Decembra sem v Konec magije fleksibilne varnosti na trgu dela povzel, kako je kolapsnil čudežni danski produkt – magija fleksibilne varnosti na trgu dela. Danski model flexicurity smo dolga leta gledali kot ideal učinkovitega trga dela – dokler ni, kot so dokumentirali na OECD, neslavno poklecnil pred veliko recesijo.

No, zdaj isto ugotavljajo tudi na Nizozemskem. Na Nizozemskem model fleksibilnosti na trgu dela ne zna odgovoriti na ključna vprašanja prihodnosti dela v času naraščanja deleža prekarnih oblik zaposlitev. Kot ugotavlja nizozemska vladna agencija WRR, preveč fleksibilnosti povzroča ljudem stres in psihološke težave, jemlje jim perspektivo v življenju, povečuje nesigurnost med mladimi, ki si ne morejo ustvariti družine in kupiti nepremičnine. Vodi pa lahko tudi k manjši inovativnosti in manj izobraževanja, s čimer pa povzroča širše makroekonomske težave. Nadaljujte z branjem→

Danes je v 68. letu umrl švedski zdravnik, epidemiolog in statistični mag Hans Rosling. Rosling si je v zadnjih 20 letih zadal za cilj omogočiti ljudem, da si oblikujejo “na podatkih utemljen pogled na svet“. Želel je iz podatkov narediti zgodbo, da jo bodo ljudje razumeli: “Having the data is not enough. I have to show it in ways people enjoy and understand.” V ta namen je ustanovil podjetje in spletno stran Gapminder, ki omogoča vsakomur, da na preprost način iz podatkov dobi plastično predstavo.

In Rosling je bil čudodelec v predstavljanju podatkov. Kar je bil Mladen Delić v komentiranju nogometa, je bil Hans Rosling v predstavljanju statističnih podatkov. Pri Roslingu so podatki peli, plesali ali dirkali kot toyote skozi čas. Njegovi TED govori so legendarni. Pri predavanjih njegove videe in Gapminder podatke pogosto uporabljam. Že nekaj let vsak semester predavanji pri dveh predmetih začnem s spodnjim videom – Kdaj bo Azija dohitela razvite države. Poglejte do konca in razumeli boste, zakaj smo Roslinga tako oboževali. V tem videu je znal na humoren način povedati, zakaj je nacionalna suverenost tako pomembna za razvoj in razvitost držav. Na žalost se mu humorna napoved, da bosta Indija in Kitajska dohiteli ZDA in Evropo po razvitosti 27. julija 2048, na njegov 100. rojstni dan, ni povsem izšla.

.

Hans Rosling, pogrešali te bomo.

Nekdanji karizmatično vodja Solidarnosti, ki je imel ključno vlogo pri padcu komunizma na Poljskem, in kasnejši prvi demokratični predsednik Poljske (v vlogi, v kateri se ni najbolj znašel), pravi, da bi zmaga Le Penove in poraz Merklove na letošnjih volitvah prinesli zmago populizma in razpad EU:

Lech Walesa, the Gdansk shipyard electrician whose mass movement Solidarity helped tear down the Iron Curtain in 1989, said a win by Marine Le Pen in French presidential elections coupled with the loss of Chancellor Angela Merkel in the German parliamentary ballot this year would pull apart the European Union 60 years after the bloc’s inception.

…

Asked about the rise of Donald Trump, Walesa told reporters that such elections happen when people don’t take “good care of democracy,” aren’t active and don’t engage with voters about their country’s most pressing issues.

“We’ll either start taking democracy and freedom seriously, or Trump and his political allies will show us what doesn’t work and what needs to change,” Walesa said. “Demons are being awoken and unless we start working to resolve this, the street and the populist demagogues who run it will take charge.”

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Cimos je v zadnjih dneh zopet polnil časopisne stolpce, tokrat zaradi pogajanj s Hrvati glede obveznosti do njihove Družbe za sanacijo bank. Ponovno smo lahko brali o nevarnosti stečaja družbe, o veliki državni pomoči in nasploh o težavah s katerimi se Cimos srečuje že kar nekaj let. Osnovna nit množice člankov je bila sicer vseeno v prizadevanjih tako uprav družbe, lastnikov ter tudi najvišjih predstavnikov vlade, da se ta pomembna družba ohrani aktivna in nadaljuje svoje poslovanje. Kot običajno, se vidi perspektiva samo v prodaji tujim lastnikom, ki naj bi menda edini znali zagotoviti uspešen razvoj družbe. Razumljivo bodo poskrbeli tudi za dobičkonosno poslovanje, saj se nihče ne odloča za vstop v naša podjetja iz ljubezni. Ne dvomim, da bo novi italijanski lastnik (verjetno bo do realizacije dogovorjene pogodbe o prodaji prišlo) ponovno vzpostavil sloves uspešne družbe. Nekdanji položaj Cimosa vsekakor daje dobre obete. Nisem pa prepričan, da je bila za današnje lastnike (DUTB ter ekonomsko predvsem banke) to najboljša in edina rešitev, kot se nam poskuša ves čas predstaviti.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed zadnjih Policy Briefs Sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Baracka Obame se je dotaknil izjemno občutljivega področja – trga dela. Natančneje, obravnaval je učinek monopsona na trgu dela. Standardna učbeniška ekonomija izhaja iz tega, da v osnovi popolno konkurenčen trg dela kvarita “monopol” ponudnikov dela (močni sindikati) in država s številnimi regulacijami (predvsem pa z minimalno plačo). Če bi grde sindikate zmarginalizirali in če minimalna plača ne bi bila več pomembna, bi se plače oblikovale na “pravi ravni” (kot bi se v primeru popolne konkurence).

No, ta Policy Brief (Labor Market Monopsony: Trends, Consequences, and Policy Responses) kaže, kaj dobimo, če se zgodi natanko to (da sindikati postanejo nepomembni in če realna minimalna plača od sredine 1960-ih do danes pade za četrtino). Dobimo to, da plače drastično realno zaostanejo za rastjo produktivnosti, da delež plač v razdelitvi BDP drastično pade in da se neenakost močno poveča (ker se povečajo zgolj plače zgornji četrtini zaposlenih).

In še več, ta Policy Brief pokaže, da je v ZDA situacija še hujša. Ne samo da so sindikati in minimalna plača nepomembni, pač pa je moč delodajalcev daleč od benigne (kot v prosti konkurenci). Dejansko imajo ključno moč na trgu dela delodajalci (monopson), kar pomeni, da imajo močan vpliv na zadrževanje rasti plač. In bolj kot se povečuje koncentracija na proizvodnih trgih (bolj kot se večajo tržni deleži največjih podjetij), večja postaja monopsona moč delodajalcev in hujše so posledice za trg dela in neenakost. (*)

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, ki ga je prejšnji teden sprejela slovenska oblast, objavljen pa je bil v zadnji številki Uradnega lista, je dejansko brezpredmeten pravni akt, saj glede na mednarodno pravo in glede na našo ustavo dejansko ne more imeti nikakršnih pravnih posledic in dejansko ne pomeni ne veliko ne majhno varnost Slovencev, ker dejansko pomeni nič. Resnica tega zakona je, da pomeni nič in da je neumen vsak, ki misli, da bomo Slovenci zaradi te neumnosti v naši državi bolj varni, kot bi bili brez te dopolnitve in sprememb zakona o tujcih.

Nadaljujte z branjem→

Pogajanja med socialnimi partnerji pred dvema tednoma o primernem odstotku dviga minimalne plače so znova razburkala duhove. Predvsem na delodajalski strani, ki je znova hitela dokazovati, da bi dvig minimalne plače za več kot za porast inflacije povzročil številne negativne gospodarske učinke, denimo »upočasnil zaposlovanje“, “povečal tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo“ itd. Je minimalna plača in njeno dvigovanje res takšen zlodej, ki bi utegnil ugonobiti slovensko gospodarstvo?

Zelo preprost odgovor na podlagi stotine študij in dejanskega dogajanja je seveda jasen Ne. Uvedba minimalne plače ali njeno postopno usklajevanje ni še nikjer v svetu uničilo gospodarstev ali terjalo množičnega odpuščanja. Doucouliagos in Stanley sta leta 2009 naredila meta analizo na podlagi 64 empiričnih študij za ZDA in ugotovila, da se učinki dviga minimalne plače na zaposlenost koncentrirajo okrog ničle in da niti statistično niti praktično ne zmanjšujejo zaposlenosti. In tako kaže večina meta študij akademskih raziskovalcev, ki niso vezani na različne desničarske sponzorske institucije. Večina preglednih študij o minimalni plači je namreč, kot ugotavljata Doucouliagos in Stanley, »kontaminirana s pristranskim izborom študij«, in ko to pristranost odstranite, izginejo tudi negativni učinki minimalne plače.

Nadaljujte z branjem→

Huh, takoj ko sem napisal Čas za univerzalni temeljni dohodek?, sem videl, da je tudi Thomas Piketty v Le Mondu izrazil podobno skepso glede UTD. Tudi on pravi, da se moramo zavzemati za družbo s pravičnimi plačami in ne zgolj s temeljnim, minimalnim dohodkom. In tudi on pravi, da je čas za rehabilitacijo sindikatov.

The problem with the discussion about basic income is that in most instances it leaves the real issues unexplored and in reality expresses a concept of social justice on the cheap. The question of justice is not simply a matter of 530 Euros or 800 Euros a month. If we wish to live in a fair and just society we have to formulate more ambitious objectives which cover the distribution of income and wealth in its entirety and, consequently, the distribution of access to power and opportunities. Our ambition must be that of a society based on a fair return to labour, in other words, a fair wage and not simply a basic income. To move in the direction of a fair wage, we have to re-think a whole set of institutions and policies which interact with each other: these include public services, and in particular, education, labour law and organisations and the tax system.

Nadaljujte z branjem→

Ideja o UTD se ne samo vse bolj širi kot virus (glejte spodnji članek v The Times), pač pa jo kot koncept tudi vse pogosteje preizkušajo v praksi (Finska, Škotska), politiki pa uporabljajo v predvolilnih kaampanjah. Tokratna razloga za viralno širitev ideje UTD sta dva – (1) razmah in vzpon prekariata in (2) razmah robotizacije. Prvi zaradi zagotovitve vsaj minimalnih življenjskih dohodkov za popolnkma brezpraven segment delovne sile. Drugi pa za kompenzacijo vvsaj majhnega dela izpadlega dohodka tistim, ki jim bo avtomatizacija pobrala službe.

Financiranje? Prek poenotenja socialnih transferjev in dodatno prek obdavčitve dobička tehnološko intenzivnih podjetij, ki odpravljajo tradicionalne službe.

Problem je le, ker UTD, če zanemarimo njegovo nepravično naravo (dobijo ga tudi tisti, ki ga ne potrebujejo, tisti, ki potrebujejo pomoč, pa je v obliki UTD dobijo premalo), ni neka prava rešitev. Minimalni dohodek kot kompenzacija za neredno in slabo plačano službo ali kompenzacija za izgubo srednje dobro plačane službe ne vrača človeškega dostojanstva. Ljudje potrebujejo dobre in dobro plačane službe. To pa pomeni, prvič, nujnost izkoreninjenja prekarnih služb in njihovo transformacijo v redne službe, in drugič, dvig minimalnih plač in s tem ustrezne popravke plačne lestvice v spodnji polovici lestvice. Vse to pa zahteva močnejšo vlogo sindikatov. Delavski razred (spet) potrebuje močnega zastopnika. kapital ima mnoštvo zastopnikov (zbornic, fundacij, think tankov, novinarjev, odvetnikov, ekonomistov…), le delavcem so njegovega edinega zastopnika zmarginalizirali (govorim z zahodnih kapitalističnih državah, ne o Sloveniji).

Nadaljujte z branjem→