Nerešljive kontradiktornosti v vladnem zakonu o drugem tiru

Stanko Štrajn

Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (v nadaljevanju zakon) določa pogoje in način izvedbe investicije v izgradnjo drugega tira Divača-Koper (v nadaljevanju drugi tir), ki jo bo izvedla družba 2TDK družba za razvoj projekta d.o.o. (v nadaljevanju 2TDK), ki jo je ustanovila Vlada Republike Slovenije s sklepom št. 01406 – 4/2016/15 z dne 31. 3. 2016. Vidimo, da je Vlada ustanovila družbo, še preden je za takšen način izvedbe investicije pridobila pravno podlago v zakonu. Družba še ni sklenila z Republiko Slovenijo koncesijske pogodbe v skladu s 24.čl. Zakona, ki je že sprejet, a glede na razpisan referendum še visi, ker je možno, da ga referendum razveljavi. Družba gotovo še nima urejenih statusnih pogojev, ki so po zakonu potrebni za njen položaj investitorja, vendar pa se Vlada in družba obnašata, kot da bi bilo že vse urejeno in da ni ovir za izvajanje investitorskih aktivnosti družbe.

Za podpis koncesijske pogodbe, bi namreč morala Vlada po 23. in 48. čl. Zakona sprejeti koncesijski akt v roku 3 mesecev od uveljavitve zakona in nato v nadaljnjih 3 mesecih skleniti še koncesijsko pogodbo. Iz določb 4. čl. Zakona in iz ustanovnih aktov družbe (primerjaj 4. člen Akta o ustanovitvi družbe) izhaja, da bo družba pridobila koncesijo za gradnjo in upravljanje drugega tira, pri čemer bo investicijo izvedla kot »notranji izvajalec« za državne organe, kar je neskladno koncesijskemu položaju, ki ga ima družba po zakonu. Če je družba koncesionar, potem gradi v svojem imenu in za svoj račun, če pa je notranji izvajalec za državne organe, potem gradi v imenu in za račun države v dejansko mandatnem razmerju. Trenutno ni mogoče vedeti kakšen je pravni položaj družbe, saj družba še ni koncesionar, kot bi po zakonu morala biti, notranji investitor po ustanovnem aktu pa tudi ne, saj bi bilo to v nasprotju z zakonom.

Peti odstavek 8. čl. Zakona določa:« Družba je naročnik po predpisih o javnem naročanju.« Ker je, ali bo družba koncesionar, mora torej oddajati naročila za projektiranje in za izvajanje del po predpisih, ki urejajo javno naročanje, torej po ZJN-3. Zakon o javnem naročanju omogoča izjemo od oddaje del po javnih razpisih, če so izpolnjeni pogoji za notranjo (t.i. in house) oddajo del. Vsa do sedaj izvedena pripravljalna dejanja za gradnjo drugega tira (projektiranje PGD projektov, geodetski prenos trase v kataster, odkup zemljišč, geodetske študije, priprava investicijskih dokumentov in njihove preveritve in podobno) je do sedaj financirala iz svojega proračuna Republika Slovenija in sicer v višini ca. 55 milijonov evrov preko svojega organa (Direkcija, za infrastrukturo, ki je organ Ministrstva za infrastrukturo. Vsa dela je opravil notranji inženir, to je DRI, in sicer brez javnega naročanja, ker državi ni treba oddajati del po javnih naročilih, če dela oddaja družbi, ki je v večinski lasti države, kot javnega naročnika.

In-house inženir je kot izjema možen po 12.čl. Direktive 2014/24/EU kot notranji izvajalec javnega naročnika, če je od javnega naročnika odvisen. DRI je gospodarska družba v 100% lasti države, ki je hkrati tudi 100% lastnik v 2TDK. Tako so posredno preko države izpolnjeni pogoji, da 2TDK lahko oddaja notranjemu izvajalcu dela brez javnega razpisa, ker se šteje, da je oddaja notranjemu izvajalcu posebna oblika oddaje javnega naročila. Torej bi po sprejetju zakona in po sklenitvi koncesijske pogodbe med Republiko Slovenijo in družbo, tudi 2TDK lahko oddajal inženirske storitve DRI brez javnega naročanja po načelu notranjega izvajanja storitev naročil.

Ta konstrukt pade, če bi Madžarska, kot je to možno po 2. odstavku 8. čl. Zakona, postala 50% lastnik 2TDK, ker mora biti izpolnjen pogoj večinskega obvladovanja s strani javnega naročnika Republike Slovenije. Če bo Madžarska postala 50 % solastnik 2TDK potem DRI ne more biti več notranji izvajalec 2TDK in bi družba morala pridobiti Inženirja po javnem razpisu.

Vstop Madžarske v lastništvo družbe pa ni edina težava notranjega izvajanja inženirskih storitev. Opravljanje inženirskih storitev priprave del in nadzora del po principu notranjega izvajalca je namreč model, ki je nezdružljiv s FIDIC pogoji, ki jih bo gotovo zahtevala EU za črpanje sredstev iz virov EU. FIDIC pogoji so francoski akronim za Mednarodno zvezo svetovalnih inženirjev, ki določajo pogoje gradbenih pogodb za gradbena in inženirska dela in jih imamo objavljena v prevodu, ki ga je objavila GZS leta 2001. 2TDK bo namreč investitor, ki bo izvajal investicijo z viri iz skladov EU, s krediti EIB in iz proračunskih virov Republike Slovenije, zaradi česar mora investicijo voditi skladno FIDIC pogojem. To pomeni, da mora investitor voditi investicijo pod nadzorom neodvisnega strokovnega inženirja, torej neodvisne inženirske organizacije, ki izvaja nepristranski inženirski nadzor nad gradnjo, potrjuje situacije in nepristransko predlaga rešitve o vseh vprašanjih, ki se pojavijo med samo gradnjo. Investitor mora torej pridobiti z javnim naročilom ne le izvajalce, temveč tudi inženirski nadzor, če naj bo le ta neodvisen in strokoven.

V primeru notranjega izvajanja inženirskih storitev je po definiciji notranji inženir odvisna družba in torej ne more zadoščati zahtevam FIDIC pogojev, saj ne more biti od investitorja neodvisen.

2TDK bo torej po zakonu koncesionar, čeprav je po ustanovitvenem aktu notranji izvajalec investitor in bo po svojih dveh zaposlenih ekonomistih vodil trenutno največjo slovensko investicijo s pomočjo inženirja DRI ki bo ali notranji inženir (kot je to že do sedaj) ali pa bo neodvisen inženir, ki bo pridobil naročilo po javnem razpisu.

Če bo zaradi zahtev EU, če že ne zaradi spoštovanja predpisov o javnem naročanju, potrebno pripraviti tudi razpis za izvajanje inženirskih storitev, bo DRI kot notranji inženir pripravil tudi razpisno dokumentacijo za oddajo del inženirskih storitev pri investiciji v drugi tir. V tem primeru DRI ne bo mogel oddati ponudbe na razpisu, ki ga bo za investitorja sam pripravil, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, ki zahtevajo enakopravne pogoje za pridobitev naročila za vse ponudnike. Slovenija nima razen DRI nobenega drugega notranjega izvajalca, ki bi lahko pripravil razpi, na katerem bi bil nato lahko uspešen le DRI Tako bo investitor (2TDK) v težavah, saj bosta morala njegova edina dva zaposlena (predsednik uprave in njegov svetovalec) sama zasukati rokave in sama pripraviti razpis za oddajo inženirskih storitev, ali pa bosta morala najti inovativno rešitev, po kateri bo notranji inženir neodvisen in ustrezal FIDIC pogojem, oziroma, bosta morala najti način, kako DRI lahko pripravi razpisne pogoje za naročilo, ki ga potem sam prevzame.

Vidimo, da je vodenje projekta drugi tir na podlagi Zakona in vseh ostalih veljavnih predpisov zapleteno, ker je zakon v mnogih ozirih nedorečen, ker statusni akti 2TDK niso skladni z zakonom, ker vlada v času, ko je družbo ustanovila, še ni imela zakona in je tudi naknadno spremenila koncept iz javno-zasebnega partnerstva v javno-javno partnerstvo.

Vlada je pri vodenju projekta dokazala, da ignorira vse klasične modele vodenja infrastrukturne investicije, zaradi česar postavlja z Zakonom in ustanovitvenimi akti nove konstrukte, ki pa zaradi zmedenega koncepta načina vodenja investicije, ki se opoteka znotraj kontradikcij nestrokovnega dela in zmede v glavah vseh, ki so Vladi pripravili tako ustanovne akte 2TDK kot tudi Zakon, nikakor ne more voditi do gospodarne gradnje drugega tira.

Hvalevredna je trdna odločenost Vlade in demonstracija politične volje zgraditi drugi tir, toda za realizacijo gradnje je poleg politične volje potrebno tudi znanje, kako se takšne investicije vodijo. Investitor mora obvladovati ne le gradbeno stroko, temveč mora biti tudi dober pravnik in odličen finančnik. Brez prava, ki postavlja formalne okvirje vodenja investicije, brez finančnega inženiringa, ki zagotovi sredstva in brez strokovnega gradbenega inženiringa se takšne investicije pač ne da izvesti. Ker nimam dovolj domišljije, da bi lahko domneval, zakaj naša Vlada ravna tako nerazsodno in zakaj povzroča enormno škodo slovenskemu gospodarstvu in zlasti, zakaj izumlja kontradiktorne modele vodenja investicij, namesto da bi se oprijela klasičnih in preizkušenih načinov gradnje infrastrukture, na ta in podobna vprašanja ne morem odgovoriti.

Kako bomo torej gradili drugi tir Divača – Koper, nam torej ne bo odgovorila neodvisna stroka, ampak nam bodo morali odgovoriti strokovnjaki, ki sodelujejo z Vlado pri tem projektu, ki – kot vse kaže – ne bo gradnja, temveč izčrpavanje proračuna.

%d bloggers like this: