Zločin in odgovornost: Kako je Agrokor pridelal 2-milijardno luknjo in česa revizorji niso hoteli videti

Bine Kordež

Pred pol leta sem objavil tekst na temo Agrokorja v katerem se poskušal predstaviti predvsem to, kako se lahko enaki finančni podatki obravnavajo na zelo različen način. Kljub dokaj podobni bilančni sliki koncerna zadnji dve leti, do konca lanskega leta ne bankirji, ne revizorji, niti bonitetne hiše niso izkazovale kakih večjih dilem glede finančnega položaja Agrokorja. V začetku letošnjega leta pa so se pričele pojavljati govorice o problematičnosti poslovanja družbe in še vedno iste bilance so za vse deležnike naenkrat postale zelo sporne. Ker je v finančnem svetu pravilo “črednega nagona” še močnejše, je družbo pred popolno blokado in razpadom lahko začasno rešil samo poseben zakon (“lex Agrokor”). Sledil je natančen pregled poslovanja in v njem so novi revizorji naračunali kar 2 milijardi evrov dodatnih izgub, kapital pa znižali za skoraj nepredstavljivih 3 milijarde evrov. Gre za znesek, ki je na primer blizu obsega neto čistega dobička celotnega slovenskega gospodarstva v lanskem letu (3,5 milijarde evrov).

Upravičeno se seveda zastavlja vprašanje o odgovornosti vodstva koncerna za takšne izkaze, vseeno pa ne moremo in ne smemo tudi mimo odgovornosti tistih, ki so v zadnjem času poslovanje Agrokorja nadzorovali in ocenjevali. Pri tem imam v mislih predvsem dileme, kako lahko pride to tako obsežnih odstopanj. Agrokorjev revizor (Baker Tilly) se oglašuje kot ena izmed desetih največjih in najboljših revizorskih družb na svetu, da ne omenjam bonitetne agencije Moody’s. Ti so januarja letos na osnovi govoric sicer znižali bonitetno oceno obveznic Agrokorja, a mirno zapisali, da so izgledi stabilni. V tem smislu sta ključni predvsem dve vprašanji:

  • prvič, kaj je bilo že zajeto in prikazano v prejšnjih bilancah in bi morali revizorji, ocenjevalci in bankirji zaznati že lani ali celo prej, koliko pa je bilo zavestno skritega s strani vodstva družbe?
  • in drugič, v kolikšni meri pomenijo ugotovljena odstopanja v izkazanih rezultatih dejansko slabše poslovanje družbe v preteklih letih glede na uradno revidirane bilance, v kolikšni meri pa je šlo za prikrito odtujevanje premoženja (kraja)?

Slednje vprašanje je seveda predvsem vprašanje za organe pregona in preiskovalce, pomembno pa je tudi za ugotovitev dejanske uspešnosti poslovanja družbe v preteklosti. To predvsem zaradi ocene perspektivnosti poslovanja Agrokorja in njegovih družb v bodoče. Prvo vprašanje pa se nanaša na oceno, koliko tudi zapriseženi ocenjevalci in nadzorniki družb sledijo nekemu splošnemu mnenju, torej kako zanemarjajo tveganja in slabosti v nekem pozitivnem okolju in kako postanejo še dvakrat bolj previdni in striktni v obratni situaciji.

Kljub sicer občasno prisotnim opozorilom o problematičnosti poslovanja in finančni trdnosti Agorkorja s strani raznih komentatorjev, so se večji dvomi pojavili šele v začetku letošnjega leta. Takrat so postale vse glasnejše govorice o visokih dolgovih, ki jih Agrokor ne bo sposoben odplačati ter o slabih rezultatih poslovanja. Z njimi se je plaz nezaupanja hitro sprožil, naenkrat ne bi nihče Agrokorju posodil niti evra več in samo zamrznitev vseh obveznosti je omogočila družbi nadaljevanje poslovanja.

A že pred letom dni je revidirana bilanca za leto 2015 (ter tiste pred njo) nedvoumno pokazala:

  • da ima družba 4,5 milijarde evrov finančnih obveznosti, ki jih je zadnja leta lahko odplačevala samo z najemanjem novih posojil (obveznosti iz naslova izdanih menic so resda izkazovali med poslovnimi obveznostmi, a s točnim opisom, za kakšne dolgove gre),
  • da je družba vsa zadnja leta (denimo od leta 2009) poslovala praktično okoli ničle in da je lastniku krovne družbe ostajala samo izguba,
  • da so v bilancah izkazovali že 700 milijonov evrov neopredmetenih sredstev, torej sredstev, ki jih dejansko ni oz. so upravičena samo v družbi, ki ustvarja visoke donose, večje kot je knjižna vrednost premoženja, kar pa za Agrokor vsekakor ni veljalo.

To so samo tri očitne postavke, ki bi zahtevale presojo upravičenosti s strani revizorjev ter nadzornikov in tudi bankirji bi ob običajni oceni tveganja kreditiranje ustavili. Mimo teh dejstev so mirno šle tudi bonitetne agencije in še vse do aprila letos objavljale dokaj visoko bonitetno oceno izdanih obveznic Agrokorja. Ali je bilo takšno ugodno ocenjevanje bilančnih izkazov samo posledica splošnega pozitivnega odnosa do te družbe in njihovih promocijskih aktivnosti ali pa tudi kakšnih drugačnih “sponzorstev”, seveda ne bomo nikoli vedeli.

Z začetkom sesuvanja družbe pa so revizorji nenadoma zašli v drugo skrajnost in vsako postavko dodatno temeljito preverili ter ocenjevali njeno upravičenost. Ob takšnem natančnem, strogem in naknadnem pregledu je vsaka terjatev in naložba posebej preverjena in ocenjena njena iztržljivost, enako velja za vrednotenje zalog, prav tako pa se zberejo vse dejanske in potencialne obveznosti, ki se sicer vedno knjižijo z nekaj zamika. Vsi današnji akterji se pač želijo zavarovati pred morebitnimi naknadnimi preverjanji in raje prikažejo manj kot več. Podoben natančen pregled bi poslabšal bilančno sliko večine podjetij, a dokler podjetje normalno posluje (princip “going concern”), takšno preverjanje ni potrebno.

Od skupaj ugotovljenih dveh milijard evrov izgube bi verjetno več kot milijardo lahko pripisali bolj strogim ocenam o vrednosti premoženja in obveznosti, razlika pa izhaja iz verjetno zavestno neizkazanih obvez ali prikazovanja previsokih vrednosti premoženja. Natančne ločnice teh dveh vrst razlike seveda ni, a iz dokaj natančnega poročila revizorjev bi lahko približno tako ocenjevali. Redna revizija bi tako v bilancah najbrž še vedno izkazovala najmanj eno milijardo večjo vrednost neto premoženja.

Ta delitev je pomembna tudi za razlikovanje razlogov za izgubo po drugem zgoraj navedenem vprašanju. S previsoko izkazanimi bilančnimi postavkami premoženja namreč lahko “popravljamo” dosežene rezultate družbe. Ti so bili v zadnjih letih dejansko verjetno za več kot milijardo evrov slabši, kot pa jih je Agrokor prikazoval. Višji so bili neknjiženi stroški, neoblikovani popravki terjatev in naložb, prav tako so preveč stroškov prelagali tudi na zaloge in s tem razbremenili tekoči rezultat. Vse te razlike je torej potrebno pogledati skozi dosežene rezultate koncerna Agrokor zadnjih let. Drugi del razlik pa je odtujevanja premoženja v različnih oblikah in tega naj bi bilo menda nekaj sto milijonov. To bo seveda glavni predmet preiskovanja uradnih organov, za družbo bo je bolj ključno, kakšni so bili dejanski rezultati poslovanja.

V spodnji tabeli je nekaj osnovnih bilančnih podatkov za Agrokor. Prikazani so zaokroženi podatki o poslovanju ter premoženju in obveznostih družbe. V prvi koloni so tako zadnji uradni podatki za leto 2015, nato pa podatki po zadnji reviziji (poslovanje za obe ponovno revidirani leti skupaj). Že v letu 2015 je bilo očitno, da so rezultate izboljšali z vključitvijo 140 milijonov “presežka poštene vrednosti sredstev” (tako so zapisali v letnem poročilu). Brez teh “presežkov” družba kapitala praktično sploh ni imela, torej dolgovi so bili skoraj enaki celotni knjižni vrednosti premoženja. Po strogem ocenjevanju zadnje revizije pa vemo, da so ugotovili celo 2 milijardi primanjkljaja.

Tabela: Bilančni podatki skupine Agrokor s simulacijami finančnega prestrukturiranja

Agrokor_bilance_2016

A če pogledamo osnovno poslovanje, je celotni koncern v zadnjih dveh letih vseeno ustvaril 600 milijonov evrov pozitivnega denarnega toka oz. 2,5 milijardi dodane vrednosti. Ti podatki vseeno kažejo precejšnje potenciale celotnega koncerna. Seveda pa so iz tega donosa morali pokriti kar 800 milijonov obresti, letno zmanjšanje vrednosti nepremičnin (amortizacija) ter še skoraj 1,2 milijardi ugotovljenih razlik, kar je prineslo omenjeni dve milijardi izgube zadnji dve leti skupaj. Najpomembnejše proizvodne družbe so sicer vse poslovale z izgubo, a večina zaradi popravkov premoženja za nazaj, medtem ko je bilo tekoče poslovanje vseeno pozitivno.

Vendar velik del teh popravkov premoženja oz. izguba v bistvu pomeni slabše poslovanje preteklih let. Zato so v tretji koloni prikazani še podatki poslovanja zadnjih osem let (2009-2016) s temi korekcijami. Izločeno je pol milijarde evrov, ki jo lahko pripišemo odtujevanju premoženja ter strožji presoji bilančnih postavk, medtem ko ostale ugotovljene razlike povečujejo tekoče stroške. Vidimo, da je Koncern Agrokor (brez Mercatorja zadnji dve leti) ustvaril kar 2 milijardi pozitivnega denarnega toka ter 5,6 milijarde dodane vrednosti. Tisto, kar je družbo najbolj obremenjevalo, so neobičajno visoki stroški financiranja. Zanje so v tem času namenili dejansko ves ne tako majhen zaslužek. Od današnjih 5 milijard evrov finančnega dolga, pravzaprav 40% (2 milijardi) izvira iz obračunanih obresti zadnjih 8 let. Ob normalni finančni strukturi in obrestnih merah (ter brez dodatnega odtujevanja, kot ga ugotavljajo revizorji) bi bilo poslovanje celo pozitivno.

Čeprav se danes vsi trudijo prikazati kar najbolj črno sliko, navedeni podatki kažejo, da je bilo osnovno poslovanje koncerna Agrokor ves čas kar solidno. Potopilo pa ga je skoraj v celoti dolžniško financiranje (kapitala skoraj ni bilo) in to po izjemno visokih obrestnih merah, ki jih prenesejo le najboljše firme. Dodatno pa so situacijo poslabšali še z odtujevanjem premoženja in iz potencialno dobre družbe napravili skoraj nerešljivo zgodbo.

Če bi bile banke od skupnih 5,5 milijard evrov finančnega dolga pripravljene konvertirati vsaj tri ali štiri milijarde v kapital, za ostali dolg pa obračunavati običajne obrestne mere, bi družba lahko kar normalno funkcionirala (zadnje tri kolone v tabeli kažejo takšno sliko). To bi bilo tudi daleč najboljši garant za boljše poplačilo bank upnic. A to je verjetno samo hipotetična varianta, ker je v ozadju preveč akterjev, različnih zavarovanj in interesov, ki bi omogočila takšno hitro in učinkovito sanacijo razmer.

Na koncu naj vseeno še enkrat poudarim, da sem v tekstu predvsem poskušal izluščiti podatke o dejanskem poslovanju Agrokorja, ker so ti ključni za nadaljevanje poslovanja te družbe v kakršnikoli obliki že. Dodatno sem želel tudi opozoriti na pristop revizorjev, ki bi morali čim bolj neodvisno in nepristransko oceniti bilančne podatke, a so prepogosto pod vplivom splošno prisotnih ocen o neki družbi. Nisem pa pisal o spornih in nesprejemljivih praksah poslovodstva družb, ker so le-te predmet vsakodnevnih zapisov bolje informiranih piscev.

3 responses

  1. Iz avtorjeve strokovne analize agrokorjevih bilanc sledi vprašanje, kako je bilo takšno poslovanje možno. Očitno gre za malomarno, ali celo za namerno nezakonito ravnanje v poslovodenju za Hrvaško najpomembnejšega podjetja, ki je gotovo bilo deležno posebej skrbnega nadzora davčnih organov, spremljanja finančnih tokov s strani bank, verjetno pa so to poslovanje spremljale tudi različne obveščevalne službe, kot to v Sloveniji počne SOVA. Policija in tožilstvo do sedaj nista reagirala, ker o dogajanju v Agrokorju nadzorni organi niso zaznali, ali niso želeli zaznati nepravilnosti v očitno primitivnem načinu vodenja za Hrvaško in širše sistemsko pomembnega podjetja.

    Odgovor na uvodoma postavljeno vprašanje je na dlani. Takšno poslovanje je možno, če v pravni državi pristojni organi ne opravljajo svojih nadzornih pristojnosti in ne ukrepajo v skladu z zakonom naloženimi obveznostmi.

    Gre za identično situacijo, kot jo imamo tudi v Sloveniji. Doživeli smo bančno luknjo, propad in razpad gradbeništva, lesne in tekstilne industrije, špekulativne prevzeme in uzurpacije družbene lastnine, TEŠ6 in sedaj smo priče gradnji drugega tira Divača -Koper. Vse našteto in temu podobno je možno, ker imamo tudi v Sloveniji primitivno upravo, ki zlasti glede finančnega poslovanja temelji na ignoriranju dobrih pravil stroke in na malomarnosti ali na namernem izigravanju predpisov. Prav tak način dela je možen, ker tudi slovenske institucije nadzora svojih pristojnosti ne opravljajo, ali pa jih opravljajo pomanjkljivo.

    Če parafraziram znano misel Jona Dona iz Komu zvoni Ernesta Hemingweja ( Ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni, zvoni tebi) lahko mirno zapišem: Ne sprašujmo komu zvon zvoni na oni strani z bodečo žico definirane meje, zvoni Sloveniji in vsem njenim državljanom, ki strpno prenašamo nesposobno ali celo pokvarjeno oblast, ki ničesar ne stori pravočasno, da bi zavarovala javni interes svojih državljanov pred zlorabami kapitala in njegovih sposobnih manegerjev ter nesposobnih in pokvarjenih politikov.

  2. Odlična analiza, ki podaja objektivne ocene poslovanja Agrokorja v zadnjih letih. V poplavi raznoraznih
    alarmantnih novic in špekulacij je tak trezni pristop res dobrodošel. Če poizkušam še jaz pristaviti svoj lonček, bi najprej opozoril na podobno situacijo pri nas pred štirimi leti, ko so nas tuji finančniki in EK stiskali za vrat, češ da smo kot država tik pred bankrotom in smo bili prisiljeni po njihovem diktatu izvesti bančno sanacijo, v kateri so nas finančni špekulanti, razni Apolloti in Yorki v sodelovanju z domačimi kolaboranti, dodobra obrali, še preden smo se zavedli za kaj gre. Tudi pri Agrokorju se ponavlja podoben scenarij, Ramljaku svetujejo tipični predstavniki plenilskega kapitala, kot je revizor Baker Hilly, vključen je že ameriški sklad Knighthead Capital, ki naj bi z “roll up” operacijo opetnajstil predvsem ruske kreditorje. Tega se nadejajo tudi hrvaške oblasti, ki s svojo tipično arogantno balkansko zvitostjo (ki jo dobro poznamo mi, Slovenci pri arbitraži, zagrebški NLB in podobno) računajo, da bodo tako rešili svoje družbe pred ruskimi bankami. Vendar se to ne bo izpeljalo tako zlahka. Rusi so že napovedali tožbe proti hrvaški državi, češ da so s svojim zakonom onemogočili mednarodno pravno veljaven način reševanja podobnih težav, namreč da upniki postanejo lastniki dolžnika, če ta ne more poravnati dolgov in so tako kot država subsidiarno prevzeli odgovornost za dolgove Agrokorja. Zelo verjetno je, da bodo hrvaški davkoplačevalci tako plačali napake Agrokorja dvakrat – na kratki rok jih bodo obrali ameriški kapitalski plenilci, na dolgi rok po mučnih in dolgotrajnih tožbah po evropskih sodiščih pa še sedanji kreditorji z ruskimi bankami na čelu.
    “Sve se plača, sve se vrača”, bi rekel z nekoliko privoščljivosti.

    Pa še en politično ekonomski komentar. Taka dogajanja (Agrokor, naša bančna sanacija, pa tudi Grčija) potrjujejo razvoj modernega kapitalizma, ki je zaradi pretirane financializacije povzročil, da se ogromne količine kapitala, ki nima več povezave z realnim gospopdarstvom in zato nima več zdrave osnove za plemenitenje, to je ustvarjanje normalnih dobičkov z ustvarjanjem nove vrednosti, zateka k plenjenjem obstoječega, od drugih ustvarjenega premoženja. Pred časom smo mislili, da se to lahko dogaja samo v nekih banana republikah v Južni in Srednji Ameriki, sedaj pa to doživljamo v živo pri nas in v bližnji okolici. Tak odtujeni kapital je že povzročil finančno krizo leta 2008 in glede na to, da je že precej obupan in se loteva že celih držav (Grčija, mi smo se upam vsaj, zadnji čas izmuznili, sedaj Hrvaška, mogoče bo jutri na sporedu Italija z svojimi nakopičenimi dolgovi), lahko, če ga ne bomo obvladali, v kratkem povzroči s svojo pogoltnostjo podoben pok kot leta 2008. Če ga naši modri voditelji na nivoju EU ne bodo uspeli obvladati s transferno unijo in se bodo države prisiljene same braniti, tako kot z bodečo žico pred begunci, z lastnimi kapitalskimi ovirami, vključujoč lastne valute, bo to glavni razlog za razpad EU. V tako nastalem kaosu pa bomo izgubljali vsi – tako posamezne države kot kapital in ko začenja padati materialno blagostanje ljudstva, se hitro pojavijo razni Hitlerčki. Kam to vodi, že vemo.
    Rešitve so samo z uporabo zdrave pameti na dlani, vendar je zgodovinsko gledano podivjani kapital zaustavljala samo groba sila – revolucije in vojne. V Evropi je svoj predlog rešitev že podal Macron, vse oči pa so sedaj uprte v Merklovo, kaj bo odgovorila.
    Mi vse to lahko nemočno opazujemo in čakamo kaj bodo ta veliki scoprali, medtem pa moramo razviti svoje obrambne mehanizme (vključujoč rešitev Mercatorja), da nas (finančni) volkovi medtem ne raztrgajo.

  3. Drago, dober komentar. Za slovenski prostor presenetljivo luciden. Naj pa dodam še nekaj za Bine-ta. Vsa ta analiza, vse lepo in prav, ampak tisti ki smo se nekoč ukvarjali z informatiko poznamo stavek “garbage in garbage out”. Vsa ta analiza ti nič ne pomaga, če ne moreš preveriti osnovnih podatkov, če grejo napak, opustitve v knjiženju v stotine milijonov. Res dober revizor ne verjame številkom samim po sebi, ampak jih gre preverjat na teren. Za to pa je potrebno dobro poznat posel in znati še kaj več kot brati številke. Kar pa ni lahko in kar presega sposobnosti normalnega revizorja (tudi tistega iz Big four)

    Leta 2011 nas je Križanič prosil, če bi mu pomagali z analizo Agrokorja. Par nas je zdržilo naš network in nastala je obsežna, kvalitetna mreža, ki je dostavljala relevantne podatke iz terena, ki so omogočali bistveno bolj realno vrednotenje Agrokorja. Že tedaj se je vedelo, da je Agrokor hiša iz kart, da so izkazi fake, da so poslovne prakse neprimerne, če ne celo kriminalne. Da če to spustimo v Slovenijo, smo si ustrelili v lastno koleno. Vse to kar se zdaj razkriva, so slovenski odločevalci vedeli že 2011. Dobili so na mizo, pa niso (razen ministrov Križaniča in Židana iz SD, Vizjaka iz SDS, Žerjava iz SLS, Erjavca in Dragonje) ukrenili ničesar. Z Bratuškovo sva imela par tednov pred njenim nastopom uro in pol dolg pogovor v DZ na to temu. Vse je vedela, vse je razumela. Od začetka se je javno postavila proti prevzemu Mercatorja s strani Agrokorja, potem je maja 2013 (po obisku v Rimu in letovanju italijanskega premierja v Logarski dolini) za 180 stopinj obrnila ploščo. Zakaj? Mimogrede, italijanske banke (Unicredit) , ki so v Agrokorju nasedle z več kot 800 milijoni so se medtem elegantno izvlekle, vstopile so ruske banke, slovenske državne banke pa so medtem veselo financirale prevzemnika -Agrokor. Agrokor naj bi za “stimulacijo” prodaje v zadnjem namenil več kot 50 milijonov evrov. Koliko je potrebno, da slovenček spremeni mnenje?

    Če je kdo imel v ozadju skriti plan s pomočjo ruskih bank, se je fenomenalno uštel. V hladni vojni med zahodom in evrazijo so se vmešali američani. Bojim se, da bodo mali player-ji v igri velikih ostali na suhem. To je po navadi rezultat takrat. ko se ne dela pošteno in transparentno, ampak se štrika v ozadju. In se na koncu zaštrika.

%d bloggers like this: