Nobelovec Richard Thaler, raziskovalec “nepravilnega vedenja” ljudi

Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je prišla v prave roke … pa čeprav profesorju iz univerze v Chicagu. Ali pa prav zato. Za razliko od svojih kolegov na čikaški univerzi, ki svet in obnašanje ljudi modelirajo mehansko, kot racionalno, algoritemsko obnašanje človeških robotov, povsem enako v vseh situacijah, je Thaler svoje raziskovanje namenil odstopanjem od tega prepričanja. Ali bolje rečeno, opisoval je dejansko obnašanje in odločanje ljudi v vsakodnevnih situacijah, ki nima prav veliko skupnega z racionalnim. Thaler je ekonomijo križal s psihologijo. Nekaj, kar danes imenujemo vedenjska ekonomija (behavioral economics).

Na začetku so Thalerjeva spoznanja, objavljena denimo v marketinških revijah, jemali kot zanimiva, čeprav čudaška odstopanja od predpostavk racionalnosti. Kot anomalije od prevladujoče racionalnosti. (Tudi njegove redne kolumne v Journal of Economic Perspectives so objavljali pod nadnaslovom Anomalies) Denimo tisto o “mentalenem računovodstvu“, to je, da ljudje različno vrednotijo vsak dolar, odvisno od tega, kako so prišli do njega – bolj cenijo tistega, za katerega so morali bolj garati, kot pa tistega, ki so ga dobili na lotu. Ali da v trgovini manj zapravijo, če imajo samo gotovino, kot če lahko uporabijo tudi kartico. Ali da ljudje bolj cenijo premoženje, ki ga že posedujejo kot pa tistega, ki (še) ni njhovo. Ker so pač čustveno vezani nanj.

No, Thaler je sčasoma pokazal, da pri preučevanem obnašanju ljudi ne gre za anomalije od racionalnosti, pač pa da je v ekonomiji predpostavljena racionalnost posameznikov dejansko anomalija od dejanskega obnašanja ljudi. Prav zato sta leta 2008 s Cassom Sunsteinom objavila knjigo “Nudge: Improving Decisions About Health, Wealth, and Happiness“, ki govori o tem, kako se ljudje sistematično “nepravilno” vedejo. Da sistematično sprejemajo napačne, neracionalne odločitve na vseh področjih – od izobrazbe, osebnih financ, nepremičninskih kreditov itd. Knjiga naj bi bila nekakšno opozorilo vladnim in zasebnim agencijam, da ljudem pomagajo pri odločanju, da ne zapadejo v zanje škodljive napačne odločitve.

Podobna, vendar bolj zabavna, je njegova zadnja knjiga “Misbehaving: The Making of Behavioral Economics“, ki sem jo bral letos. Na zabaven način skozi mnoge zgodbe govori o tem, kako je nastajala in se uveljavila vedenjska ekonomija. Spodaj je kratek in dober teaser iz Amazona (da se ne matram preveč).

Richard H. Thaler has spent his career studying the radical notion that the central agents in the economy are humans―predictable, error-prone individuals. Misbehaving is his arresting, frequently hilarious account of the struggle to bring an academic discipline back down to earth―and change the way we think about economics, ourselves, and our world.

Traditional economics assumes rational actors. Early in his research, Thaler realized these Spock-like automatons were nothing like real people. Whether buying a clock radio, selling basketball tickets, or applying for a mortgage, we all succumb to biases and make decisions that deviate from the standards of rationality assumed by economists. In other words, we misbehave. More importantly, our misbehavior has serious consequences. Dismissed at first by economists as an amusing sideshow, the study of human miscalculations and their effects on markets now drives efforts to make better decisions in our lives, our businesses, and our governments.

Coupling recent discoveries in human psychology with a practical understanding of incentives and market behavior, Thaler enlightens readers about how to make smarter decisions in an increasingly mystifying world. He reveals how behavioral economic analysis opens up new ways to look at everything from household finance to assigning faculty offices in a new building, to TV game shows, the NFL draft, and businesses like Uber.

Ključno vprašanje, ki se danes ob razglasitvi dobitnika Nobelove nagrade poraja, je: Ali je Thalerju (72 let) in vedenjski ekonomiji uspelo preobrniti temeljno predpostavko mainstream neoklasične ekonomije o “racionalnem agentu”? Jima je uspelo “humanizirati” mehanistične ekonomske modele, ki ljudi obravnavajo in modelirajo kot robote? Odgovor je – seveda – Ne. Določena spoznanja iz vedenjske ekonomije in še posebej iz vedenjskih financ prevladujoča akademska stroka sicer sprejema, vendar še vedno zgolj kot anomalije. Druge pa ignorira. Denimo, neprimerno boljša Thalerjeva verzija Friedmanove teorije življenjskega cikla potrošnje – behavioral life cycle hypothesis – se ni nikoli prav prijela.

In zakaj prevladujoča ekonomska doktrina ne sprejme čustvenih, zmedenih, nepopolno informiranih in le redko oziroma omejeno racionalnih posameznikov kot svoje temeljne predpostavke? Hja, preprosto, ker njihovega čustvenega, zmedenega in le redko ter omejeno racionalnega obnašanja ni mogoče modelirati. Ni ga mogoče zapisati v enačbe. Zadeva je še hujša kot pri vremenu, ki ga je bistveno lažje napovedovati kot obnašanje ljudi. Ekonomisti pa imajo raje predvidljive zadeve, lepo zapisane v formalne matematične modele, ki so traktabilni in vodijo k le enemu možnemu ravnotežju. Sicer ne znajo (znamo) skoraj nič povedati o tem, kaj se bo dogajalo v ekonomiji prihodnje leto. Pri tem pa jih ne moti, da se glede tega – če kot modelsko orodje vzamejo tak strukturni (huh, stohastični po imenu, v bistvu pa deterministični) DSGE model – praviloma zmotijo. Pri tem pa je najbolj zabavno, da je boljši napovedovalec prihodnjega gibanja makroekonomskih agregatov dogajanje v tekočem obdobju kot pa ti preklemani DSGE modeli z racionalnimi posamezniki in perfektnim vpogledom v prihodnost.

No, dokler se prevladujoča ekonomija ne bo znebila matematikov, fizikov in podobnih mentalnih inženirjev, se ne tudi ne bo znebila iluzije, da je mogoče obnašanje ljudi in s tem ekonomije in sveta predvideti. In do takrat bodo Richardi Thalerji še naprej zgolj zabavne anomalije v determinističnem robotskem svetu naših ekonomskih inženirjev.

%d bloggers like this: