Je svetniški status nogometa pri nas upravičen?

Da ne bo pomote: nogomet imam rad, vendar kvalitetnega. Naše slovenske “vaške” lige enostavno ne morem spremljati, ker mi želodec ne prenese tako slabega nogometa (vem, vem, kaj boste rekli na to “arogantno” izjavo). Rad pa gledam ligo prvakov ter evropska in svetovna prevenstva, ker pač dosegajo določen minimalni standard kvalitete, ki ne škodi mojemu dobremu počutju in zdravju.

Prejšnji teden, ko je Maribor proti Liverpoolu naredil rezultat 0 : 7, mi je bil ta rezultat povsem logičen. Pač takšna ali še večja je razlika v kakovosti. (ki pa je korelirana s proračuni obeh klubov: Liverpool je imel lani proračun dobrih 400 mio evrov, Maribor pa le 8 mio (v najboljšem, “evropskem” letu 2014 pa skoraj 19 mio evrov). Torej je v najboljšem primeru razmerje v potencialu 1 proti 20).  In kot je rekel trener Maribora (navajam po spominu): po prvi podaji je bilo jasno, da se to ne bo dobro končalo. Prav iz tega vidika sem prejšnji teden na twitterju zapisal: “Dajmo že enkrat nehat zapravljat čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo. Znamo pa biti konkurenčni v košarki, rokometu, odbojki, smučanju…”. In potem se je začelo…

Moj tvit seveda ni naletel na neko veliko odobravanje, lahko bi trdili povsem nasprotno. In potem mi je nekdanji nogometni vratar in najbolj aktivni tviteraš med nogometaši Mladen Dabanović na tviterju odgovoril z ubijalskim stavkom: “Ukvarjajte se raje z ekonomijo, ker tudi tam očitno nismo najbolj konkurenčni….” Seveda ima Dabanović prav – tudi mi slovenski ekonomisti nismo neke svetovne zvezde, nimamo nobene Nobelove nagrade, in na 2 prsta ene roke lahko naštejem ekonomiste slovenskega porekla, ki so kdaj objavili članek v Top-5 reviji s svojega področja. Tudi sam, ki sem glede na kriterij glede zaposlenosti na eni izmed slovenskih univerz Top-2 med ekonomisti (za Milanom Vodopivcem), sem v evropskem merilu šele med Top 8%, v svetovnem merilu pa med Top 9 -10%. In seveda lahko ob tako šibkih referencah zgolj ponižno sklonim glavo, rečem “Fair enough” in začnem pometati tiho in ponižno pred svojim pragom.

No, potem pa je športni novinar Gorazd Nejedly v Delu napisal zelo simpatičen članek “Vratar je prestrašil in utišal ekonomista“. V članku, po kronologiji tviter diskusije, Nejedly postavi tezo, da je “Nogomet … v Sloveniji edina športna panoga, ki morebitnemu vlagatelju sploh daje možnost zaslužka“, kar dokazuje naprej z naslednjim:

Debelega! Mariborsko obdobje debelih krav traja že celo desetletje. Še bolj poenostavljeno, Maribor bo sezona s povečanimi izdatki za nagrade igralcem za uvrstitev v ligo prvakov stala približno osem milijonov evrov, nastavljena pa je bila za precej manj milijonov. Prihodkov bo imel približno 20 milijonov evrov, ne da bi cukal za rokav in prosjačil!

Še pred tem pa je Nejedly zapisal izziv:

… zato sem upal, da bo manjši trk prerasel v tvorno polemiko in morda pozneje v tehtne analize, ki bodo pomagale pojasniti, zakaj se splača vlagati v to ali ono ali pa je res vse skupaj le metanje denarja v smeti. Če kaj, potem prav laična športna javnost potrebuje, da se ji kdaj nalije čistega vina. Zakaj ne tudi z bolj preglednimi analizami kot na primer o drugem tiru in podobnih za državo »neprecenljivih« projektih.

Ok, in glede tega se vračam nazaj v debato. Da zgolj otvorim diskusijo, bom nanizal nekaj dejstev. Če gledate objektivno uspešnost naših športnikov, ki se kaže v uvrstitvah v uradnih rednih tekočih tekmovanjih na evropskem nivoju (prvenstva, lige) ter na občasnih uradnih evropskih in svetovnih prvenstvih, so najvišje najbrž uvrščeni smučarji – skakalci in alpski smučarji, pa tudi tekači. Potem pa najbrž sledijo atleti, gimnastičarji, veslači in kajakaši ter športni plezalci (najbrž obstaja kak objektivni indeks uspešnosti, kjer je to sistematično in objektivno zabeleženo, vendar ga ne poznam).

Pri skupinskih športih pa je zadeva bistveno bolj jasna: pri košarki in rokometu naši klubi ves čas (redno, vsakoletno) igrajo (oziroma so igrali do “razpada” Olimpije) v prvi evropski ligi (evroliga oziroma liga prvakov) in se redno uvrščajo na evropska in svetovna prvenstva. Ob tem pa sta košarkaška in rokometna reprezentanca z največjih prvenstev že prinesli po zlato oziroma srebrno medaljo. Lani so se jima pridružili s srebrno evropsko kolajno še odbojkarji. Naša nogometna reprezentanca se je v 27-ih letih samostojnosti uspela zgolj enkrat kvalificirati na evropsko prvenstvo in dvakrat na svetovno prvenstvo. Še pri hokeju smo glede tega bistveno bolj uspešni. Mariboru pa se je v istem obdobju uspelo letos tretjič uvrstiti v najvišjo evropsko ligo (ligo prvakov). Torej nogomet, objektivno gledano, ni slovenska primerjalna prednost med športnimi panogami.

Zakaj ne? Odgovor se, ob pomanjkanju talenta, skriva v denarju. Nogomet je globalno najbolj zanimiva športna panoga, v kateri se vrti največ denarja. Klubi so milijonarji, krovna organizacija FIFA pa milijarderka, plače in premije za prestope in uspehe pa so sanjske (z Neymarjem so prestopile mejo 200 mio evrov za prestop). Če pogledate proračune največjih evropskih klubov v spodnji tabeli 1, vam je hitro vse jasno.

Tabela 1: Proračuni evropskih nogometnih klubov, 2015-2016

Top 30 richest football clubs

Vir: Wikipedia

Maribor kot najbolje organiziran in najbolj uspešen slovenski nogometni klub ima “normalni” proračun okrog 8 mio evrov, v najboljših časih pa do 20 mio evrov. To pomeni, da je glede obsega proračuna razmerje med Mariborom in Manchestrom Unitedom enako 1 proti 86 oziroma 1 proti 35. Proračun 30-ega največjega kluba (italijanski Napoli) znaša slabih 143 mio evrov, kar je 18-krat več od proračuna Maribora.

V tej športni panogi Maribor nima kaj iskati v evropski konkurenci, saj se odškodnine ob prestopu najboljših igralcev gibljejo med 30 in 50 mio evrov (ali celo 200 mio evrov, kot v primeru Neymarja). Maribor bi denimo po dobri evropski sezoni, kjer zgolj za nastop v skupinskem delu lige prvakov dobi 15 mio evrov, ta denar lahko investiral v nakup novih igralcev. Za to premijo bi dobil denimo polovico mlajšega perspektivnega igralca v evropskem merilu, vendar bi imel le za plačilo polovice odškodnine prejšnjemu klubu, ne bi pa imel za njegovo plačo. Lahko bi kupil nekaj mlajših igralcev in zaman upal, da je je med njimi kak dragulj, ki ga skavti velikih klubov niso identificirali že, ko je bil star 10 let in si ga rezervirali. Vendar so to zgolj pobožne želje.

V profesionalnem nogometu velja pravilo “koliko denarja, toliko muzike” in ob navzgor neomejenih proračunih manjši klubi iz manjših evropskih držav preprosto nimajo možnosti. (Zaradi tega sem ob Neymarjevem rekordnem prestopu zapisal, da tudi UEFA po vzoru NBA potrebuje “salary cap”, torej omejen proračun navzgor, če želimo v Evropi enakovredne in konkurenčne razmere)  Ker razmerje med proračunom in kvaliteto ni 1 proti 1 (in najbrž to razmerje tudi ni linearno), lahko sicer kakšen manjši klub kdaj pa kdaj malce izstopi zaradi “simpatičnega nastopa”, v katerem iztrži remi proti velikanu. Toda to je slučajni dogodek, saj slika z igrišča običajno kaže velikansko razliko v tehnični podkovanosti igralcev obeh moštev.

V drugih športnih panogah so razlike manjše. Denimo v elitni profesionalni evropski košarki (klubi, ki igrajo v evroligi) znaša proračun najbolj bogatega kluba, moskovskega CSKA, 35 mio evrov. Proračun najboljše peterice je nekaj nad 20 mio evrov, medtem ko imajo ostali stalni člani te elitne evropske lige proračune  med 10 in 18 mio evrov.

Tabela 2: Proračuni evropskih košarkarskih klubov, 2015-2016

CSKA Moscow – €35M
Real Madrid – €27M
Fenerbahce – €23M
Barcelona – €21M
Darussafaka Dogus – €20M
EA7 Emporio Armani Milan – €19M
Anadolu Efes – €18M
Panathinaikos – €14M
Olympiacos – €12.5M
Galatasaray – €12M
Baskonia – €11.5M
Maccabi – €11M
Unics Kazan – €10.5M
Brose Bamberg – €8.5M
Zalgiris – €8M
Crvena Zvezda – €5M

Vir: TopBasket.net

Proračun najbolj trofejnega slovenskega kluba, Petrol Olimpije, v letošnjem letu znaša 2 mio evrov. To pomeni razmerje 1 proti 17 glede na najbogateši klub oziroma 1 proti 10 glede na najboljšo peterico oziroma 1 proti 5 do 8 glede na zelo solidne elitne evropske klube tipa Panathinaikos ali Olympiacos. Proračun Olimpije v najboljših časih je znašal med 3 in 4 mio evrov, kar pomeni zaostanek za najbogatejšim klubom le za 10-krat. V košarki se da ta finančni zaostanek bistveno lažje nadoknaditi, saj so odškodnine za igralce in njihove plače za nekaj razredov nižje kot pri nogometu. Pa še manj igralcev in rezervistov je treba imeti na plačilni listi. Se pravi, v košarki se zaostajanje v talentu da bistveno lažje (beri: z manj denarja) nadoknaditi kot pri nogometu.

Podobna razmerja so tudi pri rokometu in odbojki, kjer pa so finančni vložki še nižji, s tem pa tudi večje možnosti za manj bogate klube, da jim z dobro kombinacijo in kemijo med igralci uspe čudežni met med četverico najboljših v nekem letu.

Zdaj se lahko vrnemo nazaj k uvodni tezi kolega Nejedlyja v Delu, da je “Nogomet … v Sloveniji edina športna panoga, ki morebitnemu vlagatelju sploh daje možnost zaslužka“. Na prvi pogled in ob informaciji, da bo ob 8-milijonskem proračunu letošnji izkupiček Maribora 20 mio evrov, se zdi to res. Vendar je problem v tem, da to ni splošno veljavno. To namreč velja le za en klub iz Slovenije, saj glede na ključ le eden lahko igra v ligi prvakov. Torej vložek se morda na prvi pogled splača le vlagatelju v Maribor, v splošnem pa je verjetnost, da bo vlagatelju v slovenski klubski nogomet (če bi kaj takega obstajalo) investicija v višini 1 evra prinesla 150% donos le 0.012 (=1/10 * 3/25)#. Ob tako nizki verjetnosti zaslužka se vlagateljev v slovenski nogomet, razumljivo, ne tare. V drugih športih je izkupiček glede na vložena sredstva lahko večji, predvsem pa obseg potrebnega vložka ni tako prohibitivno visok,

No, moja poanta od vsega začetka je, da v nogometu očitno nimamo primerjalne prednosti, zato se je bolje posvetiti športom, kjer imamo že izkazano primerjalno prednost (od smučanja do odbojke). In k temu lahko dodam še drugi del: glede na to, da so v nogometu potrebna izjemno velika sredstva, ki jih pa noben pokrovitelj ali investitor v Sloveniji niti slučajno ne zmore, se te primerjalne slabosti, ki jo imamo v nogometu, tudi ne da tako enostavno odpraviti. Vedno bom capljali zadaj in bili nekonkurenčni.

Zelo poenostavljeno rečeno, oba argumenta govorita, da za nogomet očitno nimamo ne talenta in ne denarja, da bi se ga šli, kot se šika, torej profesionalno.

Sem pa seveda odprt za drugačne poglede oziroma bom vesel, če me kdo opozori na šibke točke v mojem argumentiranju.

_____________________

# Izračunano kot verjetnost, da vlagatelj investira v enega izmed 10 prvoligaških klubov in ob verjetnosti, da se vsaj eden izmed teh klubov v 25 letih uvrsti v ligo prvakov (kot je uspelo Mariboru).

14 responses

  1. Zato pa je svet v slepi ulici. Ekonomija je vse zaj…. Če že nekdo pametuje in premetava številke, naj pove še, kam bi preusmeril vse otroke s katerimi se v Slovenskem prostoru skoraj ali velikokrat brezplačno ukvarjamo nogometni delavci. Nogomet je po množičnosti na prvem mestu. Vas je verjetno država izobrazila zato, da iščete rešitve. A verjetno jih iščete samo tam kjer je ekonomska računica. Statistiko lahko vsak obrača po svoje. Brez družbene odgovornosti ( ne vem če ta izraz obstaja v ekonomiji) bo kmalu zmanjkalo tem za vas velike ekonomiste, ki zadnjih 25 let skupaj z našo politiko potiskate Slovenijo v napačno smer. Po vašem treba zapreti vse šole ki ne dajejo kadra za ustvarjanje “profita”.
    Nogomet ni samo šport!!! Zato kdaj preberite in poiščite širšo sliko. Delo ki ga uporabljaš moraš imeti rad. In to kar ste napisali ni sprejemljivo za nikogar, ki se trudi dati nogometu veljavo. Pa nas ni tako malo.

  2. Hm, v kakšni povezavi je ta komentar z zgornjim tekstom?

    Moj tekst se nanaša na profesionalni nogomet, torej našo sposobnost, da smo konkurenčni v tej športni panogi na profesionalni ravni in ob danih omejitvah (=potrebna velika vlaganja).

    • Seveda je v povezavi. Gre za dejstvo, da so članske ekipe motivacija za naraščajnike, da nekoč pridejo do te ravni in se nato preko nje, preko slovenske lige, podajo na tuje.
      Pa saj v bistvu je težko polemizirati z Damjanom, ker bo vedno vlekel ven primerjave, ki so njegovim tezam pisane na kožo, vse ostalo pa bo ocenil za zmedeno in podobno. Pa saj denar iz UEFE/FIFE ni edini, ki ga klubi služijo. Nenaposled kar precej klubov pri nas živi od prodaje igralcev in pri tem govorimo o lepih številkah (spomnimo se Olimpije in Šporarja ter Hentiya), Domžale so poleti zaslužile 2 mio evrov s prodajo, če omenim le ta dva kluba. A, pa saj ni važno, ker karkoli bom gospodu povedal, bo našel izhod….takšen ali drugačen. Samo, da bo po njegovo. Pa naj bo, saj je konstruktivna kritika resna težava, če se lotevaš stvari, ki jih ne poznaš, ne razumeš, s katerimi se ne soočaš vsak dan in živiš v nekem svojem akademskem svetu, kjer si za štiri delovne ure bogato plačan, praviloma predavaš še na kakšnem drugem faksu…. Ja, g.Damjan, imate prav. Slovenci, pustimo nogomet pri miru, dajmo smučat, v curlingu je konkurenca še manjša, pa pikado…

  3. Zgolj za kravžljanje možganov – vzemimo nogomet pri nas tak kot je in da gre za podjetništvo oz. gospodarstvo. Da ne ustvarja stotine milionov prometa in da ga verjetno nikoli ne bo je jasno, pomembno je, da je pod črto pozitivna številka. Kljub vsemu so vložki nižji in za tak pozitiven rezultat ni potrebno prodati iz Maribora npr. Neymarja, da je slika lepa (čeprav bi seveda bilo lepo, če bi šlo). Recimo temu, da so veliki klubi multinacionalke naši pa so mikro podjetja… Da pa nikoli več ne bo zmagovalca lige prvakov ali podobnega vrhunskega tekmovanja iz teh prostorov pa se žal moramo strinjati vsi.

  4. Zanimiva argumentacija, ki pa se je da s kmečko pametjo hitro narediti za neveljevno.

    Prvi argument govori v sklepu, da nimamo talentov in primerjalne prednost v nogometu in to je povezano z primerjavo uvrstitev tako nogometašev kot ostalih športnikov na evropskih oziroma svetovnih tekmovanjih.
    Drug argument pravi v sklepu, da nimamo primerjalne prednosti v nogometu v primerjavi z ostalimi športi, ker je denarni zaostanek (merjen relativno) naših klubov za najboljšimi v evropi manjši v košarki kot nogometu.

    Glede prvega argumetna predlagam, da preberemo Guinnessovo knjigo rekordov, kjer je Martin Strel preplaval 5268m Amazonke, kar je še danes najboljši rezultat na svetu in iz tega sklepamo, da imamo (vsi slovenci) v plavanju po reki primerjalno prednost in znanje v primerjavi z nogometom, saj se v nogometu ne uvrščamo tako visoko. Zato je bolje, da se nehamo ukvarjat z nogometom, ker očitno ne znamo in začnemo plavat po reki, ker to pa znamo, saj tako kažejo rezultati na svetovnem merilu.

    Veljavnost zgornjega argumenta je po meni enako nič, Eden izmed razlogov zakaj, daje zakon malih številk, ki pravi. Prvič, da so večji vzorci bolj natančni od majhnih vzorcev in drugič, da majhni vzorci dajejo bolj ekstremne rezultate od večjih vzorcev. Če bi želeli primerjati športe in ugotoviti primerjalno prednost, bi morali uskladiti velikost vzorca, kar pa je nemogoče. Na svetu igra nogomet 265 mio ljudi. Od tega v Nemčiji 6.3mio, Angliji in Italiji 1,5 mio, Franciji 1,8mio, Nizozemski 1.1 mio, Braziliji 2.1mio itd in samo eden je Martin Strel in plavanje po Amazonki. Če pa omenjate smučanje pa z vsem dolžnim spoštovanjem lahko naštejemo vse smučarske skakalce Slovenije in svetovno konkurenco v petih minutah. Zato pa imamo zdravo kmečko pamet, ki pravi, da zgornji argument ne more biti veljaven, saj se ne da sklepati na talente iz majhnih vzorcev. Podobno napako sklepanja so naredili v Ameriki v projektu ustanavljanja šol, ko so ugotovili, da je ena izmed karakteristik top uspešnih šol ta, da so le te manjše in za ta projekt zapravili 1.7mrd usd. Kasneje, ko so ugotavljali karakteristike top slabih šol, pa so prišli do istega sklepa. Podobno sklepajo tudi ekonomisti, ki ugotavljajo, da je učinkovitost upravljanja z lastnino odvisna od potnega lista lastnika (domač ali tuj).

    Glede drugega argumenta predlagam, da zopet preberemo Guinnessovo knjigo rekordov, kjer je Martin Strel preplaval 5268m Amazonke, kar je še danes najboljši rezultat na svetu in nihče ga še ni želel premagat v tem. V tej panogi imamo več denarja od ostalih v panogi. Ne samo, da je zaostanek v denarju manjši od konkurence ampak tukaj imamo presežek!!! Zato imamo po drugem sklepu primerjalno prednost in se moramo usmerit kot narod v plavanje po reki.

    Veljavnost drugega argumenta po zdravi kmečki pameti je enaka nič.. Eden izmed razlogov zakaj je ta, da če bi želeli ugotoviti primerjalno prednost med športi bi morali ugotavljati vrednost, ki ju ustvarita tako nogomet kot ostali športi. Podana je bila tabela letnih prihodkov vseh košarkaških ekip v Euroligi, ki je najmočnejše tekmovanje v Evropi. Vrednostni nogometni ekvivalent je v Italiji Seria B, ki pridela 276 mio eur. Naštel bom nekaj manj znanih lig, ki presegajo to vrednost npr. Belgijska prva liga pridela 303 mio eur, Nizozemska 478, Nemška druga liga 503 mio eur itd itd vse do Premier lige, ki je vredna 4.8 mrd eur. Vse to predstavlja ogromno dela in je meni tukaj popolnoma nepomembno in nebistveno, dejstvo pa je, da je v nogometu veliko denarja in veliko priložnosti in mi smo del tega trga v svojem segmentu. To, da po konkurenčnosti ne spadamo v ligo prvakov ampak se vseeno uvrstimo v skupinski del pa le dokazuje, da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki znajo delati v nogometu in imajo talent za to.

    Meni bistveno je, da sem sam prepričan, da je v Sloveniji veliko talenta tako v nogometu, košarki, odbojki, smučanju, plavanju, rokometu, veslanju…., da ne naštevam vseh športov in uspehov slovenskih športnikov. Sloveniji daje prepoznavnost in primerjalno prednost pred ostalimi državami ravno ta vsestranskost in uspešnost v skoraj vseh športnih disciplinah. Zaničevanje ene discipline je zaničevanje celega slovenskega športa in slovenske športne kulture oziroma identitete. Sam sem ponosen tako na nogometaše kot na Martina Strela, Tino Maze in Rajmonda Debevca če hočete.

    Glede ekonomistov in politikov pa si želim, da bi bilo več kmečke pameti v njihovih izjavah in da ne bodo naredili logične napake sklepanja, ko bodo povezovali uspešnost in učinkovitost upravljanja podjetij s potnim listom lastnika (Slovenec ali tujec), saj bomo tako hitro postali ponovno hlapci v svoji državi.

    Oliver Bogatinov

  5. Huh, tole je pa malce zmedeno in notranje nekonsistentno pisanje.

    Moja dva pointa sta povzeta v pred-pred-zadnjem odstavku:

    “No, moja poanta od vsega začetka je, da v nogometu očitno nimamo primerjalne prednosti, zato se je bolje posvetiti športom, kjer imamo že izkazano primerjalno prednost (od smučanja do odbojke). In k temu lahko dodam še drugi del: glede na to, da so v nogometu potrebna izjemno velika sredstva, ki jih pa noben pokrovitelj ali investitor v Sloveniji niti slučajno ne zmore, se te primerjalne slabosti, ki jo imamo v nogometu, tudi ne da tako enostavno odpraviti. Vedno bom capljali zadaj in bili nekonkurenčni.”

    Še enkrat, da bo ja jasno:

    1. v nekaterih drugih športih imamo izkazano primerjalnoi prednost, saj se posamezni športniki ali ekipe v svoji panogi stalno (ves čas) uvrščajo na najvišja tekmovanja, V nogometu nam je to uspelo vsega skupaj 3-krat v 25 letih, v košarki pa vedno, podobno v rokometu. Podobno velja za smučarske skoke, smučanje, kajak / kanu itd, kjer se naši reprezentatnti zadnjega četrt stoletja stalno uvrščajo v najvišje, elitno tekmovanje. Mešanje enkratnih primerov, kot je Martin Strel, je brezpredmetno, prav tako je brez veze primerjati države z veliko bazo igralcev. Kar je pri primerjalnih prednostih (po definiciji pojma) pomembno, je primerjava različnih produktov (v tem primeru športnih zvrsti) na nacionalni ravni med seboj. Primerjalno prednost ima tista zvrst, ki mednarodno dosega najboljše rezultate glede na druge zvrsti. To pomeni, da smo pri tej zvrsti najbolj uspešni oziroma da pri tej zvrsti najmanj zaostajamo za tujino. (takšna je definicija primerjalnih prednosti že od Ricarda (1819) naprej)

    2. druga točka se nanaša na dinamične primerjalne prednosti. Primerjalne prednosti so sicer strukturne narave (pogojene s številnimi faktorji), vendar se jih da dinamično spreminjati s ciljnimi investicijami. No, in tukaj je naša nesreča, saj so prav pri nogometu, kjer drastično (najbolj) zaostajamo za elito, zahtevane začetne investicije izjemno visoke, previsoke za Slovenijo. Poenostavljeno rečeno, nimamo dovolj denarja, da bi lahko naredili odlično domačo ligo in tako ciljno razvijali potencial te športne panoge. Pri drugih športih so potrebna vlaganja nižja in tam lažje popravimo za nas neugodno situacijo kot pa pri nogometu.

    In to je vsa zgodba. V Sloveniji pač ne moremo imeti letalske industrije ali avtomobilske industrije z lastno blagovno znamko ali originatorske farmacevtske industrije ipd., saj so začetna vlaganja v razvoj prevelika za naš trg. In pač ne moremo imeti enako dobrega fuzbala kot Italijani (Nemci, Francozi, Angleži, Španci, Portugalci itd.), ker si pač ne moremo privoščiti tako velikih vlaganj, lahko pa smo konkurenčni v drugih panogah, ki zahtevajo manjše investicije.

    Nogomet pa imamo seveda vsi radi. In super je, da ga otroci igrajo v čim večjem merilu. Zelo verjetno pa ne bomo nikoli imeli klubskega prvaka Evrope ali postali prvaki Evrope ali sveta v fuzbalu, medtem ko ko v košarki ali rokometu ali smučanju to lažje dosežemo.

  6. Hvala na opažanju zmedenosti in nekonsistentnosti pisanja.

    Edina poanta, katero sem želel od začetka povedati je ta, da primerjalna prednost ne sme biti odvisna od primerjave z najboljšimi, ampak se moramo primerjat s primerljivimi, da bi lahko govorili o konkurenčnosti.

    Ko pa sedaj podajate, da v Sloveniji ne samo, da ne smemo in moremo imeti nogometa ampak tudi letalske in avtomobilske industrije, pa se umikam od iskanja argumentov in protiargumentov, saj opažam, da se brani pozicija za vsako ceno. Žal ljudje prevečkrat to počnemo. Mogoče bi v tem našem primeru bilo mnogo lažje, ko bi se nekdo opravičil za “čustven twit” kot pa, da bi za vsako ceno iskal dokaze, ki bi opravičeval izraženo stališče takoj po tekmi.

    Upam samo, da Pipistrel ni zmeden, ko bere priporočila uglednega ekonomista, saj on deluje v letalski industriji in se verjetno počuti konkurenčnega in upam tudi, da ni zmedena večina Slovencev, ki se ukvarja z avtomobilsko industrijo, ki predstavlja 1/3 BDP Slovenije in dejansko živi od tega dela.

    Srečno Slovenija in čim več kmečke pameti v bodoče.

  7. Problem je, ker mešate stvari, jemljete stvari iz konteksta in enostavno ne izpeljete nobenega argumenta konsistentno do konca, nato pa naredite užaljene sklepe.

    Pravim naslednje (ponavljam od zgoraj):
    “V Sloveniji pač ne moremo imeti letalske industrije ali avtomobilske industrije z lastno blagovno znamko ali originatorske farmacevtske industrije ipd., saj so začetna vlaganja v razvoj prevelika za naš trg.”
    Torej:
    1. nimamo lastne letalske industrije tipa Boeing, Airbus, Bombardier, Canadair etc., ker si prvo ligo (Boeing, Airbus) lahko privoščita samo 2 največja trga (ZDA in EU), pa še to z velikimi subvencijami.
    Prijatelja Iva Boscarola zelo spoštujem in občudujem, naredil je velikansko zgodbo, ako iz tehnološkega kot tržnega vidika. Vendar gre tukaj za izdelavo nišnih izdelkov, kjer so tudi potrebna vlaganja nižja.
    2. nimamo avtomobilske industrije z lastno blagovno znamko, pač pa imamo srečo, da se je Renault tik pred razpadom Jugoslavije, računajoč na 24-milijonski trg, odločil za naložbo v Novem mestu, kjer sestavlja enega ali dva svojih modelov (zaradi nižjih stroškov dela). Imamo srečo, da so naša podjetja vključena v globalne verige vrednosti velikih avtomobilskih koncernov, kjer proizvajajo nekaj sestavnih delov. Toda svoje blagovne znamke nimamo in je tudi nima praktično nobena druga majhna država. Tudi Švedska ne več, kjer je Saab dokončno izdihnil in kjer so po težkih mukah in po neuspešnosti ameriškega Forda kitajski lastniki nekako stabilizirali Volvo in mu dali dovolj injekcij, da je lahko začel z razvojem novih modelov. Domačega (švedskega) kapitala pa ne za Saab in ne za Volvo ni bilo dovolj.
    3. Podobno je s farmacevtsko industrijo, kjer pač si ne moremo privoščiti originatorskih podjetij, saj razvoj in testiranje enega novega zdravila stane med 1 in 2 milijardi dolarjev (kar je približno enako 1 do 2- letnemu bruto prihodku Krke ali Leka). Pa še garancij, da bo ta vložek rezultiral v uspešnem zdravilu, ni nobenih. Zato pač naša podjetja delajo kopije tujih zdravil, ko jim preteče patentna zaščita, in so v tem, kar se tiče produktivnosti izdelave, odlična. Toda tegam da bi pri nas razvili denimo zdravilo proti raku ali kaj podobnega, pač ne moremo pričakovati, ker pač finančno ne igramo v tej ligi.

    To so pač ekonomske zakonitosti, kjer zaradi visokih fiksnih stroškov razvoja in vrhunskih kadrov potrebuješ velik domači trg, da lahko dosegaš ekonomije obsega in pokriješ te visoke fiksne stroške.

    Nogomet?
    Ja, Maribor lahko čisto spodobno 2-krat na 10 let zasluži z uvrstitvijo v LP, tam naredi en remi, proda igralce in nato naslednjih 5 let spet bilda igralski kader znotraj proračuna 8 mio letno, da se mu morda posreči priti čez 3 kroge kalifikacij za LP. Vendar pa nikoli ne bo konkurenčen v LP. Tega denarja pač v Sloveniji ni. Lahko pa pridemo med top-4 v rokometu, celo v košarki bi se dalo priti med stalnih najboljših 16.

    No, lahko bi se našel kak zanesenjak, ki bi denimo v Mariboru želel narediti vrhunski klub z vložkom bogatašev iz Katarja ali Rusije. Teoretično morda ja, v praksi pa nikakor, ker je pač Maribor po vseh standardih vas v primerjavi z Londonom, Liverpoolom, Parizom, Manchestrom, ker se na ligaški tekmi težko zbere 8,000 ljudi. Za (morebitnih) 6 tekem LP pa se ne splača vložiti 300 mio evrov.
    Domačega denarja za to pa ni. Spomnite se Hannesa Kartniga, ki je dvignil Sturm Graz, vendar je bilo uspešne zgodbe s Ponzijevo shemo po nekaj letih konec, ker pač finance tega niso mogle zdržati.

    Vem, da tukaj nastopam proti čustvom in željam, ampak realnost je pač nekaj drugega.Tako kot pač pri nas nikoli ne bomo delali Boeingov ali razvili in dizajnirali iPhonov, pač tudi vrhunskega nogometnega kluba, stalnega člana LP, ne bomo mogli imeti. (Dopuščam sicer možnost čudežev) Kar pa ne pomeni, da se ne bi v smeri kvalitetnega nogometa morali zelo truditi. Pravim le, da smo drugje bistveno boljši, imamo boljše rezultate, vendar tam ni denarja niti za sodnike.

  8. Zanimivo razmišljanje, ki pa izhaja iz zelo laičnih stališč in pogledov, da so posledično takšni tudi argumenti.

    Najprej se lahko ustavimo že pri naslovu. “Svetniški” status nogometa v Sloveniji, vsaj tako naj bi po Vašem mnenju bilo. Za to pa ni podanega niti enega samega argumenta. Sam trdim ravno nasprotno, da je status prej “mučeniški”, kot pa “svetniški”. Edina prava prednost, ki jo v Sloveniji nogomet ima, je dejstvo, da gre za najlepšo in najpopularnejšo igro na svetu. Že po številu registriranih športnikov je nogomet razred zase. Po podatkih OK, ki so močno pristanski, je med skupaj 35.000 registriranimi športniki 10.000 nogometašev. Podatki Nogometne zveze Sloveniepa govorijo, da je registriranih nogometašev večje od 40.000. Torej več kot je vseh registriranih športnikov po podatkih OK. Nadalje se nogomet igra na vsakem igrišču, v vsaki telovadnici in na vsaki zelenici, pa tudi asfaltne podlage so sprejemljive. Rekreativno se z nogometom ukvarja vsaj vsak 10 Slovenec. Tukaj pa se zgodba svetniškosti nogometa tudi konča. Celotna politika slovenskega športa, je že 25 let izrazito nenogometna. O tem jasno priča dejstvo, da med temi 10.000 priznanimi nogometaši, do letos, ko je takšen status dobilo moštvo NK Maribor, ni bilo niti enega samega nogometaša v najvišji kategoriji, niti v naslednjih treh, kjer se je zvrstilo krepko prek 1000 športnikov, med njih pa se ni uspel prebiti niti Jan Oblak, niti Samir Handanović. Kot narekuje kategorizacija, tako se kasneje obnaša tudi državni denar. Tako je Nogometna zveza Slovenije zveza, ki se z daleč največjim deležem financira sama iz lastnih dejavnosti in iz sredstev pridobljenih s strani mednarodnih nogometnih zvez. Za klube to velja še toliko bolj, razen nekaj dejansko posvečenih klubov, kjer so državna podjetja nemenila svoje sponzorstvo, brez jasnih kriterijev in v veliki večini izključno na podlagi zvez in poznanstev. Za povzetek, država veliko več sredstev nameni posameznemu športniku, ki ni nogometaš, kot pa nogometašem.

    Za nadaljevanje se mi zdi pomembno, da ločimo dva pomembna pojma. Eno je golo ekonomsko gledišče, kaj prinaša zaslužek in kaj ne. Drugo pa je širša slika, ki se reflektira v uvrstitvah na velika tekmovanja in morebitnih uspehih v okviru le-teh.

    Kot športnik, se bom najprej zadržal pri slednjem. Primerjanje rezultatov v nogometu in v ostalih športih je nehvaležno, če ne celo nemogoče. Je kot primerjanje hrušk in jabolk. Brez zaničevanja ostalih športov, je potrebno izpostaviti dejstva. Nogomet se igra v prav vseh državah na svetu. V veliki večini je daleč najpomembnejši in najpopularnejši šport. Ocene govorijo o 265 milijonov ljudi, ki organizirano igrajo nogomet. 5 miljonov je samo sodnikov. To je 4% celotne svetovne populacije. Poledično je primerjava rezultatov nemogoča, saj je uvrstitev na evropsko prvenstvo v balinanju enako zahteven dosežek, kot da si najboljši nogometaš v srednje velikem blokovskem naselju. Tega v Sloveniji ne želimo oziroma ne znamo priznati, ter kar je v končni fazi najpomembnejše finančno nagraditi, se pa to močno pozna pri preboju v mednarodna tekmovanja, kjer stvari potekajo bolj tržno. Tako ena uvrstitev na svetovno prvenstvo prinese več denarja kot vsi ostali športni uspehi v tistem letu. Podobno je na klubskem nivoju z ligo prvakov. Tako je potrebno seveda prilagoditi tudi pričakovanja in pravilno ovrednotiti uspehe. Filozofsko pa se za državo pojavi vprašanje ali želimo biti kot narod dobri v največjem športu ali želimo biti najboljši v bolj obskurnih športih. Obe stališči nosita s seboj določeno težo, smo pa Slovenci zgodovinsko bolj skloni drugi opciji. Sam sem bolj naklonjen temu, da se po robu postaviš najboljšim, z zavedanjem, da res ne bomo nikoli svetovni prvaki, ampak da bodo posamezne uvrstitve na evropska in svetovna prvenstva zaradi prepoznavnosti nogometa v svetu tudi za našo državo pomenile mnogo več, kot številna odličja v nišnih športih.

    Za zgornji članek pa je verjetno precej pomembnejši drugi vidik, ki je popolnoma ekonomski. Kaj se splača. In tukaj je odgovor še bolj jasen kot pa pri golih športnih vidikih. Edini šport, ki je sposoben generirati kakršenkoli dobiček v Sloveniji je nogomet. To vam bo povedal vsak športni funkcionar, ki bo odkrit. Z vidika klubov, smo nogometni klubi praktično edini, ki si lahko svoj obstoj zagotovimo sami, z golo tržno dejavnostjo. V Sloveniji se od ekonomsko upravičenih sponzorstev, marketinga, prodaje klubskih artiklov in vstopnic ne da financirati profesionalnega pogona kluba. Niti v enem samem športu. Samo nogomet pa ima institucionalna pravila, ki omogočajo dva zelo pomembna vira dohodkov, ki so ključna, da je nogomet na klubski sceni prehitel in svetlobna leta za seboj pustil vse ostale panoge. To je trženje igralcev, torej prodaja igralcev in nagrade UEFA za nastopanje v evropskih tekmovanjih. Za primer iz prakse lahko dam našo zgodbo NK Domžale, kjer smo uspeli klubski proračun v nekaj manj kot 10 letih več kot podvojiti, vsa rast pa je organska. Glavnino pa seveda predstavljajo prihodki od prodaje igralcev in nagrad UEFA. Dejstvo je, da so vlaganja velika, za slovenske razmere, vendar je to edina panoga, kjer je možno ustvariti tudi tolikšne prihodke, da se ustvari presežek, ki je lahko na koncu tudi nagrada za vloženi kapital, čeprav je to kontraproduktvino, vsaj v slovenskih razmerah, kjer imamo vsi še ogromno za postoriti, preden bomo lahko s stanjem zadovoljni. Dejstvo je, da je priti do tega vse prej kot lahko, ter da je poslovna uspešnost nuja za preživetje, vsaj dokler država ne bo nogometa med športi in športa med različnimi dejavnostmi začela obravnavati vsaj enakovredno. Ob tem iz poslovnega vidika ni nepomembno opozoriti tudi na dejstvo monopola na področju športnih stavnic in prepovedi oglaševanja tujih stavnic, ki ne glede na pozitivne ali negativne zunanje efekte prinašajo v proračune evropskih in svetovnih klubov največ denarja med vsemi gospodarskimi panogami z izjemo pivovarske industrije, ki pa je prav tako šele letos dobila možnost prodaje lastnega produkta na tekmah slovenskega prvenstva, ter je pričakovati, da se bo s časom njen prispevek izdatno okrepil.

    Za konec bi se zaustavil še pri primerjalnih prednostih, ki naj bi jih imeli v smučanju, odbojki in drugih športih v nogometu pa ne, ter pri konkurenčnosti. Pri smučanju nimamo niti ene same smukaške proge. Torej imamo deficit, ne prednost. Odbojka je sicer lepa zgodba o uspehu, a po tem ko se je uvodna evforija pomirila, je zanimanje padlo na običajno raven, ter tako marsikdo sploh ne ve, da smo osvojili svetovno ligo, a zaradi spremenjenega formata še vedno ne nastopamo v najvišjem razredu. Tudi za smučarske teke nimamo idealnih naravnih pogojev, saj je snega realtivno malo. Edino pri smučarskih skokih imamo resnične prednosti, kjer pa si moramo boleče a realno priznati, da gre za zelo obskuren šport, za katerega izven alpskega bazena, pa že tu je Francija izziv in nekaj Japonskih zanesenjakov nihče ne ve, da sploh obstaja. Kar se tiče pa konkurenčnosti pa zgolj toliko, Maribor redno igra in premaguje večje, bogatejše od sebe. Pa da ne bodo vedno oni primer, lahko spet iz lastnih izkušenj NK Domžale prikažemo, da smo še kako konkurenčni. Freiburg ima letni proračun okrog 90 miljonov evrov, pa smo ga izločili, z našim vložkom 3 miljonov na leto. West Ham in Marseille imata letni proračun krepko preko 200 miljonov evrov (zgornja lestvica je malo zastarela, saj ima Marseille nove ambiciozne lastnike iz ZDA) in z obojimi smo tekmovali, precej uspešno. Preneseno v ekonomski jezik, podjetje z vložkom 1x, je lansiralo boljši produkt od podjeta z vložkom 30x, taisti produkt, pa je v veliko pogledih primerljiv s produktom dveh podjetij z vložkom skoraj da 100x. Če to ni primerjalna uspešnost in neverjetna konkurenčnost, potem pa mi morda moja pravna izobrazba na ekonomskem področju ne služi kot bi si želel.

    Vsekakor zelo zanimiva tematika, tudi precej čustvena za mnoge vpletene, verjamem pa, da sem uspel čustva postaviti na stran in predstaviti argumente, ki bi jih lahko seveda še mnogo bolj razdelali v detajle, a verjamem, da bodo služili svojemu namenu.

  9. Damijan primerja hruške z jabolki verjetno še ni prerasel prve lekcije iz EF pri makroekonomiji “maslo in topovi”. Drugače povedano vlagati v smučanje, košarko, rokomet je že v naprej obsojeno na propad, ker se s tem v Evropi (razen redkih posameznikov) pač ne da zaslužiti. Naslednji argument je da manj talentirani, oziroma kakšni neupravičeno zapostavljeni posamezniki (primer Novaković, Eler, Rep) lahko že pri sosedih čez mejo z brcanjem v 3. ligi zaslužijo več kot večina svetovnih in evropskih prvakov v košarki, rokometu, odbojki, da ne omenjam posameznih športov. Ekonomija ni nobena znanost in Jože P. Damijan je dokaz za to.

  10. Hvala vsem za zanimivo debato. Nikogar nisem želel užaliti, povedal sem le moje stališče, da smo pri mnogih drugih športih bistveno bližje evropskemu ali svetovnemu vrhu in da ga tam zaradi potrebnih nižjih vložkov tudi lažje dosežemo. In to je empirično težko ovreči.

    Nikjer pa nisem govoril o tem, da ni mogoče v nogometu zaslužiti absolutno več denarja kot v drugih športih. Jasno, da je, saj je najbolj popularen in skomercializiran šport na svetu. Toda to dejstvo, da je mogoče v nogometu zaslužiti več kot denimo v skokih, odbojki ipd., nima prav nobene zveze s tem, da imamo v nogometu manj možnosti za vrhunski rezultat v evropskema ali svetovnem merilu. Gre za dve ločeni zadevi, zato predlagam, da z menoj polemizirate o mojem stališču in ne o tem, kje se da zaslužiti več denarja.

    Razumem čustva vseh, ki delate v nogometu in se zelo trudite za vrhunski nogomet tudi pri nas. Zelo občudujem in podpiram to.

  11. Ne da mi miru razmišljanje in teze, ki so postavljene. Daleč od tega, da sem užaljen, ravno nasprotno, vesel sem, da se odpirajo teme, ki se bodo morale v prihodnje, če bomo sploh želeli gledati vrhunski šport v katerikoli panogi, ne samo v nogometu, urediti. In če se loti teme ugleden ekonomist, je to samo plus.

    Vesel bom, če se mi lahko pojasni določene teze.

    “Dajmo že enkrat nehat zapravljat čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo. Znamo pa biti konkurenčni v košarki, rokometu, odbojki, smučanju…”

    Kdo naj neha zapravljat čas ? Navijači, država, družba, vlagatelji …? Država namenja manj denarja za nogomet kot za ostale športe, zato to ne zadeva celotne družbe, ne zapravlja se družben denar, sploh pa ne za profesionalni nogomet. Noben nogometaš ni zaposlen v državni službi. Kategorizacija športnikov je najbolj neugodna za ekipne športe, sploh nogomet, kjer je konkurenca najhujša.

    Bolj kot meni vam je znan pojem trga in povpraševanja. Ne moremo diktirati ljudem kaj naj spremljajo in kaj naj gledajo. Enostavno gre za ponudbo in povpraševanje. 1.SNL je kljub temu, da se vam upira, korak pred vsemi prvimi ligami ostalih športov.

    Smo evropski prvaki v košarki. Zanimivo bi bilo narediti anketo , koliko naključno izbranih bi znalo našteti slovenske prvoligaše v košarki???

    Glede talenta, Dragič, Dončič, Oblak, Kampl, Iličič… Je tako očitna razlika med njimi ???

    Glede vlaganja. Čar športa je, da denar ni vse. Je ogromno, ni pa vse. In drži, proračun Maribora je tolikokrat manjši od ostalih klubov v skupini, kot ste sami ugotovili. Vendar kje je garancija, da bo Liverpool zmagal tekmo naslednji teden ???

    In kje je problem?
    Problem je v organiziranosti klubov v Sloveniji. Noben klub (izjema spet NK Maribor) ni uspel urediti marketinga, trženja. V koliko želiš preživet, moraš imeti produkt, ki ga prodajaš.
    Kaj lahko ponudiš vlagateljem, če ustanoviš d.d.? Da boš delil dobiček, če se boš uvrstil v Ligo prvakov?? Da boš delil dobiček, če boš prodal igralca za nekaj milijonov??
    Noben normalen vlagatelj se ne bi šel tega. To ni vlaganje, to je hazarderstvo.

    Kaj so prihodki klubov v Angliji?
    Prodaja vstopnic, pijač, hrane, dresov…, prodaja TV pravic, sponzorstvo (tisto pravo, ne tisto, ko te nekdo sponzorira, ker pač nekdo pozna nekoga). Sponzorstvo, kjer tekmujejo kdo bo na sprednji strani dresov, oziroma bo opremlja klub s svojo blagovno znamko.

    V najboljših klubih je prodaja igralcev izven proračuna kluba. Nekaj, kar se lahko odločijo kako bodo porabili, ni pa odvisen obstoj kluba od tega.

    Ne vem , če držita številki, angleška liga 1.000.000.000,00 EUR za TV pravice, slovenska 500.000..če sploh.
    In spet, to ni jokanje, to je realno stanje. Tv pravice za prvo košarkaško ligo??

    Več je bilo vprašanj kot odgovorov. Ko bom imel rešitve, se bom z vso energijo zagnal v to. Za zdaj pač lahko samo razmišljam o tem, kaj bi lahko in kaj ne gre skoz – pri tem koristim tudi vaše argumente in razmišljanje.

  12. Spoštovani g. Jože P. Damijan

    V zadnjem vašem odstavku prosite, da polemiziramo z vami o vašem stališču in ne o tem, kjer se da zaslužiti več denarja. To tudi počnemo spoštovani Damijan.

    Če na hitro povzamem, se je vse začelo z vašim twitom in vašim stališčem, da naj že nehamo izgubljati čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo. Znamo pa biti konkurenčni v drugih športih.

    Ta izjava, ne bi bila toliko sporna, če jo v prvi vrsti ne bi izrekel ugleden ekonomist, ki je hkrati v nekem obdobju deloval tudi v “politiki”. Torej gre za osebo, katerega mnenje nekaj šteje in s svojim mnenjem lahko vpliva na prepričanja in delovanja drugih ljudi, povezanih tako ali drugače z nogometom.

    Sam se ne bi oglasil, če ne bi bil na nek način izzvan z vašim odprtim pristopom do ugotavljanja šibkosti vašega argumenta v zadnjem odstavku prvotnega bloga. Oglasil se tudi ne bi, če bi menil, da vaše stališče, ne more narediti škode nogometu v Sloveniji na tak ali drugačen način. (percepcija ljudi, sponzorjev, gledalcev, staršev, partnerjev, dobaviteljev, itd), saj, kot sem že povedal, menim,, da vaš glas nekaj šteje.

    Tako izzvan sem želel preveriti “veljavnost” vašega argumentu, ki je imel naslednjo obliko:

    Podali ste “sklep” (ne izgubljajmo časa z nogometom ampak preidimo na druge športe) in uporabili “premise” (ker nimamo denarja kot najboljši, ker nismo uspešni na najvišjem evropskem in svetovnem merilu, ker nimamo talenta).

    Pri ugotavljanju neveljavnosti vašega argumenta sem uporabil “metodo zavrnitve po logični analogiji” in sem iskal “resničnost funkcionalnosti sestave argumenta”. Iskal sem primere, kjer bi zadostil vsem vašim kriterijem glede denarja, talenta in uspešnosti na evropskem in svetovnem merilu, ter iskal en primer neresničnega sklepa. In našel sem tak primer. Martin Strel in plavanje po Amazonki zadostuje vsem vašim kriterijem primerjalne prednosti (denar, talent, uspeh) vendar zdravo razumsko, tak sklep ne more biti resničen ali funkcionalen (sam sem uporabil besedo kmečka pamet) Zaradi tega lahko mirno rečem, da je argument “neveljaven”

    To, da ste iskali primere, ki bi vaš argument naredili močnejšega, vam je uspevalo s primeri Boinga, Man Utd, Bayerna Airbusa, košarka, odbojka, smučanje itd. Vendar dober raziskovalec ne išče potrditve za svoj sklep, ampak išče primere refutacije oziroma zavrnitve sklepa, da ugotovi veljavnost svojega argumenta oziroma trditve. Potrditev, da je najvišja plača v Sloveniji 1500eur neto, bi našli pri 90% zaposlenih. Eden pa je dovolj, da se trditev zavrže. Drugače pa se tehnična razlaga, zakaj je temu tako, lahko prebere v knjigi Irving M. Copija (Introduction to Logic, 12 izdaja, stran 424 do 427).

    Hvala tudi, ker razumete čustva vseh nas, ki se trudimo delati v nogometu. Pot ni lahka in velikokrat se osebno sprašujem, kaj mi je vse to potrebno, ko bi lahko svoj čas uporabil za druge namene?

    Srečno v poslu in lep pozdrav.

    Oliver Bogatinov

  13. Jpd, glede tega kateri nogomet si ogledati na TV se v nulo strinjam s tabo…ne razumem pa najbolje tega vlagateljstva v nogomet, sploh na primeru NK Maribor. Slednji namreč deluje kot društvo in je tako po defaultu neprofiten! Torej iščemo vlagatelja, ki si ne obeta dobička?😀
    Verjetno je za odgovor najbolje pobarati razne mandariće in mamiće…😂

%d bloggers like this: