Klemenčičeva pisma svetemu Miklavžu

Stanko Štrajn

Pred kratkim sem si ogledal zares prisrčen poljski film slovenskega režiserja Pisma svetemu Miklavžu. Zgodbe junakov v filmu se prepletajo in se srečno končajo, saj na koncu vsi dosežejo pomiritev in usoda jim nameni vse, kar si srčno želijo.

Minister za pravosodje g. Klemenčič nam v intervjuju v Objektivu z dne 10. 12. 2016 pojasni več novoletnih želja, katerih uresničenje bi pomenilo uveljavljanje pravne države, pravično in pravočasno sojenje, odgovornost pravobranilcev za njihovo malomarno opravljanje dela in končno uveljavljanje odgovornosti bančnikov za povzročeno bančno luknjo. V dokaz resnega namena, nam minister Klemenčič nato v medijih predstavi še zadevo Šilih, ki po 23-letni sodni kalvariji dočaka srečen konec in tožnika, zakonca Šilih, končno dobita opravičilo države in sožalje bolnišnice. Koliko pa znaša odškodnina, ki jo je iz javnega denarja plačala država, pa bo kot oseben podatek ostalo javnosti prikrito.

Veseli nas lahko, da je končno vsaj eden od ministrov aktualne Vlade doumel, da je neodgovorno delo in neizvrševanje pristojnosti državnih organov pomemben vzrok vseh negativnih pojavov v našem vsakdanjem življenju in da je prav pomanjkanje uveljavljanja odgovornosti potuha funkcionarjem v javni sferi. Manegerjem v civilni družbi je to pomanjkanje nadzora in opuščanje terjanja odgovornosti vzrok, ki omogoča širjenje zlorab, korupcije in klientelizma na vseh nivojih. Prav to primitivno delovanje, oziroma opuščanje delovanja države naravnost uničuje slovensko gospodarstvo, povzroča apatijo prebivalstva in jemlje perspektivo dostojnega življenja veliki večini državljanov. Toda ali stališča ministra Klemenčiča ob njegovih spoznanjih in napovedanih reformah omogočajo upanje, da se bo Slovensko pravosodje in delovanje državnih organov res spremenilo v smeri uveljavljanja pravne države?

»Slovenija je v tem trenutku v različnih tožbah izpostavljena za več kot milijardo evrov.« Če simuliramo, da bodo prizadevanja ministra uspešna in bodo sodišča razsodila v vseh pravdah, tudi v tistih, kjer je tožena država v razumnem roku nekaj mesecev do na primer največ leta ali dveh, ugotovimo, da glede na dejstvo, da slovenski proračun nima po vzoru ameriškega proračuna imunitete v izvršilnih postopkih, lahko pričakujem hude težave Slovenije že v proračunskem obdobju 2017 do 2018. V tem proračunu ni rešeno le vprašanje 200 milijonov za plače javnih uslužbencev, temveč tudi ni predvidenih sredstev za poravnavo obveznosti po pravnomočnih sodbah, ki se bodo po pravosodnih reformah usule na proračun že do konca leta 2018 v predvideni višini preko milijarde evrov. Če nas doleti še razsodba v arbitražnem sporu pred Arbitražo pred mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov v zadevi št. ARB/13/10 v Washingtonu, kjer Impresa Grasetto proti Sloveniji terja skoraj 100 milijonov evrov odškodnine, ker slovensko sodišče že več kot deset let ni razsodilo o zahtevku Grasetta proti DARS zaradi predora Trojane, se bo izpostavljenost Slovenije povečala še za kakšnih 10% izpostavljenosti po sodbah slovenskih sodišč. Težave proračunskega zagotavljanja kritja obveznosti proračuna in s tem povezane težave solventnosti države so vsekakor posledica, ki nam bo zagrenila veselje nad hitrim in učinkovitim sojenjem slovenskih sodišč, ki ga napoveduje minister Klemenčič. Tako res ni mogoče vedeti, kako nas bo želja zagotoviti hitro sojenje, sporočena v izjavah ministra Klemenčiča osrečila ob napovedanem Miklavževem darilu, ki se nam obeta.

Možna je seveda še drugačno razumevanje napovedi v kontekstu zadeve Šilih in da nam vse reforme ne bodo prinesle nič drugega kot nekaj primerov za vzbujanje popularnosti vladajoče politike na račun posameznih zadev, sistemsko pa bo še vedno urejeno tako, da pravne države ne bo ne kmalu, ne pozno, saj ne moremo pričakovati uresničitve želja, če nimamo jasne predstave, kako cilje postopoma doseči in kaj storiti, da se trendi obrnejo v konstruktivno in trajno uveljavljanje poštenega in odgovornega dela v vsakdanji praksi.

Minister Klemenčič zlasti stresa svojo jezo nad pravobranilci, ki s svojo malomarnostjo in opustitvijo skrbnosti povzročajo škodo državi, ki mora plačevati davek na pravobranilsko šlamparijo. Jeza je nedvomno na mestu, toda ali so res pravobranilci krivi za milijardno izpostavljenost Slovenije v pravdnih postopkih? Če prav premislimo, smemo pravobranilcem očitati odgovornost le v zadevah, kjer so kaj opustili ali kaj zanemarili, v posledici česar je sodišče razsodilo drugače, kot bi odločilo, če napake pravobranilci ne bi zagrešili. Nedvomno je izvirni greh predvsem malomarno in neodgovorno ravnanje državnih organov in njihovih uradnikov na čelu z Vlado, ki ne opravljajo svojih pristojnosti strokovno, odgovorno in v javno korist, ampak zaradi neumnosti, ali zlonamernosti raje omogočajo različnim tožnikom, v škodo proračuna in s tem v škodo vseh državljanov, uveljavljati premoženjske zahtevke v enormnih višinah. Če bi pravobranilci opravljali svojo dolžnost briljantno, bi bila izpostavljenost Slovenije v pravdnih postopkih še vedno praktično enaka, saj pravično sodišče, ki sodi po veljavnih predpisih in pravilno ugotavlja dejansko stanje, ne more odločiti drugače, kot zahtevku ugoditi, če je utemeljen. Zahtevki proti državi pa nedvomno so utemeljeni, če je ugotovitev ministra Klemenčiča o višini izpostavljenosti pravilna. Višina izpostavljenosti Slovenije v pravdah je zelo verjetno pravilna, a zgrešeno je upanje pravosodnega ministra, da bo težava rešena z reorganizacijo pravobranilstva, na podlagi katere isti ljudje ne bodo več funkcionarji, ampak javni uslužbenci.

Priče smo tradicionalnemu političnemu manevru vzbujanja pozornosti z dejansko stranskimi problemi, ker se želimo odmakniti od razkrivanja pravih vzrokov. Tako se to dela. Poišče se grešne kozle in se pripiše njihovemu ravnanju vsa odgovornost za vse, kar je narobe. Nato se te grešne kozle v veliko zadovoljstvo ljudstva popljuva in osramoti. Ljudstvo je veselo, ker zmotno misli, kako oblast rešuje probleme in ne vidi, da pravzaprav vse ostaja po starem in da se nič ni premaknilo na bolje, če oblast še naprej ne spoštuje svojih pristojnosti in neodgovorno še naprej opušča nadzor in uveljavljanje odgovornosti na dnevnem nivoju v vseh postopkih.

Žal pa ni le opuščanje dolžnega ravnanja izvor naraščanja slovenske revščine, temveč je izvor siromašenja proračuna tudi posledica aktivnega ravnanja Vlade in njenih organov, ki s svojimi odločitvami povzročajo škodo državljanom. Postavitev žične ograje na meji s Hrvaško je stala neznano višino proračunskih milijonov, a ni dosegla napovedanih ciljev, saj se varnost zaradi ograje ni povečala, ker ograja brez dejanskega nadzora na meji ne zadrži niti enega begunca. Državljani imamo tako škodo, nimamo pa varnosti. Ustanovitev družbe 2TDK d. o. o. je olajšala proračun za milijon evrov, grozi pa nam še dokapitalizacija v višini 200 milijonov evrov. Tako imamo 2TDK d. o. o. in imamo izčrpavanje proračuna, še vedno pa ne bomo imeli drugega tira Divača Koper. Zdravnikom bo proračun plačal 40 milijonov več, toda državljani bomo še vedno imeli zdravstvo, ki nam ne bo zagotavljalo ustreznega varstva, čeprav vsak mesec plačamo zavarovalne premije ZZZS-u in ostalim zavarovalnicam v višini, ki bi bila verjetno zadostna, če bi vsi v zdravstvenem sistemu opravljali svoje dolžnosti odgovorno in dobronamerno v korist pacientov, ne pa v korist skorumpiranih elit in zavarovalnic.

Ker nimam božjih atributov, da bi bil ves oko in uho in ves duh, ne vidim in ne slišim vsega in tudi vsega ne vem, zaradi česar ne morem našteti vseh malomarnosti, zlorab, opustitev, zlonamernosti in neumnosti, ki jih dnevno počnejo organi izvršilne oblast, ki jo državni zbor nadzira tako kot Banka Slovenije nadzira poslovne banke, se pravi je sploh ne nadzira. Zato prepuščam razmišljajočim bralcem bloga, da moj začeti seznam nadaljujejo in dopolnijo, da bomo vsi skupaj nastavili naši izvršilni oblasti zrcalo, v katerem bo videla svojo pravo podobo.

Dokler ne bomo dojeli, da je nujno spremeniti model državnega upravljanja v smeri spoštovanja prava in zdravega razuma, bomo lahko še naprej pisali pisma svetemu Miklavžu, a naše želje gotovo ne bodo uresničene tako kot so uresničene želje junakov v filmu Pisma svetemu Miklavžu.

%d bloggers like this: