Ekonomski zgodovinar Peter Temin iz MIT bo čez dva tedna izdal dolgo pričakovano knjigo “The Vanishing Middle Class: Prejudice and Power in a Dual Economy“. Na Amazonu zbirajo prednaročila na podlagi kratkega teaserja. Heather Boushey  (sourednica vodniča za obdobje po Pikettyju “After Piketty: The Agenda for Economics and Inequality“, ki bo izšla maja) je imela možnost knjigo že prebrati in je ta teden objavila recenzijo. Zanimivost Teminove knjige, ki opisuje zgodovino ameriškega srednjega razreda od sužnjelastniškega do Trumpovega časa, je, da ameriško družbeno strukturo opisuje z modelom dualnega gospodarstva, ki ga je ekonomist Arthur Lewis sredi 1950. let razvil za pojasnjevanje razvoja nerazvitih držav.

Drugače povedano, Temin analizira ameriško družbo kot nerazvito državo, ki je izrazito dualne narave. Na eni strani so bogati, na drugi revni. Ni sloja vmes, srednji razred izginja hkrati z delovnimi mesti v sredini plačne distribucije, ki so se že ali se še selijo v tujino. Ostajajo le še bogati in revni. Prvi živijo v lepih soseskah in pošiljajo svoje otroke na drage zasebne šole in univerze, ki jim prinesejo visoko plačane službe v tehnoloških panogah, financah in menedžmentu. Drugi životarijo v zloglasnih četrtih ali opustelih predelih srednjega vzhoda, njihovi otroci gredo v slabe javne šole in ne dokončajo kolidža, njihova usoda je minimalna plača. V primeru storjenih deliktov jih čaka tudi dualni pravosodni sistem – bogati plačajo kazen, revni gredo v zapor.

In v skladu z Lewisovim modelom, bogati potrebujejo revni sloj, da zanje poceni opravlja vse nujne storitve. Zato držijo njegove plače na nizkem nivoju (na donedavnega zamrznjeni ravni minimalne plače), hkrati pa tudi sebi znižuejo davke, da zanje ostane večji del ustvarjenega družbenega dohodka. Edini prehod iz revnega razreda v razred bogatih je izobrazba. Vendar pa prav ta kanal bogati zapirajo, kolikor se da, s slabo kvaliteto javnega šolstva (z limitiranjem denarja za javno šolstvo) in prohibitivno visokimi šolninami za privatne šole in univerze. Le redki se prebijejo čez na drugo stran.

Nadaljujte z branjem→

Rezultati pretovora kontejnerjev v severnojadranskih lukah (NAPA) v letu 2016 kažejo, da kontejnerski promet tržaškemu pristanišču še naprej – že drugo leto zapored – upada. In to kljub temu, da je leta 2015 drugi največji kontejnerski prevoznik na svetu MSC kupil 45% tržaškega kontejnerskega terminala. Drugim NAPA pristaniščem (razen Ravenne) je v zadnjih dveh letih kontejnerski promet zrasel. Vodilna ostaja Luka Koper (lani s 6.8% rastjo), ki je od leta 2006 svoj delež v severnojadranskem kontejnerskem prometu povečala iz 21.6% na 35.4%. Na drugem mestu so Benetke (rast 8.1%), ki postopno povečujejo svoj tržni delež (na 25.4%). Trst je na tretjem mestu (upad za 2.9%, tržni delež 20.4%), medtem ko Rijeka na zadnjem mestu (9.0%) s podobno rastjo kot Koper postopoma lovi Ravenno (9.8%).

Slika: Delež posameznih pristanišč v skupnem pretovoru kontejnerjev severnojadranskih pristanišč, 2006-2016

Nadaljujte z branjem→

Morda se motim, toda po dogodkih prejšnjega leta (Brexit, Trump) in po tem, kar se obeta letos (francoske, nemške, italijanske in nizozemske volitve), smo morda na izhodiščni točki spodnje pajkove mreže (moj najljubši graf ever). Njeno izhodišče je bil junij 1930, ko je tedanji ameriški predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (25.9% –> 50%) in ki je zaradi povračilnih ukrepov ostalih držav imel za posledico, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930.

Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki kažejo, da Kitajska ni več zakladnica rezervne industrijske armade z najnižjimi plačami. Kitajske urne plačne tarife so v zadnjih desetih letih zrasle nad brazilske in tajske ter so že za skoraj dvakrat višje kot v Mehiki.

Kaj to pomeni za globalizacijo? Nič posebnega zaenkrat. Kajti privlačnost Kitajske za preselitev proizvodnje ni samo v neskončnem bazenu poceni delovne sile, pač pa tudi danes predvsem v neskončni fleksibilnosti zaposlenih in podjetniškega sektorja na Kitajskem, ki sta pripravljena akomodirati vsakršno tuje povpraševanje, slednji pa že ex ante organizirati ducate podjetij v dobavni verigi tujim korporacijam.

Vir: Financial Times

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je teaser, da se odločite, da preberete knjigo Jamesa Kwaka “Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality“, o kateri sem pisal v soboto v Ekonomizem in napačno poučevanje ekonomije.

(Mimogrede, James Kwak je skupaj s Simonom Johnsonom soavtor knjige “13 Bankers“, ene prvih knjig o tem, kako je finančna industrija ugrabila Clintonovo administracijo v svojem pohodu k deregulaciji in kasnejšemu bankrotu).

As Paul Samuelson wrote in his influential textbook, “John D. Rockefeller’s dog may receive the milk that a poor child needs to avoid rickets. Why? Because supply and demand are working badly? No. Because they are doing what they are designed to do, putting goods in the hands of those who can pay the most.” This is true all the time; price gouging during a hurricane only makes it more evident.

The lesson of John D. Rockefeller’s dog is that the competitive market model is blissfully unconcerned with inequality. Or, more to the point, if inequality results from the workings of competitive markets, then it must be for the best. The magic of the model is that it takes a phenomenon that most people accept but have misgivings about—rich people get more and better stuff than poor people—and transforms it into a crucial driving factor behind overall prosperity. Inequality is not merely something we have to live with; it is a central reason why we live in the best of all possible worlds. This is why Economics 101 has become the preferred conceptual vocabulary for people who defend and even celebrate the high levels of inequality in the rich world today.

Nadaljujte z branjem→

Britanski in ameriški vzorec se širi tudi skozi Francijo. Ljudje, predvsem izven velikih urbanih središč, v edinem možnem realnem protestu, ki ga imajo še na voljo, razmišljajo, da bi politične elite na oblasti streznili s šokom, da bi glasovali za skrajne populiste. Ker oblast že dolgo ne opazi, da se v mestecih, kjer sta globalizacija ali evropska integracija odnesli službe, ljudje ne morejo preživljati z minimalnimi plačami. Pri tem pa ljudje za svojo mizerijo ne krivijo globalizacije, evropske integracije in tehnološkega napredka, ki so tisti, ki so v resnici odnesli službe, in ne zabelijo tega z učinki politike varčevanja zaradi nemškega diktata, pač pa vso krivdo pripisujejo migrantom, ker pač vidijo, da dobivajo socialne pomoči in socialna stanovanja in čeprav delajo vsa tista “manjvredna” in slabo plačana dela, ki jih domačini ne bi želeli. Vzroki, posledice in slučajni dejavniki so že zdavnaj med seboj premešani v nerazpoznavno godljo, ki ima zgolj okus po jezi. Jezi nad politiko zaradi lastne mizerije.

Prebivalci francoskega mesteca Descartes (ja, po slavnem filozofu iz 17. stoletja) danes razmišljajo, da bi na predsedniških volitvah protestirali z glasom za skrajno desničarko Le Penovo. Da opozorijo politično elito na svojo mizerijo. Niso prepričani, da bodo zanjo glasovali tudi v drugem krogu. Toda kdo je po Brexitu in Trumpu v to še lahko prepričan? Jeza se lahko sprevrže v nezadržen politični hudournik. Le Penova obljublja pregon migrantov in obljublja protekcionizem in več služb. In obljublja FREXIT, referendum o izstopu iz EU. In natanko to utegne biti “prispevek” od boga in politike pozabljenih mestec, kot so Descartes, letos k francoski in evropski zgodovini.

Nadaljujte z branjem→

• No, Robots Aren’t Killing the American Dream – New York Times
• Before you blame the robots, look to the policy (and the data) – Jared Bernstein
• Bill Gates: The robot that takes your job should pay taxes – Quartz
• Nineteen Ninety-Six: The Robot/Productivity Paradox – EconoSpeak
• The Future of Not Working – New York Times
• The academic consensus on austerity solidifies – Simon Wren-Lewis
• Major Malinvestments Do Not Have to Produce Large Depressions – Brad DeLong
• The IMF’s Work on Inequality: Bridging Research and Reality – iMFdirect
• Do we need a new kind of economics? – Martin Sandbu
• Simple-minded economics distorts the debate over education – Martin Wolf
• America Needs a New Milton Friedman – Noah Smith
• Farewell to Kenneth Arrow, a Gentle Genius of Economics – Larry Summers
• Manufacturing Exports—Excluding NAFTA—Are Surprisingly Small – Brad Setser

Martin Sandbu se je v Financial Timesu lotil recenzije treh zadnjih knjig o krizi – razumevanja in poučevanja – ekonomije. O dveh izmed treh sem že pisal tukaj  (The Econocracy, Earle, Moran & Ward-Perkins; Economism, Kwak), tretja pa je The Reformation in Economics (Pilkington). Sandbu, ki je študiral na Oxfordu, pravi, da ni problem toliko v omejenosti poučevanja ekonomije zgolj na neoklasiko in ignoriranje ostalih ekonomskih vej, pač pa v izolaciji študija ekonomije od drugih ved (filozofija, politika, zgodovina).

S tem se v veliki meri strinjam, čeprav seveda ne bi imel nič proti, če bi tudi neoklasiko zreducirali in študij ekonomije križali tudi s heterodoksnimi vejami ekonomije. Pomembno je predvsem, da študentje namesto dogme in ideologije dobijo širino in sposobnost kritičnega razmišljanja izven okvira.

Nadaljujte z branjem→