Čemu krvava bitka za jalov demografski sklad?

Sredi najbolj vročega poletja je potekala še bolj vroča bitka za Demografski rezervni sklad (DRS). Po zakonu o Slovenskem državnem holdingu (SDH) bi vlada morala sedanjo Kapitalsko družbo, skupaj z Modro zavarovalnico, preoblikovati v »neodvisni avtonomni demografski rezervni sklad« že najpozneje do konca 2015, vendar je vlada zamujala z ustreznim zakonom o DRS dve leti. Zamujala pa je zaradi nedorečenosti vloge DRS.

Krvava bitka za DRS pa se je vrtela praktično o dveh ključnih vprašanjih: ali bo DRS portfeljski vlagatelj ali upravljavec strateških in pomembnih naložb ter kdo bo upravljal z DRS. Še bolj poenostavljeno, bitka se je bila za to, ali bo DRS res »neodvisni avtonomni sklad« ali pa le prejemnik dividend. Iz tega namreč izhaja politični vpliv, predvsem iz vidika možnosti kadrovanja lastnih kadrov na nadzorne in upravljalske položaje v od države lastniško obvladovanih podjetjih.

Na prvi pogled je ta bitka za DRS sicer povsem nepomembna, ker je tudi DRS po svoji koristnosti praktično nepomemben. Po zakonu o SDH je letna obveznost Kapitalske družbe do pokojninske blagajne odvisna od višine letnega usklajevanja pokojnin, pri čemer pa je ta višina omejena s 50 milijoni evrov, kolikor tudi znaša obveznost Kapitalske družbe tudi v letošnjem letu. Glede na to, da letni izdatki pokojninskega sistema znašajo približno 5 milijard evrov, od tega 4.2 milijardi evrov za izplačila pokojnin, preostalo pa za zdravstveno zavarovanje upokojencev, nadomestila plač in razne dodatke, je z 1 odstotkom prispevek Kapitalske družbe k letnim obveznostim pokojninske blagajne praktično nepomemben.

Predlog zakona o SDH sicer res določa, da se v DRS ob portfelju Kapitalske družbe v skupni višini dobrih 930 mio evrov (znotraj tega predvsem delež v Zavarovalnici Triglav) prenese še naložbe Modre zavarovalnice in se v prihodnjih letih zanj načrtno namenja 10 % kupnine od prodaj kapitalskih naložb države in njihovih dividend. Nakar se to premoženje oplaja 20 let in leta 2040 naj bi DRS začenjal prispevati tekoče donose od upravljanja premoženja v pokojninsko blagajno. Ministrstvo za finance je pripravilo projekcije vrednosti naložb DRS do leta 2040, pri čemer pa je uporabilo dokaj hude predpostavke o dinamiki donosov portfelja DRS med 3% in 8% letno. Po slednji optimistični predpostavki naj bi se vrednost portfelja DRS do leta 2040 celo podeseterila (na 10 milijard evrov), sklad pa naj bi v pokojninsko blagajno letno prispeval celo 800 mio evrov svojega letnega donosa. Vendar je bolj realističen konzervativni scenarij MF ob do 3-odstotnem realnem letnem donosu, po katerem bi bil DRS sposoben po letu 2040 v pokojninsko blagajno prispevati okrog 100 mio evrov letnega donosa. To je sicer nominalno dvakrat več kot danes, vendar bo glede na projekcije to še vedno le okrog 1.7% letnih izdatkov pokojninske blagajne. Torej pljunek v morje.

DRS je iz tega vidika praktično nepomemben, tako kot sedanja Kapitalska družba. Vendar le na prvi pogled. Bitka za DRS namreč ni bitka za izboljšanje bodočega položaja pokojninske blagajne, pač pa za to, kdo bo upravljal z državnim premoženjem. V osnovi je treba vedeti, da je bil intimni namen snovalcev DRS predvsem, kako zmanjšati vpliv Boruta Jamnika na upravljanje državnega premoženja. Slednji »večni upravljalec« državnega premoženja se je ob spremembi sistema upravljanja kapitalskih naložb iz »dvomotornega« (Kad in Sod) v centraliziranega (najprej AUKN, zdaj pa SDH) spretno umaknil v Modro zavarovalnico, prek katere pa je obvladoval sicer formalno obvladujočo Kapitalsko družbo (Kad) ter prek svojih kadrov tudi SDH. Njegov vpliv na SDH je sedanja koalicija postopoma rezala z umikanjem »njegovih kadrov« iz uprave (Runjak, Pirc, Strojin Štamparjeva), s sedanjim predlogom zakona o DRS pa mu jemlje še to moč.

Bitka za to ali bo DRS upravljalec strateških in pomembnih naložb ali pa le portfeljski vlagatelj, je namreč bitka za to, kdo bo imenoval nadzornike družb v portfelju in s tem vplival na imenovanje članov uprav teh družb. Iz tega namreč izhaja kapitalska moč ter osebna in politična vplivnost njegovih upravljalcev. Če bo DRS samostojno upravljal s svojim portfeljem, bodo njegovi upravljalci tudi imeli to moč, če pa bo zgolj portfeljski vlagatelj, bo upravičen le do letnih dividend in brez vpliva na kadrovanje.

Iz tega vidika je treba razumeti to bitko za sicer jalov DRS. Med ključnimi borci za obvladovanje DRS tako najdemo tudi Desus, svobodne sindikate in zvezo društev upokojencev. Prve najbrž zanima le politični vpliv (stranka ima toliko moči, koliko vplivnih položajev v državni upravi in njenih gospodarskih družbah lahko ponudi), druge pa najbrž le prestižni (»biti zraven«) in finančni del participacije pri aktivnem upravljanju (sejnine nadzornikov).

V tej bitki za DRS sem povsem nevtralen. Intimno pa sem, iz izključno strokovnih razlogov, bolj na strani stališč ministrstva za finance, kjer poudarjajo, da mora upravljanje kapitalskih naložb države ostati centralizirano. Eden izmed ključnih formalnih napredkov Slovenije glede upravljanja državnega premoženja je bila centralizacija upravljanja na osnovi priporočil OECD iz leta 2009. Takrat se je upravljanje premoženja iz dveh samostojnih skladov (Kad in Sod) formalno centraliziralo v Agencijo za upravljanje naložb (AUKN), kar naj bi načeloma izboljšalo transparentnost in učinkovitost upravljanja. V praksi je bil učinek te načeloma izboljšane transparentnosti in učinkovitosti upravljanja sicer zanemarljiv. Po eni strani je Borut Jamnik, ki se je umaknil v Modro zavarovalnico, formalno podrejeno Kadu, obdržal svoj vpliv na Sod in SDH. Po drugi strani pa imenovanje nadzornikov v družbah v lasti države ni postalo nič manj politično in strokovno, saj prevladujoča stranka v koaliciji načeloma potisne svoje apriori izbrane, strokovno podhranjene kadre skozi kadrovska sita akreditacijske komisije. Dejansko politično neodvisni ter dejansko strokovni kadri nimajo nobenih možnosti za imenovanje v nadzorne svete.

Vendar pa ne glede na to ta centraliziran sistem upravljanja ob sprejeti strategiji upravljanja kapitalskih naložb države in klasifikaciji teh naložb (med strateške, pomembne in portfeljske) načeloma omogoča povečano transparentnost in učinkovitost upravljanja, le »metode dela« na SDH je treba izboljšati. Če bi DRS dali pravico upravljanja svojega porfelja, bi se tako dejansko vrnili nazaj na stari »dvomotorni« sistem upravljanja, le da bi se Sod in Kad preimenovala v SDH in DRS. To pa je korak nazaj glede transparentnosti in učinkovitosti upravljanja.

Po drugi strani pa DRS ni nujno nepomembna institucija, če bi vlada njegov portfelj ustrezno oblikovala. V portfelj DRS bi bilo smiselno vključiti vse strateške naložbe države in dodati še denimo 50% delež v NLB ter na ta način to državno lastništvo »zakleniti«, da ga ne bi bilo mogoče odprodati brez dvotretjinske večine v parlamentu. Hkrati bi morali DRS naložiti, da dodatne prilive iz dividend in kupnin od odprodaje pomembnih in portfeljskih naložb države ustrezno investira. Del v varne, vendar nizko donosne državne obveznice, del pa v bolj donosne delnice uspešnih domačih in tujih podjetij. S tem bi se donosnost portfelja DRS dejansko lahko bolj povečala, njegov prispevek v pokojninsko blagajno pa se povečal nad sedanjo bagatelno raven.

Verjamem, da bo tukaj zmagala vladna opcija. Prvič, ker je želja »odriniti Jamnika od korita« prevelika. In drugič, ker bi se sicer morala zagovarjati pred OECD in EU, čemu korak nazaj glede upravljanja kapitalskih naložb države. Upam le, da bo kolateralna korist te bitke, da se bodo transparentnost in učinkovitost upravljanja naložb države ter donosnost DRS in pomen za pokojninsko blagajno res povečali.

_________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala

%d bloggers like this: