… in inteligentni skepsi, je dobro prebrati ta članek v Bloombergu o Alexandru Duginu, brilijantnem ali norem, vsekakor pa ekstremističnem ruskem filozofu, ki naj bi najprej spravil Erdogana in Putina (po sestrelitvi ruskega lovca nad turško mejo), ju naredil zaveznika v sirski vojni, in pomagal preobrniti sirsko kalvarijo v prid zmage predsednika Asada. In ki naj bi ideološko povezal Putina in Trumpa.

Ne da bi se spuščal v to, koliko od tega je res, je dejstvo, da je Putinova diplomacija v zadnjih letih zasenčila ameriško (Putinov uvodnik v NY Timesu, preprečitev ameriške invazije na Sirijo, zmaga v ukrajinskih nemirih in odcepitev Krima, zmaga v sirski kalvariji, vpliv na ameriške volitve itd.). In Rusiji v zadnjih letih uspeva to, za kar se tako goreče zavzema Dugin – rušenje ameriške “liberalne hegemonije” v svetu.

Spodaj je nekaj odlomkov iz članka o Duginovi vlogi, preberite pa predvsem tisto vmes.

Nadaljujte z branjem→

Na Flip Chart Fairy Tales je bil pred dnevi objavljen odličen komentar (hvala, Črt!) o valu populizma v ZDA. Natančneje, o cikličnosti populizma v ZDA. Komentar pravi, da to, kar se danes dogaja v ZDA s “trumpizmom“, za ZDA ni nič novega. Nekaj zelo podobnega so že doživele v 1920-ih letih. Če lahko trumpizem danes označimo kot ksenofobni nativizem, ki izkorišča anksioznost tradicionalnega dela prebivalstva, prizadetega z dejanskimi učinki globalizacije ter strahom pred tujimi migranti, lahko enake vzorce najdemo v 1920-ih letih. Prohibicija, ki so jo takrat uvedli v osrednjem delu ZDA, je bila dejansko oblika kulturne zaščite protestantske večine pred tujci pod krinko prepovedi alkohola, ki so ga priseljeni (katoliški) Irci in Italijani uživali v neprimerno večjih količinah. Zaščita pred pijančevanjem, nemoralo in kriminalom.

The forces behind prohibition may sound familiar. Its supporters were mostly white protestants from rural and small-town America. Many people were disturbed by rapid industrialisation, urbanisation and immigration. They felt that their America was under attack. Campaigning organisations like the Anti-Saloon League were able to link their anti-alcohol aims to wider fears about immigration and social change. Many immigrants came from countries with drinking cultures and the increase in immigration at the end of the 19th century coincided with a rise in the consumption of alcohol. The cities with their crime, low morals, drunkenness and immigrant populations contrasted sharply with the small towns with their social order, morality, temperance and Anglo-Saxon protestant populations.

Nadaljujte z branjem→

Sem (dežurni) zagovornik privatizacije NLB, vendar pa ne za vsako ceno. Ne vem, kakšno strategijo bo ubrala vlada pri prodaji NLB, ki jo zahteva Evropska komisija (EK), vendar je smiselno, da izbere strategijo, ki bo maksimirala koristi od prodaje. Zahteve EK po hitri prodaji NLB so seveda navadna bedarija. Kajti prodaja banke v sili in ko so cene bančnih delnic na zgodovinskem dnu, pomeni neposredno oškodovanje davkoplačevalcev. Tako kot je bila bedarija in oškodovanje davkoplačevalcev (pre)hitra prodaja NKBM in po smešno nizki ceni.

Če bi vlada do konca letošnjega leta pod pritiskom uspela prodati 75% delež v NLB za 600 do 700 mio evrov, bi to pomenilo, da nam ne bi mogla povrniti niti tretjine stroškov zaradi zadnjega reševanja NLB (v višini 1.9 milijarde evrov). Tudi če bi vladi uspelo 75% delež v NLB prodati po knjigovodski vrednosti (iztržek v višini 950 mio evrov), bi to pomenilo zgolj polovico zadnje dokapitalizacije s strani države.

Nadaljujte z branjem→

Na spodnji sliki je odlična ponazoritev dinamike globalne prerazdelitve dohodkov med leti 1988 in 2011. Kaže vzpon Kitajske, Indije in ostalih azijskih držav do leta 2003, po letu 2003 pa pospešitev Kitajske glede na ostale azijske konkurente – Kitajska se je med letoma 2003 in 2011 sama premaknila v osrednji del globalne distribucije dohodkov. Drugače povedano – s hitro gospodarsko rastjo je Kitajska svoje prebivalce iz svetovnih revežev na ravni držav podsaharske Afrike premaknila na dohodkovno raven svetovnega povprečja. Kitajci so postali globalni srednji razred.

Vir: @MaxCRoser

Urban Sušnik

Jože Damijan je pred kratkim na tem blogu ponovno pisal o alternativnih programih poučevanja ekonomije. Za razliko od bolj ortodoksnega dela stroke rade volje prizna, da bi bilo v predmetnik smiselno uvesti predmete za širjenje obzorij študentov. Ob ekonomski filozofiji spadajo v ta okvir predvsem zgodovinski predmeti, kot sta ekonomska zgodovina in zgodovina ekonomske misli. S slednjo se študenti srečajo šele ob koncu svojega študija in kljub temu, da se je letos predmet vrnil nazaj na dodiplomski študij, je vseeno nesmiselno študente najprej učiti neoklasično sintezo (tj. mainstream) in šele v zadnjem letu študija pokazati tudi alternativne teorije. To je približno tako kot, da bi prišli v restavracijo, dobili svoj obrok, natakar pa bi vam na koncu, ko bi bilo že zdavnaj prepozno, prinesel celoten meni.

Nadaljujte z branjem→

Legendarni Pero (iz spodnje zgodbe) iz odmaknjenega zaselka v Solinah, kjer se veliko mljetsko jezero preliva v morje, in kamor nas veliko Slovencev (pa tudi kakšen “nominalno osovražen” Srb, denimo Cane iz Partibrejkersov) leto za letom hodi iskat mir in ki jim je Pero dan za dnem lovil ribe in točil travarico, vse dokler ga ni lani zadela kap, se je včeraj poslovil.

Mljet je daleč za na pogreb. Zato bomo spomin na Perota negovali še naprej vsako leto na istem mestu s travarico iz tistih njegovih velikih bokalov. Zbogom, Pero.

Ne razumem ljudi, ki živijo v mestu in potem gredo v drugo mesto na dopust,« je ob travarici modroval gazda Pero in ilustriral: »Ne razumem dirkanja po mestu, drenjanja po plažah, lepo oblečenih ljudi, ki zvečer krožijo po glavni ulici ali ob morju. Vseskozi je glasno, nikjer miru in tišine. In potem se vrnejo domov, v hrupno mesto.« Ko smo prišli s plaže ali drugega konca otoka, nas je pričakal s kozarčki travarice, kar na cesti smo jo med hojo srknili, se hitro povzpeli v najvišje nadstropje najvišje hiše, da se stuširamo, preoblečemo in se odpravimo na večerjo. Rad se je smejal, vedno tudi z očmi. Zame je še vedno »šef sale«, njegova žena Ane pa »kapetan kuče«. Klasično drži vse štiri vogale hiše in družino pokonci.

Nadaljujte z branjem→

Da je politika varčevanja – države – v času ekonomske krize, ko potrošniki ne želijo trošiti, podjetja pa si ne upajo (ali ne morejo) investirati, kaže že zdrava kmečka pamet, tudi če ne poznate definicijske enačbe za BDP. Jasna ni samo ideološkim jastrebom, ki pod pretvezo računovodske logike želijo izkoristiti vsako krizo za zmanjšanje javnih izdatkov. Do zdaj so tudi vse analize za obdobje sedanje krize pokazale, da je bila uradno forsirana politika varčevanja (“fiskalna konsolidacija”) v EU pogubna in da je zgolj še bolj poglobila krizo in povečala javni dolg.

Danes je bila na NBER objavljena nova raziskava House, Proebsting & Tesar (2017) na to temo. Njihove ugotovitve, ki tudi potrjujejo kontraproduktivne učinke politike varčevanja v času krize, je mogoče strniti v štiri točke:

1. Znižanje javnih izdatkov za 1% BDP zniža BDP za 2%. Negativno pa vpliva tudi na zasebno povpraševanje, investicije in inflacijo, pozitiven vpliv je le na povečanje neto izvoza (prek depreciacije tečaja);
2. Če EU države ne bi izvajale politike varčevanja, bi bil njihov BDP leta 2014 na ravni predkriznega namesto za 3% nižjega, kot je bil dejansko dosežen. V pet GIPSI državah bi se brez prisile v fiskalno konsolidacijo izguba BDP zmanjšala iz 18% na zgolj 1%;
3. Zaradi politike varčevanja se je javni dolg glede na BDP še povečal, namesto da bi se zmanjšal, kot je bil proklamirani razlog za varčevanje (ker je pač BDP padel za 2-krat bolj kot deficit);
4. Če bi države z evrom bile monetarno samostojne, bi bil padec BDP za GIPSI države manjši, ker bi lažje deprecirale svoje nominalne tečaje in stimulirale izvoz.

Nadaljujte z branjem→

Se še spomnite Post-Crash Economics Society, gibanja za prenovo študija ekonomije? Dogajalo se je predvsem v letih 2012-13, ko je skupina dodiplomskih študentov ekonomije, najprej na univerzi v Manchestru in kasneje še v deseterici drugih držav, zahtevala prenovo študija ekonomije. Želeli so manj ortodoksne ekonomije z abstraktnimi modeli na nerealističnih predpostavkah in več kritične analize stanja v gospodarstvu in družbi ter samih ortodoksnih modelov. Tudi sam sem na tem blogu objavil več postov na to temo. Trije študentje, ki so začeli s tem študentskim uporom, so pravkar izdali knjigo na to temo “The Econocracy” (glejte spodaj nekaj odlomkov iz recenzije v The Guardianu), kjer opisujejo svoje izkušnje in nekako izvenijo, kot da je bil celoten projekt zelo uspešen.

Takrat, 3-4 leta nazaj, se je zdelo, da bo res prišlo do spremembe. Zastavljen je bil ambiciozen projekt (ki ga je podpiral Sorosev Institute for New Economic Thinking-INET) in ki ga je vodila Wendy Carlin z University College London. Dobili naj bi nov kurikulum ekonomije z novimi syllabusi predmetov itd. Toda, če danes pogledate nazaj, je težko videti kakšne resne spremembe. Velika večina univerz in njihovih profesorjev ekonomije je ohranila syllabuse večinima na predkrizni ravni. Novega kurikuluma pa ni od nikoder, INET danes ponuja syllabuse in on-line predavanja za zgolj šest predmetov. Z nekaj posamičnimi izjemami nikjer ni “alternativnih” učbenikov. “Alternativni”, heterodoksno zastavljeni predmeti se poučujejo kvečjemu v večernih urah.

Nadaljujte z branjem→

Kot piše Bo Rothstein, je 150-letne ljubezni med delavskim razredom in intelektualno levico neminovno koncec. Ne bi si mogli biti bolj narazen. Prvi so bili vedno za protekcionizem, za zaščito pred migracijami, celo ksenofobični, medtem ko je druga internacionalizirana, free-traderska, multikulturna in zaščitniška do manjšin. Danes inherentne interese delavskega razreda nagovarja skrajna, ksenofobna desnica.

Toda je bilo kdaj drugače? Je bilo v Marxovih časih drugače? Je bilo drugače v času vzpona fašizma in nacizma? Ne. In prav tem je poanta. V “dobrih časih”, ko delavskemu razredu kapital dodeli dovolj visoke plače, da se da z njimi preživeti, bodo “modri ovratniki” glasovali za levico, tudi če je intelektualna, saj jim ta (kljub multikulturni, intelektualni in free-traderski “navlaki”) omogoča socialno zaščito. Ko pa kapital, sploh če deluje globalno, “modre ovratnike” preveč stisne in jih spravi v eksistenčne težave, se ti obrnejo po zaščito skrajni, ksenofobni desnici. Ta kot mrhovinar čaka na svoj plen in kot alternativo ponudi zapiranje meja (pred tokovi tujega blaga, kapitala in ljudi), nacionalno homogenizacijo ter v skrajni fazi agresijo navzven.

Nadaljujte z branjem→