S kolegi smo se trudili najti kakšen referenčni projekt v svetu za sovprežno vleko vlakov, kot ga za drugi tir Divača – Koper predlaga naveza dr. Duhovnik in avstrijska družba Doppelmayr, ki se ukvarja s proizvodnjo sistemov za žičnice in vzpenjače. Po dolgem iskanju je kolegu uspelo najti en tak referenčni projekt. Našel ga je v Disneylandu (no, v Universal Resortu) v Orlandu na Floridi, kjer je družba Doppelmayr postavila repliko vlaka iz filmov o Harryju Potterju – Hogwarts Express.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

… Ne, razen, če bi ga banke “reševale po slovensko” – kot Cimos.

Agrokor je tipičen primer, kako lahko nekoliko bolj zadolžena družba hitro zaide v velike težave, če izgubi zaupanje okolja, predvsem upnikov. Sredstva, ki jih podjetje najame za financiranje naložb v zgradbe, opremo ali zaloge, lahko vrne na daljši rok iz dobičkov. A ker ta sredstva potrebuje stalno, običajno vrača zapadla posojila z najemanjem novih (tudi Nemčija ali ZDA svoj ogromni javni dolg vračata z vsakoletnim najemanjem novih posojil). Dokler posojilojemalci v družbo (državo) zaupajo, dokler ji verjamejo, da posojila lahko vrne, se posojila obnavljajo oz. najemajo nova in vračajo stara. S kakimi negativnimi informacijami ali upadom dobičkonosnosti družbe, pa se banke prestrašijo, niso več pripravljene refinancirati posojil in družba brez njih zelo težko poravna zapadle obveznosti. Ne gre torej za neko veliko spremembo v samem poslovanju, saj tudi finančno “zdrave” družbe ne morejo posojil preprosto kar vrniti – ključna razlika je v tem, da tega od njih nihče ne pričakuje (tudi od Združenih držav Amerike ne).

Nadaljujte z branjem→

Trump je svojo predvolilno kampanjo v veliki meri izgradil na sklicevanju na ameriški “pozabljeni” beli srednji delavski razred. Obljubil je, da ta razred ne bo več pozabljen. Obljubil je, da jim bo vrnil izgubljena delovna mesta z globalizacijo. In očitno mu verjamejo, kajti delež pripadnikov belega srednjega razreda, ki podpira Trumpa je za 20 odstotnih točk večji kot v celotni populaciji.

Da bi Trumpu pomagali pri uresničevanju njegove vizije vračanja delovnih mest belemu srednjemu delavskemu razredu (BSDR), so se pri The Economistu odločili, da mu pomagajo z metriko. Oblikovali so nekakšen indeks mizerije pozabljenega belega srednjega delavskega razreda, ki zajema tri kazalce: (1) razliko v stopnji brezposlenosti med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR, (2) razliko v stopnji participacije v delovni sili med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR ter (3) razliko v višini urne plačne postavke med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR.

Nadaljujte z branjem→

Ta raziskava je sicer že nekaj let krožila po konferencah, včeraj pa je bila objavljena v NBER. Trenutno najbolj produktivna trojka labor & trade ekonomistov, Autor, Dorn & Hanson, ki je kot prva pokazala na negativne učinke kitajskega šoka na upad ameriške industrije, na politično polarizacijo v prizadetih regijah, socialne posledice in na zmanjšano inovativnost, se je lotila tudi učinka na “trg porok“. V raziskavi When Work Disappears: Manufacturing Decline and the Falling Marriage-Market Value of Men, so pokazali, da je izginjanje industrijskih delovnih mest zaradi trgovinskega šoka prizadelo tudi “ženitveno vrednost” moških. Morda se vam zdi to obskurna ugotovitev, vendar ni. Namreč, s tem ko so moški brez služb in prihodkov, ki se posledično podajo v alkohol, droge ali kriminalne dejavnosti, manj privlačni kot ženitveni partnerji, se zmanjša stopnja porok. Poveča pa se delež gospodinjstev z enim samim (ženskim) staršem, ki so posledično revnejša in težje otrokom zagotavljajo primerljiv standard in izobrazbo. Vse to pa ima seveda posledice tudi na njihovo kasnejšo poklicno pot in seveda na zmanjševanje socialne mobilnosti in povečevanje družbene neenakosti.

Nadaljujte z branjem→

Čile je gospodarsko najbolj dinamična država Južne Amerike, čeprav je za mnoge odprto vprašanje ali zaradi ultraliberalnih “friedmanovskih” reform ali zaradi izvoza surovin ob rastočem globalnem povpraševanju (polovico izvoza predstavlja izvoz bakra). Hkrati ima Čile eno največjih stopenj neenakosti v Južni Ameriki ter večinoma privatno visoko šolstvo, ki temelji na Friedmanovih študijskih voučerjih. Problem je, ker v tem sistemu mnogi mladi iz revnih družin izvisijo, zato je leta 2008 čilska vlada ta sistem reformirala in za polovico povečala vrednost voučerja za študente iz revnih družin. To naj bi v teoriji spodbudilo šole, da bodo takšnim študentom dale večjo pozornost. V novem paperju Feigenberg, Rivkin & Yan (2017) ugotavljajo, da prve ocene o uspešnosti reformiranega voučerskega programa ne držijo, pač pa imajo glavne “zasluge” za uspeh depriviligeranih študentov izobrazba in dohodek staršev.

Nadaljujte z branjem→

The Guardian ima zelo dober članek o finskem testu z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD) in nasploh o mnogih vidikih UTD v spreminjajočem se svetu. Finska testira UTD na vzorcu 2,000 brezposelnih oseb, ki bodo brezpogojno dobivale 560 evrov mesečno, ne glede na to, če se zaposlijo ali ne. Tradicionalna logika pravi, da bo ta zajamčen dohodek zmanjšal napore brezposelnih, da aktivno iščejo službo. Alternativna logika pa pričakuje, da bo za mnoge to le dodatek k prihodkom, ki ga bodo dobili, če se vmes zaposlijo, mnoge, ki se odločijo za podjetništvo, pa naj bi prav UTD držal pri življenju, dokler ne dobijo prvih prihodkov. Katera logika bo zmagala?

Ne upam si napovedati. Toda ne glede na to, ta eksperiment ne more biti dovolj kvaliteten pokazatelj pravega dolgoročnega vzorca obnašanja v pogojih zajamčenega dohodka. Vzorec je premajhen in časovno omejen. Iz njega je težko slepati, kako bi deloval, če bi bila celotna populacija na UTD, in to za nedoločen čas.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V lanskem letu so potekale dolgotrajne razprave, kako spremeniti dohodninsko lestvico. Z njo se je želelo bolje nagradili ključne kadre v podjetjih in s tem omogočiti večjo konkurenčnost gospodarstva. Zagovorniki so izpostavljati predvsem potrebo po davčni razbremenitvi razvojnih inženirjev in drugih strokovnih kadrov, ki naj bi bežali v tujino. Nobenih dilem ni, da so v Sloveniji najvišje plače pač precej bolj obdavčene kot na primer v Avstriji.

Z »mini davčno reformo« so bile na koncu sprejete rešitve, po kateri so bili določenega davčnega popusta deležni najbolje plačani kadri v Sloveniji, vendar le tisti, ki zaslužijo vsaj 1.600 evrov mesečno neto. Nekaj višje razbremenitve je bilo deležnih okoli 5 tisoč najbolje plačanih Slovencev, ki zaradi uvedenih sprememb letos prejemajo 200 evrov večje mesečne prejemke. Bojim se, da med njimi ni prav veliko razvojnih inženirjev, ki so bili glavni argument vse razprave, temveč predvsem najvišji menedžerskih sloji, odvetniki, tudi zdravniki…., ki so že do sedaj mesečno zaslužili vsaj 4 tisoč evrov neto. Ali je bila takšna rešitev ustrezna in pravilna, bodo pač vedno različni pogledi, a prav je, da to vsaj vemo. Zagovorniki upravičeno izpostavljajo, da ta skupina ljudi plačuje bistveno višje davke kot primerljive osebe v Avstriji in to vsekakor drži. Razumljivo pa te argumente težje sprejemajo tisti, ki jih isti ljudje prepričujejo, da bi dvig minimalne plače za dodatnih 15 evrov mesečno, gospodarstvo premočno obremenilo.

Nadaljujte z branjem→

• For a democratic Euro-zone government -Thomas Piketty
• The Age of Total Lies – Vesna Pešić (NY Review of Books)
• Brexit and Trump: a failure of the political right – mainly macro
• Monopolies Are Worse Than We Thought – Noah Smith
• The gig economy will finally have to give workers the rights they deserve – Ben Chu
• Never Use a Supply and Demand Diagram for Labor Markets – EconoSpeak
• Industrial Revolution Comparisons Aren’t Comforting – Tyler Cowen
• Capital Inflows: The Good, the Bad and the Bubbly – Bank Underground
• China: The Economic Story of Our Time – Tim Taylor
• Beware of Consultants Bearing Rosy News About Mergers – Noah Smith
• Lobbyists helped bankroll Trump’s transition – Center for Public Integrity
• Report: Trump transition ordered government economists to cook up rosy growth forecasts – Matthew Iglesias

Moja stara teza je, da ekspanzija in globalizacija “žreta svoje starše” (tukaj in tukaj). Namreč, ZDA so se z uspešnostjo svoje agresivne in militantne politike na eni ter ekspanzivne gospodarske globalizacije ustrelile v koleno:

1. z iraško vojno (in zmago) so dvignile cene nafte in plina, s tem pa niso obogatile samo Busheve družine in njegovih teksaških prijateljev, pač pa so pomagale iz bankrota potegniti Putinovo Rusijo, ki se je na visokih cenah nafte in plina spet vrnila med velesile, in
2. z globalizacijo in selitvijo (skoraj) celotne ameriške proizvodnje proti jugu (Mehika) in Vzhodu (predvsem Kitajska) so ameriške korporacije nehote iz bankrotirane socialistične Kitajske naredile drugo globalno velesilo.

Nadaljujte z branjem→