• Still Seeking Growth From Tax Cuts and Union Busting – Noah Smith
• The Long Affair Between The Working Class And The Intellectual Cultural Left Is Over – Bo Rothstein
• The Middle Income Trap and Governance Issues – Tim Taylor
• We Are Arrogant – We hold On to Our Old Beliefs on Trade”- ProMarket
• Economic benefits of transportation infrastructure – Microeconomic Insights
• Is Corporate Short-Termism a Problem? – Larry Summers
• No link between immigration and increased crime – EurekAlert
• Who are you calling Malthusian? – Dietrich Vollrath
• People Actually Use Food Stamps to Buy More Food – Noah Smith
• Effects of the backhaul problem on global trade – VoxEU
• Adapting to the New Globalization – Tyson and Lund
• Competition from China Reduced Domestic Innovation – Steve Maas
• Historical Echoes: The Legacy of Freedman’s Savings and Trust – Liberty Street

Lani aprila sem v Ameriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo povzel izvrstno kritiko Schumpetrove teorije neenakosti izpod tipkovnice Branka Milanovića. Milanović je plastično pokazal, kakšno popolno neumnost je zagovarjal sloviti Joseph Schumpeter, samo da bi vulgariziral neenakost kot nerelevanten problem.

Podobna (ali še večja) neumnost je Schumpetrov najbolj sloviti koncept “kreativne destrukcije“, ki ga študenti dobijo “z infuzijo neposredno v žilo” že v prvem letniku ekonomije in na katerem temelji sodobna teorija inovacij, teorija poslovnih ciklov ter menedžment lektira. Bistvo Schumpetrove kreativne destrukcije je v tem, da inovacije (novi koncepti, ideje, metode proizvodnje, izdelki, trgi…) učinkovito izrinjajo stare in vodijo k napredku. Če ta koncept aplicirate na poslovne cikle, kot je to naredila “avstrijska šola” in sodobna fundamentalistična makroekonomija, potem država (vlada, centralna banka) ob začetku krize nanjo ne sme reagirati s proticikličnimi ukrepi in stimulusi, saj gre pri krizi zgolj za čiščenje starih neučinkovitosti, ki jih nadomeščajo novi, superiorni načini proizvodnje, metode in tehnike, izdelki itd. In po krizi se zaradi tega gospodarstvo nahaja na višji trajektoriji (višjem trendu) rasti kot pred krizo. Krize so zato odličen naravni mehanizem, ki ima “čistilne” učinke, zato vanje ne bi smeli posegati.

Ta koncept je zelo “catchy”, saj se zdi inuitiven. Njegov ključen problem pa je, da je v nasprotju z dejstvi in da tisti, ki ga najbolj zagovarjajo, namerno ignorirajo empirična dejstva. Empirija pa je tukaj zelo jasna.

Nadaljujte z branjem→

Bloomberg se je v zadnjih letih razvil v najbolj progresivni poslovni medij, ki prekaša tudi The Economista. Ne samo njegovi novinarji in kolumnisti prebijajo (konzervativne) meje v poročanju o ekonomskih zadevah, tokrat so svoje dodali še uredniki, ki so kolektivno objavili uredniški komentar o akademski makroekonomiji, ki je skrenila s poti. Natančneje, zadnja 4 desetletja se premika vzvratno. V smeri matematične elegance, temelječe na divjih in povsem izvenzemeljskih predpostavkah, ter stran od dejanske uporabnosti v realnem življenju. Izmed vseh znanstvenih ved samo v makroekonomiji razvoj teorije zavira razvoj.

Uredniki Bloomberga zapišejo še, da še sreča, da ob izbruhu finančne krize v 2008 Kongres in Obamova administracija nista sledili naukom “sodobne” makroekonomije, ki (po “zaslugi” neumnih predpostavk) predvidevata, da ne monetarni in ne fiskalni stimulus nimata nobenih realnih učinkov, pač pa so raje sledili “zastarelemu” keynesianizmu.

No, kljub temu pa nič ne kaže, da bi se akademska makroekonomija nad tem resno zamislila in spremenila kurz. Nasprotno.

Nadaljujte z branjem→

You’ve never seen data presented like this. With the drama and urgency of a sportscaster, statistics guru Hans Rosling debunks myths about the so-called “developing world.”

Decembra sem v Konec magije fleksibilne varnosti na trgu dela povzel, kako je kolapsnil čudežni danski produkt – magija fleksibilne varnosti na trgu dela. Danski model flexicurity smo dolga leta gledali kot ideal učinkovitega trga dela – dokler ni, kot so dokumentirali na OECD, neslavno poklecnil pred veliko recesijo.

No, zdaj isto ugotavljajo tudi na Nizozemskem. Na Nizozemskem model fleksibilnosti na trgu dela ne zna odgovoriti na ključna vprašanja prihodnosti dela v času naraščanja deleža prekarnih oblik zaposlitev. Kot ugotavlja nizozemska vladna agencija WRR, preveč fleksibilnosti povzroča ljudem stres in psihološke težave, jemlje jim perspektivo v življenju, povečuje nesigurnost med mladimi, ki si ne morejo ustvariti družine in kupiti nepremičnine. Vodi pa lahko tudi k manjši inovativnosti in manj izobraževanja, s čimer pa povzroča širše makroekonomske težave. Nadaljujte z branjem→

Danes je v 68. letu umrl švedski zdravnik, epidemiolog in statistični mag Hans Rosling. Rosling si je v zadnjih 20 letih zadal za cilj omogočiti ljudem, da si oblikujejo “na podatkih utemljen pogled na svet“. Želel je iz podatkov narediti zgodbo, da jo bodo ljudje razumeli: “Having the data is not enough. I have to show it in ways people enjoy and understand.” V ta namen je ustanovil podjetje in spletno stran Gapminder, ki omogoča vsakomur, da na preprost način iz podatkov dobi plastično predstavo.

In Rosling je bil čudodelec v predstavljanju podatkov. Kar je bil Mladen Delić v komentiranju nogometa, je bil Hans Rosling v predstavljanju statističnih podatkov. Pri Roslingu so podatki peli, plesali ali dirkali kot toyote skozi čas. Njegovi TED govori so legendarni. Pri predavanjih njegove videe in Gapminder podatke pogosto uporabljam. Že nekaj let vsak semester predavanji pri dveh predmetih začnem s spodnjim videom – Kdaj bo Azija dohitela razvite države. Poglejte do konca in razumeli boste, zakaj smo Roslinga tako oboževali. V tem videu je znal na humoren način povedati, zakaj je nacionalna suverenost tako pomembna za razvoj in razvitost držav. Na žalost se mu humorna napoved, da bosta Indija in Kitajska dohiteli ZDA in Evropo po razvitosti 27. julija 2048, na njegov 100. rojstni dan, ni povsem izšla.

.

Hans Rosling, pogrešali te bomo.

Nekdanji karizmatično vodja Solidarnosti, ki je imel ključno vlogo pri padcu komunizma na Poljskem, in kasnejši prvi demokratični predsednik Poljske (v vlogi, v kateri se ni najbolj znašel), pravi, da bi zmaga Le Penove in poraz Merklove na letošnjih volitvah prinesli zmago populizma in razpad EU:

Lech Walesa, the Gdansk shipyard electrician whose mass movement Solidarity helped tear down the Iron Curtain in 1989, said a win by Marine Le Pen in French presidential elections coupled with the loss of Chancellor Angela Merkel in the German parliamentary ballot this year would pull apart the European Union 60 years after the bloc’s inception.

…

Asked about the rise of Donald Trump, Walesa told reporters that such elections happen when people don’t take “good care of democracy,” aren’t active and don’t engage with voters about their country’s most pressing issues.

“We’ll either start taking democracy and freedom seriously, or Trump and his political allies will show us what doesn’t work and what needs to change,” Walesa said. “Demons are being awoken and unless we start working to resolve this, the street and the populist demagogues who run it will take charge.”

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Cimos je v zadnjih dneh zopet polnil časopisne stolpce, tokrat zaradi pogajanj s Hrvati glede obveznosti do njihove Družbe za sanacijo bank. Ponovno smo lahko brali o nevarnosti stečaja družbe, o veliki državni pomoči in nasploh o težavah s katerimi se Cimos srečuje že kar nekaj let. Osnovna nit množice člankov je bila sicer vseeno v prizadevanjih tako uprav družbe, lastnikov ter tudi najvišjih predstavnikov vlade, da se ta pomembna družba ohrani aktivna in nadaljuje svoje poslovanje. Kot običajno, se vidi perspektiva samo v prodaji tujim lastnikom, ki naj bi menda edini znali zagotoviti uspešen razvoj družbe. Razumljivo bodo poskrbeli tudi za dobičkonosno poslovanje, saj se nihče ne odloča za vstop v naša podjetja iz ljubezni. Ne dvomim, da bo novi italijanski lastnik (verjetno bo do realizacije dogovorjene pogodbe o prodaji prišlo) ponovno vzpostavil sloves uspešne družbe. Nekdanji položaj Cimosa vsekakor daje dobre obete. Nisem pa prepričan, da je bila za današnje lastnike (DUTB ter ekonomsko predvsem banke) to najboljša in edina rešitev, kot se nam poskuša ves čas predstaviti.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed zadnjih Policy Briefs Sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Baracka Obame se je dotaknil izjemno občutljivega področja – trga dela. Natančneje, obravnaval je učinek monopsona na trgu dela. Standardna učbeniška ekonomija izhaja iz tega, da v osnovi popolno konkurenčen trg dela kvarita “monopol” ponudnikov dela (močni sindikati) in država s številnimi regulacijami (predvsem pa z minimalno plačo). Če bi grde sindikate zmarginalizirali in če minimalna plača ne bi bila več pomembna, bi se plače oblikovale na “pravi ravni” (kot bi se v primeru popolne konkurence).

No, ta Policy Brief (Labor Market Monopsony: Trends, Consequences, and Policy Responses) kaže, kaj dobimo, če se zgodi natanko to (da sindikati postanejo nepomembni in če realna minimalna plača od sredine 1960-ih do danes pade za četrtino). Dobimo to, da plače drastično realno zaostanejo za rastjo produktivnosti, da delež plač v razdelitvi BDP drastično pade in da se neenakost močno poveča (ker se povečajo zgolj plače zgornji četrtini zaposlenih).

In še več, ta Policy Brief pokaže, da je v ZDA situacija še hujša. Ne samo da so sindikati in minimalna plača nepomembni, pač pa je moč delodajalcev daleč od benigne (kot v prosti konkurenci). Dejansko imajo ključno moč na trgu dela delodajalci (monopson), kar pomeni, da imajo močan vpliv na zadrževanje rasti plač. In bolj kot se povečuje koncentracija na proizvodnih trgih (bolj kot se večajo tržni deleži največjih podjetij), večja postaja monopsona moč delodajalcev in hujše so posledice za trg dela in neenakost. (*)

Nadaljujte z branjem→