Priporočila OECD si lahko nekam zataknete

Bine Kordež

Zadnje poročilo OECD o ekonomskem položaju Slovenije (OECD Economic Survey of Slovenia 2017) je vsekakor nekoliko drugačno kot dosedanja. Ker so se nam izboljšali praktično skoraj vsi ekonomski kazalci, tudi OECD ni mogel mimo pohvale za dosežene rezultate. Posebej izpostavljajo, da ob ponovni gospodarski rasti še vedno ohranjamo tudi visok nivo socialne kohezivnosti, saj se po vseh kazalcih Slovenija uvršča med države z najmanjšo neenakostjo. Seveda pa pregled ter vsebovana priporočila opozarjajo na področja, kjer ima naša država še vedno veliko izzivov ter tudi priložnost za izboljšave, ki bodo omogočile nadaljnjo rast.

Pri tem seveda ne morejo mimo standardnih nasvetov o nujnosti nadaljevanja privatizacije ter potrebnih strukturnih reformah, a največji poudarek so posvetili šibki rasti produktivnosti v zadnjih letih ter posledicam starajočega se prebivalstva. Pri tem za razliko od običajnih domačih ocen ne omenjajo na primer davčnih obremenitev, temveč izpostavljajo predvsem politike na področju usposabljanja in izobraževanja. Kot največji izziv in pogoj za nadaljnjo rast poudarjajo zagotavljanje ustrezno izobraženih, usposobljenih in delovno pripravljenih ljudi. Največja odstopanja v primerjavi z ostalimi evropskimi državami imamo na primer pri nizki zaposlenosti generacije med 50 in 65 letom, kar je vsekakor ne zadosti izkoriščen potencial države. Upravičeno so ta priporočila povezali še z ukrepi za zmanjševanje državne zakonske regulacije.

Podatek o (družbeni) produktivnosti pojasnjuje pretežni del razlik v gospodarski razvitosti in življenjskem standardu ljudi posameznih držav. Produktivnost sicer najbolj pogosto merimo na podjetniškem nivoju, kjer z njo pokažemo obseg proizvodnje ali prihodkov preračunano na zaposlenega. Na enak način je izračunana tudi produktivnost na nivoju celotne države (poimenoval sem jo družbena produktivnost) in sicer kot dodana vrednost na zaposlenega. Kot dodano vrednost upoštevamo bruto domači proizvod, v imenovalcu pa statistične podatke o številu vseh zaposlenih. Ker je delež zaposlenih v celotnem prebivalstvu dokaj konstanten (evidentirano število zaposlenih je okoli polovica vseh prebivalcev), je gibanje podatka o produktivnosti pravzaprav dokaj podobno bolj pogosto spremljanemu gibanju BDP na prebivalca.

Pri doseženem BDP na prebivalca vemo, da smo realno okoli 20 odstotkov pod povprečjem držav Evropske unije in podobno je tudi s produktivnostjo. Dvig obeh kazalcev in približevanje vsaj povprečju EU je ključno za dvig življenjskega standarda v Sloveniji. Pri tem seveda ne gre za dvigovanje produktivnosti z večjo obremenitvijo zaposlenih, temveč z avtomatizacijo, digitalizacijo ter boljšo organiziranostjo poslovnih procesov, zaradi česar se tudi izpostavlja nova vlaganja ter izobraževanje ljudi. Da smo na področju rasti produktivnosti (BDP) po nastopu krize precej zaostali, seveda ni dvoma, vseeno pa izpostavljeni podatki v poročilu OECD mogoče niso najbolj ustrezni za oceno teh gibanj.

Kot ključen podatek je v poročilu namreč naveden izračun o rasti produktivnosti v obdobju 2008-2015. Po njem je Slovenija skoraj na zadnjem mestu med vsemi državami OECD (za nami je samo Finska in Grčija). Številke so sicer točne, a izbrano obdobje spregleda značilnost naše gospodarske rasti v zadnjih petnajstih letih. Na prvem grafikonu je prikazano gibanje BDP Slovenije po letu 2002. Rdeča črta tako prikazuje indeks realnega gibanja BDP (v stalnih cenah) pri čemer je osnova leto 2002. Kot vemo in kot lepo pokaže tudi grafikon, se bomo šele letos približali doseženem nivoju iz leta 2008.

A temu gibanju sta na grafikonu dodana dva pomembna podatka in sicer kakšno je bilo gibanje dodane vrednosti iz naslova investicij ter zadolžitve Slovenije v tujini. Slednji podatek prikazuje črna črta in sicer gre za nominalno neto zadolžitev vseh rezidentov Slovenije (bank, države, podjetij in posameznikov). Kot vidimo, do leta 2002 do tujine praktično nismo imeli neto dolga (imelo smo enak obseg naložb v tujini kot obveznosti do tujine). V prvih letih obravnavnega obdobja pa je dolg pričel naraščati. Na začetku podobno, kot je znašala rast BDP, po letu 2005 pa je prišlo do enormnega povečanja zadolžitve v tujini. Ta porast je bil povezan predvsem z intenzivnimi investicijskimi naložbami (te prikazuje prekinjena modra črta). Seveda tudi za prevzemne aktivnosti, a ta denar je pristal pri prodajalcih lastniških deležev, ki so sredstva prav tako uporabili za nove naložbe. Rast BDP (in posledično izračunane višje produktivnosti) so v obdobju 2005-2008 torej poganjale predvsem investicije, financirane skoraj v celoti z zadolževanjem v tujini.

Grafikon 1: Gibanje BDP in zadolžitve v tujini

Vir: SURS, Banka Slovenije

Če bi iz BDP izločili investicije in pogledali gibanje ostalih kategorij, bi dobili gibanje kot ga prikazuje modra črta. Ta rast je popolnoma drugačna kot rast (in upadanje) celotnega bruto domačega proizvoda. Gospodarska rast je bila v letih 2005-08 močno prenapihnjena zaradi naložb financiranih iz tujine in kot vidimo, je bila naša gospodarska rast brez tega odklona precej bolj enakomerna. Zaradi tega je verjetno ustrezneje ocenjevati gospodarske dosežke v nekaj daljšem obdobju in takšne potem primerjati z dosežki drugih držav.

To je prikazano na drugem grafikonu. Na njem so z modrimi stolpci navedeni podatki, kot so jih predstavili v poročilu OECD in po katerih smo imeli v Sloveniji po letu 2008 skoraj najnižjo rast produktivnosti. Podatek drži, a za realnejšo oceno je primerneje spremljati daljše obdobje. Na grafikonu so zato z rdečimi stolpci prikazane povprečne rasti produktivnosti za obdobje 2003-2016 (s pretiranim zadolževanjem smo pričeli nekje po letu 2003). V teh zadnjih trinajstih letih beležimo v Sloveniji 1,5-odstotno povprečno letno rast produktivnosti. To je sicer manj kot večina ostalih novih članic EU, kjer je bila povprečna rast 2,5 % letno, a bistveno hitreje kot v razvitejših državah, kjer je bila letna rast le pol odstotka. Povprečna rast produktivnosti v celotni Evropski Uniji je bila v obravnavanem obdobju 0,7 % letno, ker nove članice predstavljamo le dobro desetino celotnega gospodarstva EU.

Grafikon 2: Rast produktivnosti

Vir: OECD poročilo, EUROSTAT

Nedvomno drži, da je hitrejša rast produktivnosti ključnega pomena za približevanje Slovenije razvitejšim članicam Evropske Unije in priporočila OECD glede usposobljenosti kadrov, večje zaposlenosti ter vlaganj so vsekakor ustrezna. Tudi drži, da bi z ustreznejšo ekonomsko politiko v letih po nastopu krize lahko Slovenija dosegla več. Vseeno pa ti podatki kažejo, da gospodarska rast in rast produktivnosti v daljšem, bolj primerljivem obdobju ni bila tako katastrofalna kot kaže predstavitev OECD.

Pri teh razlikah v stopnji rasti produktivnosti je potrebno poudariti še eno pravilo. Praviloma hitreje rastejo manj razvite države, pri razvitejših pa so stopnje nižje, tako da se na dolgi rok države zbližujejo. Če primerjamo naše stopnje rasti v korelaciji z doseženim nivojem razvitosti, ugotovimo, da je bila rast produktivnosti v Sloveniji približno v okviru pričakovanj. Seveda pa znajo nekatere države ta svoj položaj izkoristiti bolj (Nemčija), druge pa manj (Italija) in tu so nedvomno dodatne priložnosti tudi za Slovenijo.

Drug ključen in večkrat izpostavljen podatek v poročilu OECD, pa je problem staranja prebivalstva. Njihova priporočila temeljijo na pogosto citiranih podatkih Evropske komisije oz. njihove posebne delovne skupine za staranje prebivalstva (AWG). Projekcije, ki jih pripravlja ta skupina namreč kažejo, da se bodo izdatki za staranje in še posebej izdatki za pokojnine v Sloveniji povečali najbolj med vsemi državami Evropske Unije. Kot razlog navajajo naraščanje števila starejših, ki bodo zaradi podaljševanja trajanja življenja tudi dlje časa preživeli v upokojitvi. Hkrati pa se zmanjšuje število delovno sposobnega prebivalstva. Na osnovi takšnih gibanj poročilo OECD izpostavlja podatke po katerih naj bi za pokojnine v Sloveniji leta 2060 namenjali preko 15 % BDP, večina nekdanjih vzhodnih držav pa na primer med 10 in 11 % (navajajo predvsem to primerjavo).

Zaradi takšnih ugotovitev so razumljiva standardna priporočila o nujnosti reforme pokojninske zakonodaje, kjer prevladujejo usmeritve v podaljšanje starostne meje za upokojevanje, vprašanje indeksacije, nasploh določanje višine pokojnin, vzporedno pa tudi vzpostavljanje pogojev za zaposlovanje in delo starejših oseb. Da bodo potrebni ukrepi predvsem na tem področju, se seveda lahko samo strinjamo. Prav tako ni nobene dileme, da mora biti danes minimalna starostna meja za upokojitev 65 let. A to je že po obstoječi pokojninski zakonodaji predvideno in v načrtovanih spremembah se bo ta meja postopno dvignila na 67 let, podobno kot drugod v Evropi. Ker je to že sprejeto, kakšnih pomembnejših sprememb tudi nova pokojninska zakonodaja ne more prinesti. Zato se vseeno lahko vprašamo zaradi česa projekcije EK predvidevajo za Slovenijo tako visoke izdatke za pokojnine.

V poročilu OECD namreč predstavljajo tudi podatke o deležu starejše generacije. V ta namen se najpogosteje uporablja tako imenovan “dependency ratio”, torej kazalec ki meri delež starejših ljudi nad 65 let starosti v primerjavi s potencialno delovno aktivno generacijo med 20. do 65. letom. Če je v Sloveniji ta še predlani znašal 27 %, bo do leta 2060 porasla na 55 %, kar je nekaj odstotnih točk več kot velja za povprečje EU. Vendar ko pa pogledamo preje omejene druge vzhodne države, so bo ta kazalec pri njih povečal tudi na preko 60 %. Po podatkih in projekcijah Evropskega statističnega urada o staranju (ti podatki so osnova za vse ostale ocene) je torej položaj Slovenije celo nekaj boljši in precej podoben povprečnim razmeram v Evropi. Leta 2060 naj bi imela približno tretjina držav Evrope (upoštevaje število prebivalstva) večji delež starejših ljudi, leta 2070 pa smo po projekcijah ravno nekje na sredini.

Vsi ti uradni podatki torej kažejo, da delež starajočega prebivalstva v Sloveniji predvidoma ne bo veliko odstopal od večine držav Evropske Unije. Ker tudi zakonodaja oz. spodnja starostna meja za upokojitev večinoma sledi evropskim trendom, je zato težje razumljivo, zakaj na bi bil delež izdatkov za pokojnine ravno v Sloveniji v naslednjih desetletjih pomembno višji kot drugje. Razlog bi bil denimo lahko v višjih pokojninah glede na nivo plač, a glede na trende dvomim, da bi pokojninsko blagajno obremenjevali v tej smeri, da bi imeli torej visok delež pokojninskih izdatkov v BDP zaradi relativno visokih pokojnin.

Vsekakor takšni podatki upravičeno odpirajo kar nekaj dilem. Po letu 2050 naj bi imela Slovenija 55 % starejših prebivalcev glede na aktivno populacijo, nekdanje vzhodne pa v povprečju 60 % – kljub temu pa naj bi podatkih EU in OECD za pokojnine namenjali skoraj za polovico večji delež BDP (celih 15% glede na 10 do 11% BDP v omenjenih državah). Mogoče obstajajo kaki razlogi zaradi katerih omenjene institucije ocenjujejo tako visoke pokojninske izdatke za Slovenijo, a glede na delež starajočega prebivalstva, bi to težko zaključili.

Ob teh projekcijah tudi še en globalni pomislek. Omenjene ocene temeljijo na projekcijah Evropskega statističnega urada do leta 2060 in celo 2080. Si predstavljate zanesljivosti podobnih dolgoročnih napovedi, ki bi jih delali leta 1910 na primer za leto 1970? Težave z napovedovanjem imamo pogosto že za eno leto, saj je na primer zadnja ocena UMAR-ja o gospodarski rasti skoraj dvakrat višja, kot so ocenjevali spomladi lansko leto.

Priporočila OECD so glede zaposlovanja in izobraževanja vsekakor na mestu, postopno bodo potrebni tudi še dodatni popravki na pokojninski zakonodaji, vseeno pa nekateri prikazani podatki za Slovenijo niso tako problematični kot izhaja iz poročila. Dolgoročno dosegamo rast produktivnosti, ki nekako ustreza doseženemu nivoju razvitosti, čeprav to seveda ne pomeni, da ne bi z boljšimi politikami lahko dosegli tudi več. Glede obremenitev zaradi starajočega prebivalstva, pa uradni podatki vseeno kažejo, da ta gibanja v Sloveniji ne odstopajo kaj posebej od večine drugih držav. Kaj je razlog, da potem za našo državo predvidevajo bistveno višje izdatke za pokojnine kot drugje, na žalost ni nikjer pojasnjeno. Vse institucije, ena za drugo (vključno z domačimi) samo ponavljajo navedbe omenjene Skupine za staranje pri EK. Mogoče slika vseeno ni tako slaba. Seveda ne trdim, da so projekcije napačne, vsekakor pa so rezultati deloma nelogični in terjajo dodatna pojasnila.

%d bloggers like this: