Zakaj znižanje davkov ne vpliva na pospešitev rasti?

Dietz Vollrath iz Univerze v Houstonu ima, po mojem skromnem mnenju, najboljši blog s področja gospodarske rasti (Growth Economics Blog). V današnjem postu se je dotaknil Trumpovega načrta zniževanja davkov. Ta načrt je velika večina ekonomistov že raztrgala in povedala, da ne bo pospešil rasti ameriškega gospodarstva. Ker pač vse empirične raziskave za ZDA kažejo, da višina davkov in njihova dinamika nista povezani z gospodarsko rastjo. No, Vollrath pa gre korak naprej k iskanju pojasnila, zakaj znižanje davkov ne vpliva na pospešitev rasti.

In razlogi so zelo preprosti. Prvič, če hočete spodbuditi rast, morate zaposliti dodatne inpute (delo, kapital, R&R) oziroma izboljšati njihovo učinkovitost, ker pač dodatne rasti ni mogoče ustvariti iz nič.

Drugič, če hočete, da bo zniževanje davkov imelo učinek, mora to znižanje davkov spodbuditi dodatni angažma dela in  kapitala ter novih inovacij (ali njihovo večjo učinkovitost). In tukaj se začnejo težave.

Tretjič, dejanske elastičnosti dela in kapitala na njune davčne stopnje so namreč izjemno majhne in empirično običajno enake nič (glej Saez, Slemrod, and Giertz, 2009). Če znižate mejno davčno stopnjo na dohodek iz 41% na 35%, zaradi tega ne boste dobili nove armade zaposlenih, ki so se pripravljeni aktivirati pri nižji davčni stopnji. Niti obstoječi zaposleni zaradi tega ne bodo delali (bistveno) več ur kot pred tem, ker bi jih delodajalec pač moral zaposliti za še več ur (te pa so zakonsko omejene navzgor ali pa so kot nadure bistveno dražje). Podobno je pri kapitalu – znižanje obdavčitve dividend ne povzroči dodatnega angažmaja kapitala, torej novih investicij (glej Yagan, 2015).

Edini dejavnik, kjer bi znižanje davkov lahko imelo učinek, so R&R izdatki: če podjetja dobijo večjo olajšavo za tehnološka vlaganja, bodo morda zaradi tega več vlagala v R&R, iz česar bi utegnile slediti dodatne inovacije. Ni pa nujno. Pri nas ta povezava do sedaj ni delovala, empirična študija za ZDA pa kaže ta učinek (glej Dechezlepretre et al, 2017).

Hudič pa je v tem, da se (republikanske) davčne reforme običajno fokusirajo le na najvišje mejne davčne stopnje na dohodek, na stopnjo davka od dobička in na stopnjo davka na nepremičnine, medtem ko se z davčnim spodbujanjem vlaganj v razvoj običajno ne ukvarjajo. Republikanski senatorji in kongresniki pač morajo odservisirati dolg do svojih bogatih donatorjev, ki so jim plačali kampanje za funkcije, na katerih sedijo. In to je brutalna ekonomika ameriških davčnih reform vse od Reagana dalje. Gre zgolj za to, da premožni plačajo manj davka. V ta namen pa njihovi politični nastavljenci zvijajo roke dejstvom, manipulirajo in lažejo, čeprav dejstva in empirične študije kažejo nasprotno.

3 responses

  1. Glede na to, da se ta tema plazi po blogu že nekaj časa, bi tokrat vendarle skromno dodal, da mi osebno najbolj sede opis, da je za investiranje kapital nujen, a ne zadosten pogoj. Torej, denar kot predpogoj za investiranje potrebuješ….manj davka plačaš, več ga imaš, ne glede ali zaradi olajšav ali zaradi davkov (tule se ne bi spuščal v detajle enega in drugega)…od tu dalje pa je nujen obstoj investicijskih priložnosti, razmer na trgih etc…

  2. Dule, dober point. Se strinjam.

    Nekje drugje sem to že omenil (v povezavi z nizkimi obrestnimi merami in neodzivnostjo investicij nanje), ne pa tudi tukaj.

  3. Vsa zgodba o ameriških davkih, ki se vsaj pri konservativcih vedno ponavlja, ko pridejo na oblast, je enostavna, tako kot si Jože omenil na koncu, to je da morajo oblastniki vrniti uslugo financerjem njihovih predvolilnih kampanj “gre zgolj za to, da premožni plačajo manj davka”. Vendar se zgodba tukaj ne konča, saj z manj davki država ne more funkcionirati. Zato so inventivni Američani iznašli način, kako jim ta davčni primanjkljaj pokrije cel svet. Država se namreč za pokrivanje proračuna zadolži tako, da preko svoje centralne banke izda obveznice in jih proda na svetovnem trgu za realen denar. Ko pa pridejo obveznice v plačilo, spet FED natisne dovolj dolarjev (to se bolj strokovno imenuje kvantitativno sproščanje ali kaj podobnega), da se obveznice odplačajo. V tem letu je proračunski deficit presegel 3% BDP še brez znižanj davkov.
    Podobno pokrijejo ZDA svoj zunanjetrgovinski deficit, ki tudi znaša tudi 2 do 3% BDP letno.
    Bilančno pokrivanje teh deficitov se izvaja s prilivom tujega kapitala skozi nakupe državnih obveznic, saj cel svet išče varno naložbo v varni državi, kar ZDA s svojo vojsko, ki čuva tudi tuje naložbe res je. Letno se tako obrne okoli 5 do 6% ameriškega BDP ali okoli 1000 mrd dolarjev.
    In to je prava slika ameriške ekonomije. Samo zaradi svoje svetovne dominacije in močne vojske si lahko privošči, da ji cel svet “prostovoljno” plačuje neke vrste letni davek v višini 1.000 mrd dolarjev.
    Če pa kdo hoče izstopiti iz tega sistema, postane hitro državni sovražnik ali kaj podobnega, nad katerega je potrebno poslati vojsko (glej Irak ali sedaj Rusija in Iran).
    Ne vem, ali je bilo na to temo objavljeno kako resno strokovno delo. Če ja, bi ga rad prebral, da spoznam strokovne, makroekonomske temelje te “svetovne črpalke denarja”.

%d bloggers like this: