Zakaj bi morale biti trgovine ob nedeljah zaprte

Septembra 2003 je bil na to temo že izpeljan referendum, na katerem so volilci večinsko glasovali za zaprtje trgovin ob nedeljah in praznikih (ob določenih izjemah, seveda). Po enem letu so predstavniki sindikatov in trgovcev dosegli dogovor, da bodo trgovine ob nedeljah vseeno odprte, pri čemer bodo zaposleni ustrezno kompenzirani za nedeljsko in praznično delo. Takrat se mi je to zdela zelo dobra rešitev. Pač v skladu z liberalno logiko, da je potrošnik kralj in da naj tisti trgovci, ki želijo, imajo ob nedeljah trgovine odprte in naj tisti zaposleni, ki hočejo, za primerno dodatno plačilo delajo.

Toda zdaj, ko sem nekoliko starejši, vidim, da ta liberalna logika, ki se zdi zelo razumna in ki vsem – od potrošnikov, trgovcev do prodajalcev – dopušča prosto izbiro, ni nujno tudi družbeno optimalna.

Ključni se mi zdijo predvsem naslednji vidiki. Prvič, kljub temu, da je nedeljsko delo po zakonu dodatno plačano in so prodajalci/ke stimulirani za to delo, pa je zadeva bolj kompleksna. Prodajalci so namreč v osnovi zelo slabo plačani in mnogi nedeljsko “dežurstvo” jemljejo kot priložnost, da si popravijo dohodke. Vendar pa jih to trga od njihovih družin ali od aktivnega preživljanja prostega časa. Vsaj en dan v tednu bi morale biti družine fizično skupaj. Med tednom se starši in otroci večinoma le bežno srečujejo, vsaj en dan v tednu pa bi morali imeti možnost, da kvalitetno preživijo čas skupaj. To je dobro tako za “zdravje” posameznih družin kot za splošno družbeno “zdravje”.

Drugič, z razmahom supermarketov in liberalnega nedeljskega odpiralnega časa, se je tudi pri nas razpasel trend šopingiranja ob nedeljah. Namesto na izlet v naravo, športne aktivnosti, druženje s prijatelji ali kaj drugega, mnoge družine zavijejo v trgovske centre in tam “ubijejo čas”. Iz vidika družbe se mi zdi to precejšnja družbena škoda, saj družine odvrača od kvalitetnega preživljanja časa skupaj in namesto pozitivnih vrednot spodbuja konzumerizem.

(Medklic: Ja, vem, da bi se posamezni prodajalci/ke lahko prosto odločili, da so ob nedeljah raje z družino, kot da delajo in da bi se družine lahko prosto odločile raje za izlet v naravo kot pa za nedeljsko šopingiranje. Vendar pa mnogi tega ne naredijo, ker pač obstaja ta druga opcija. Tako kot se Američani v povprečju za nekajkrat bolj pogosto odločijo za strelsko razreševanje sporov ali osebnih frustracij kot ostali civilizirani narodi, ker pač imajo za razliko od teh drugih civiliziranih narodov na voljo to opcijo – orožje v vsaki hiši (in to ne samo pištolo, ampak celo brzostrelko). Drugače rečeno, za neko opcijo se lahko odločimo preprosto zaradi tega, ker obstaja. Če ne bi, se zanjo ne bi mogli odločiti.)

In tretjič, zaprtje trgovin ob nedeljah ne bo bistveno prizadelo trgovcev, kar nakazuje tudi odziv Trgovinske zbornice. Ker je v nedeljo manj kupcev, zaposlene prodajalce/ke pa je treba dodatno plačati za nedeljsko delo, so mnoge trgovske lokacije ob nedeljah nerentabilne. Res je, da bi trgovci ob nedeljah lahko posamezne trgovine tudi zaprli, vendar tega ne naredijo iz bojazni, da se kupci ne bi preusmerili drugam. Zaradi tega so se tudi tisti tuji trgovci, ki imajo sicer doma tradicionalno zaprte trgovine ob nedeljah (kot je Hofer), odločili, da sledijo trendu ostalih trgovcev. Zdi se, da je večina trgovcev v slabem ravnotežju, vendar si nihče ne upa prvi izstopiti.

Seveda pa je treba paziti, da s tem, ko bi zaradi širših družbenih interesov omejili nedeljski odpiralni čas trgovin, ne bi ubili dejavnosti, kjer je nedeljsko odprtje trgovin pomembno. Zakon, ki ga je danes v parlamentarno proceduro vložil poslanec Andrej Čuš, se mi zdi iz tega vidika dober, saj določa, da bi bile trgovine ob nedeljah načeloma zaprte, razen v primeru:

  • posameznih prodajaln, ki so po lastni presoji trgovca lahko odprte do največ 6 nedelj oz. z zakonom določenih praznikov v letu,
  • prodajaln z omejeno površino prodajnega prostora do 200 m2, kjer trgovsko dejavnost izvaja neposredno nosilec dejavnosti oziroma njegovi ožji družinski člani. Pri tem se pod pojmom ožjega družinskega člana razumejo člani družine, kot jih določa Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1),
  • prodajaln na bencinskih servisih na servisnih prometnih površinah avtocest in hitrih cestah, ki so lahko odprte brez omejitev. Za avtoceste in hitre ceste se štejejo ceste, določene z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (Uradni list RS, št. 102/12, 35/15, 78/15 in 21/16) ter
  • prodajaln z omejeno površino prodajnega prostora do 200 m2 v starih mestnih in trških jedrih, naravnih, kulturno zgodovinskih in romarskih centrih, smučarskih centrih, marinah, kampih, zdraviliščih, turističnih središčih, bolnišnicah, pokopališčih, hotelih, na letališčih, mejnih prehodih, železniških in avtobusnih postajah, ki so lahko odprte brez omejitev.

Glede na povedano in glede na dopuščene zakonske izjeme ob morebitni ponovni odločitvi za nedeljsko zaprtje trgovin ne bo nihče jokal. Razen seveda nekaj tistih, ki ideološko verjamejo v liberalizem za vsako ceno, in nekaj tistih, ki ne vedo, kaj bi drugega počeli ob nedeljah, kot se pasli po trgovskih centrih.

8 responses

  1. V omenjenem zapisu vidim problem v definiciji “družbenega optimuma”, še manj pa razumem termin “družbenega zdravja”.Resno se moramo zamisliti, da probleme, kot je nedeljsko odprtje trgovin rešujemo z referendumom in predlogi zakonov, kot je Čušev predlog, ki je daleč od tega, da bi bil dober. Z navajanjem izjem je spet odprl neverjetne možnosti manipulacij, ker so izjeme napisane tako, da jih papir prenese, izvedbeno pa so paušalne in popolnoma neživljenske. Če vzamemo npr.
    “turistični biser” Kranjsko Goro. Vidimo, da sta v “vasi” zgolj dva trgovska objekta osnovne preskrbe večja od 200 m2.Pa naj po stari balkanski navadi spet delamo izjeme na izjeme…
    Ne vidim nobene potrebe, da se “nedeljsko odprtje trgovin” ureja z zakonom. Trgovci imajo svoje cehovsko združenje, naj probleme rešujejo v okviru ceha.

  2. Jure,

    Prvič, veš, kaj je problem? Da liberalizem v praksi ne deluje, če ni regulacije. Če ni pravne države, če ni prisilne regulacije delovanja / obnašanja subjektov, se liberalizem izrodi v kaos in zakon močnejšega oziroma v vojne med tolpami.

    Naj se trgovci sami dogovorijo? Saj so imeli čas od decembra 2005 pa do danes, torej polnih 11 let. In kaj so naredili? Nič. Ker je za mnoge nedeljsko odprtje trgovin nerentabilno, zdaj mnogi podpirajo zaprtje ob nedeljah. Trgovinska zbornica pa tudi. Ker si noben tega ne upa sam, med seboj pa se ne znajo dogovoriti, katero nedeljo bo kdo odprt. Čakajo, da jim vlada to vsem prepove, da se ne bi kdo okoristil s tem, ko bi nekateri zaprli, en prosti strelec pa bi imel odprto.

    Podobno je bilo pri regulaciji mobilne telefonije znotraj EU. Evropska komisija je dala operaterjem 3 leta, da se med seboj dogovorijo o vzajemnem zniževanju cen storitev. Pa niso naredili nič. Nato je začela EK postopno z dekreti zniževati cene za vse in vmes dala prostor za dogovor med operaterji. Spet ni bilo nič, zato je to sama naredila in stroške roaminga in prenosa podatkov v tujini
    izenačila z nacionalnimi cenami operaterja.

    Tako je pač s tem nesrečnim liberalizmom. Blazno se lepo sliši, v praksi pa je kaos brez zunanjega posredovanja države.

    Drugič, liberalci (pardon, libertarci) seveda ne razumejo pojma družbeni optimum, ker izhajajo iz teze, da maksimiranje lastnih koristi (lastnih optimumov) avtomatsko vodi k družbenemu optimumu. Vendar to niti v teoriji ne drži, ker pač obstajajo tržne imperfektnosti, asimetrija informacij, javne dobrine etc. In ekonomska teorija je glede tega danes bistveno naprej od teh liberalnih jajc za prvošolčke študija ekonomija (Economics 101), v katera se mnogi zaljubijo na prvo žogo in nato odnehajo na tej stopnji ekonomske četrtpismenosti in ne nadaljujejo spoznavanja ekonomije na višji ravni, torej v smeri bolj realističnih predpostavk oziroma ekonomike dejanskega sveta.

  3. Jože,

    Problem vidim v tem, da kot sam navajaš, je bil septembra 2003 izveden referendum na katerem so ljudje večinsko glasovali za zaprtje trgovin ob nedeljah. Po enem letu so sindikati in trgovci dosegli dogovor, da bodo trgovine vseeno odprte ob nedeljah. To pomeni, da je v tem primeru cehovski dogovor “močnejši” od “najvišje stopnje demokratične odločitve ljudstva”-referenduma, to pomeni, da naša izvršna oblast ni vredna niti piškavega groša, ker ne zna oziroma noče uveljaviti večinske volje državljanov. Zato lahko upravičeno pričakujemo, da tudi kakršna koli nova zakonodaja na tem področju ne bo prinesla bistvenih sprememb. Vlaganje tovrstnih zakonov je čisti politični populizem in samopromocija, v tem primeru poslanca Čuša.
    Vsekakor pa imaš prav, če ni pravne države/če ni prisilne regulacije delovanja se obnašanje subjektov izrodi v zakon močnejšega, ki pa ni nujno tudi kaos. Kaos je lahko tudi vzrok za nastanek liberalizma. Torej na podlagi konkretnega primera lahko sklepam, da pri nas ni pravne države, je kaos, velja zakon močnejšega, ki se v tem primeru manifestira v vojni med trgovskimi tolpami in s tem slabo vpliva na družbeni optimum.

  4. Jure,

    Očitno imava šum v komunikaciji: Trgovinska zbornica podpira ta zakon, ker se znotraj ne znajo dogovoriti, kdo bi prvi izstopil iz tega nedeljskega prostovoljnega aranžmaja, ki večini prinaša izgubo, zato je potrebna ta zakonska intervencija (zaradi problema koordinacije med tržnimi subjekti).

    (Sicer pa bo Bine Kordež nekaj napisal o tem, zakaj je leta 2003 edini med trgovci nasprotoval odprtju trgovin ob nedeljah in zakaj Merkur ni imel odprtih trgovin. Ker pač ni bilo ekonomike.)

    Ob tem pa ta zakon prinaša številne družbene koristi – da ljudje namesto pohajanja po štacunah nedelje izkoristijo za družinska druženja in prosti čas.

  5. Nedelje so za jadranje, smučanje ali kakšno podobno rekreacijo v naravi. Še pomembneje je, da družina skupaj preživlja ta čas, tista z otroki se jim mora vsaj en dan v tednu posvetiti, tisti, pa ki otrok nimajo, morajo intenzivno delati na tem, da jih bodo imeli. Vsaj enkrat na teden.
    Potrošništvo in z njim v nedeljah odprte trgovine so odvečne stvari. V glavah pa moramo že enkrat razčistiti, da je teror popolne svobodne izbire česarkoli, s katerim nas posiljujejo neoliberalisti, v resnici manipulacija.
    Zato Čušev zakon podpiram.

  6. Na brzaka…kaj pa če ti bodo nedeljski mallwalkerji namesto v hribe pobegnili na kavč pred TV, se nažirali s čipsom & pivom in gledali bebave bigbrotherske oddaje…kar bo “družbeno zdravje” še bolj narušilo? Nek podobno koristen predlog bi lahko bila tudi prepoved vgradnje dvigal v stanovanjske zgradbe, saj je jasno da hoja po stopnicah večkrat dnevno dobrohotno vpliva na kardiovaskularni sistem…z izjemo ob predložitvi zdravniškega potrdila o gibalni oviranosti😀. Me pa precej zanima Dragov predlog obveznega delanja otrok enkrat tedensko😜…mogoče bi Čuš lahko tole še naknadno stisnil v svoj predlog…

    Ne vem, če se zavedaš ampak s tem postom si precej jasno povedal, da sodržavljane vidiš kot vrhunske ovce, ki bi jim rad pomagal zorganizirat lajf v ogradi… Vsaj v prvem delu sem se pripravljen pogovarjat, heh…

    Osebno sem sicer mnenja, da je regulacija ponekod nujna, da pa je to napotreben in preglobok poseg, ki bi prinesel več sranja kot koristi…

    • Dule,

      Če svoboda posameznika (ki pohaja v nedeljah po na pol praznih trgovinah) omejuje svobodo drugih (najmanj trgovk in trgovcev, ki morajo biti v službi namesto doma in kar še povzroča prevelike stroške, za kar narodnogospodarsko gledano trpimo škodo vsi), je to narobe. In če ta svobodni posameznik s pivom v roki in čipsom v ustih v nedeljo gleda bebave TV oddaje, namesto da bi počel kaj drugega, na primer posesal dnevno sobo ali peljal otroke v Tivoli, da ne omenjam seksa, mu bo svoje povedala njegova ženska. In če ga bo zaradi zanemarjanja zapustila, bodo vsi ostali morali poskrbeti za ustrezno nataliteto naroda. In ko bo zapuščeni, osamljeni pristaš popolne svobode posameznika padel v depresijo in se zapil ter pri petdesetih doživel infarkt, zaradi česar bo do konca življenja na bolniški, ki jo bodo morali plačevati vsi ostali, bo lahko še zadovoljen z življenjem ovce.
      Vsaka podobnost z resničnostjo okoli nas ni slučajna.

  7. Podpiram Čušev predlog, se mi pa 200 kvadratov prodajne površine zdi že kar malce veliko za izjemo. Kot prednost Čuševega zakona namreč vidim to, da bo prinesel tržno nišo manjšim, privatnim trgovinam. Verjamem, da bi zakon vrnil v življenje vsaj katero izmed manjših trgovin, ki so bile včasih v skoraj vsaki soseski. To bi pomenilo tudi vsaj malce večjo razpršitev trgovskega dobička, ki se zdaj akumulira v konicah petih, šestih piramid.

%d bloggers like this: