju in proizvodnji novih strojev na eni ter v operaterjih na strojih v proizvodnji in spremljajočih se dejavnosti (logistika) na drugi strani. Prva industrijska revolucija je ustvarila velik bazen novih zaposlitev, ki jih prej nismo poznali.

Podobno velja za sedanjo IT revolucijo, ki sicer z avtomatizacijo odpravlja nekaj tipov poklicev, vendar hkrati ustvarja nove – ena tretjina vseh služb, ustvarjenih v zadnjega četrt stoletja, ni obstajala pred tem, predvsem v IT sektorju. Hkrati s povečevanjem produktivnosti (in globalizacijo) se odpravlja intenzivnost zaposlovanja v industriji, povečuje pa se krepi delež služb v storitvenih dejavnosti. Nastajajo nove vrste služb zaradi spremenjenih potreb in načina življenja. Ker se življenjska doba podaljšuje, je velik potencial v storitvah in proizvodih za kvalitetno bivanje, dobro počutje in nego starejših.

Novo poročilo McKinsey Global Institute (MGI) odstira tančico nad problemom strahu pred roboti in odpravlja mnogo strahov, da nas  bodo roboti povsem izrinili. MGI ugotavlja, da je izmed 2,000 aktivnosti le 5% takšnih, ki jih je mogoče popolnoma avtomatizirati. Ta delež lahko naraste na 20% pri poklicih srednje kvalifikacije. Seveda pa je znotraj večine posameznih služb velik delež (MGI ugotavlja, da ena tretjina) aktivnosti, ki jh bo mogoče avtomatizirati. Vendar to pomeni zgolj podporo obstoječim poklicem, ne pa njihove odprave.

Ključni problem, kot ugotavlja MGI, je pomanjkanje veščin pri zaposlenih, zato bo treba temu prilagoditi izobraževanje, da bodo posamezniki lahko kos bolj zahtevnim opravilom. Tako kot so se denimo skladiščniki morali privaditi na uporabo IT sistemov (SAP). Danes izobražujemo posameznike za službe, ki še ne obstajajo, vendar bo treba okrepiti vseživljenjsko izobraževanje in sprotno strokovno izpopolnjevanje. Prihodnost je, kot vedno, v znanju. Tisti z več znanja so ne samo bolj kreativni, pač pa tudi bolj prilagodljivi na spremembe.

 

4 responses

  1. Vse lepo in prav – izobraževanje etc. Ampak kako to, da je v razvitih družbah že več kot pol mlajše populacije univerzitetno izobražene, tj. visoko usposobljene za nadalnje učenje, pa je brezposelnost med njimi izjemno velika? Da tega, da službe, ki jih opravljajo pri mnogih niti od daleč ne dosegajo njihove kvalifikacijske ravni.

    To McKinsey-evo poročilo je samo verzija mantre, ki jo zahod in še posebej neoliberalci ponavljajo že nekaj desetletij. Poglejte samo rezultat v ZDA. Več kot 1000 milijard USD študentskega dolga, diplomiranci pa, ki so se zadolžili do grla, v nezanemarljivem številu opravljajo natakarska dela.

    Verjetno nekaj manjka. Trg tega, brez da bi prišlo do brutalnih socialnih pretresov, ne more razrešiti. Brez vloge države ali celo neke širše mednarodne iniciative tega problema ne bomo rešili. Pa v razvitih državah bomo še nekako shajali. Večji problem so države v razvoju. Te so se lahko reševale s poceni nekvalificiranim delom, ki je zaposlil populacijo in če so bile države pametne (kot na Kitajskem ali Južni Koreji) ustvaril korak za korak podlago za nadalnji razvoj.

    Danes je robotizacija že marsikje (vem iz lastne izkušnje) tako zelo pocenile proizvodnjo, da se selitev proizvodnje v “cenene” države sploh ne izplača več. Kaj sploh še ostaja nerazvitim? Ne morejo kar iz nič začeti s high-tech-om. Kako bodo zaposlili svoje ljudi? Ali bodo ti kar emigrirali v razviti svet, kjer bodo tekmovali za delo z rekordno brezposelnimi in bistveno bolje usposbljenimi domačini? Ki jih bodo seveda z veseljem sprejemali.

    Robotizacija v temelju spreminja našo družbo in če se še prav spomnim naših lekcij iz marksisitične politčne ekonomije iz EF v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, potem bo radikalni razvoj proizvodnih sil (kar robotizacija je) zahteval tudi nov karakter proizvodnih odnosov. In če prav premislimo, je po tristo letih verjetno že čas za temeljito spremembo. S trdim kapitalizmom, beri neoliberalizmom, lahko pride samo do katastrofalne razrešitve napetosti. To pa ni prijetna izkušnja.

  2. Gre za klasičen problem tendenčnega padanja profitne mere oz. naraščanja organske sestave kapitala:

    https://thenextrecession.wordpress.com/2016/12/10/trump-trade-and-technology/

    “The effect of technological progress on wages depends on the bias of the progress; if it’s capital-biased, workers won’t share fully in productivity gains, and if it’s strongly enough capital-biased, they can actually be made worse off. So it’s wrong to assume, as many people on the right seem to, that gains from technology always trickle down to workers; not necessarily.”

    Z drugimi besedami, kapitalizem bo doživel še dodatno globalno recesijo (zaradi endogenih faktorjev), preden se uresniči tehnološka utopija/distopija o pan-robotski družbi.

  3. Ja, večina služb, ustvarjenih po krizi je začasnih in nizko plačanih, vendar gre večinoma za službe v storitvenem sektorju (predvsem restavracije in fast-food). Teh pa, ker niso rutinska opravila, ni mogoče enostavno kodificirati in avtomatizirati. Večinoma jih ni mogoče nadomestiti z roboti ali preseliti v Mehiko ali na Kitajsko. Nekdo jih mora opravljati tam, kjer je povpraševanje. To so, paradoksalno, varne službe z ozirom na globalizacijo in avtomatizacijo, njihovo prekletstvo pa je v začasnosti in nizkem plačilu (prekernosti). Glej več v
    https://damijan.org/2016/12/15/trump-brexit-razumevanje-vzpona-populizma/ (slidi 11 – 13) ter v navedeni literaturi.

%d bloggers like this: