Bine Kordež

Da je izvoz najbolj vitalen del našega gospodarstva, seveda ni nobenega dvoma. Če je zadnja leta naraščal po okoli 5 % letno, je bil lanski porast celo 13 % in tudi prvi letošnji podatki kažejo, da se visoka rast nadaljuje. Lani je bil presežek tekočega računa že skoraj 3 milijarde evrov, samo izvoza blaga in storitev pa celo preko 4 milijarde več kot uvoza. To pomeni, da smo samo v enem letu ustvarili takšen obseg presežnih prilivov, s katerimi lahko odplačujemo obveznosti do tujine ali v tujini ustvarjamo finančne rezerve. Seveda pa so takšne ugodne številke zelo pogosto tolmačene, kot da z izvozom ustvarjamo 70 in tudi več odstotkov BDP. Da skoraj pretežni del vsega kar ustvarimo, realiziramo v tujini. Takšne izjave ponavljajo politiki, mediji, gospodarstveniki, pa tudi kakemu profesorju ekonomije se je že “zareklo”.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pregled stanja

V zadnjem času nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti preko sistema pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16%, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi Ministrstvo za delo v Beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi UMAR, ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih inštitucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo Evropske komisije z nazivom POP2013, ki sloni na Eurostatovih podatkih.

Toda, ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s tako temno prihodnostjo?

Nadaljujte z branjem→

Ali bi se “izgubljenemu desetletju” v razvitih državah, ki se kaže v trajno izgubljeni blaginji prebivalstva, lahko izognili? Robert Skidelsky zatrjuje, da bi lahko – (1) če bi se izognili recesiji z boljšo regulacijo finančnega sistema in (2) če bi vodili prave makroekonomske politike v času krize – keynesianske namesto varčevalnih.

Ten years after the 2007-2008 financial crisis, it is worth asking where the world’s developed economies are today, where they would have been had there been no crisis, and, perhaps more important, where they might have been had different policy choices prevailed before and after the collapse.

Figure 1

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo je, da je praktično pri vsakem projektu, ki se ga je lotila odstopljena Cerarjeva vlada, šlo nekaj narobe bodisi z ekonomsko učinkovitostjo, bodisi s transparentnostjo postopkov, običajno pa z obojim. Tak primer je tudi postavitev rezilne žice na hrvaški meji. Cerarjeva vlada je ves čas skrivala, kolikšen strošek je s tem nepotrebnim dejanjem povzročila davkoplačevalcem. In to tako zelo krčevito skrivala, da je zahtevala umik podatkov o transakcijah za izdatke postavitve ograje iz aplikacije Erar (nekdanjega Supervizorja). No, po zaslugi Transparency International je ta podatek spet javen. Iz njega sledi, da je postavitev ograje stala najmanj 7.6 mio evrov.

• The Advanced Economies’ Lost Decade – Robert Skidelsky
• Econ Majors Graduate With a Huge Knowledge Gap – Noah Smith
• Economists understand little about the causes of growth – The Economist
• Forecasts in Times of Crises – Eicher et al, IMF Blog
• When autarky becomes the only solution – Branko Milanovic
• Unicorns of the Intellectual Right – Paul Krugman
• What’s Been Stopping the Left? – Dani Rodrik
• Price-level targeting to escape the zero lower bound – VoxEU
• Phillips Curve bashing and immaculate inflation – longandvariable
• US Lagging in Labor Force Participation – Tim Taylor
• Donald Trump trade threats lack credibility – Larry Summers

Huh, takšne muzike ne delajo več. In tisti, ki so jo delali, so že zdavnaj (iz)umrli.

Spoštovani odstopljeni predsednik Vlade Republike Slovenije Dr. Miro Cerar,

Verjamemo, da nisi spregledal ponedeljkovih osrednjih nacionalkinih televizijskih poročil, na katerih je bila razkrita še ena izmed afer, povezanih z Luka Koper. Tudi za to si najmanj soodgovoren, ker si kot predsednik Vlada Republike Slovenije omogočil plenjenje državnih družb s strani klientelističnih, pravniških in političnih lobijev, ki si jih sam posredno ali neposredno ustoličil.

Ne boš nas prepričal v naključna srečanja in dogovarjanja med Lidia Glavina, “skrbnico” slovenske zlatnine, za katero s(m)o desetletja garale generacije nonotov, očetov ter otrok, in Boris Popovič v Trstu, kjer sta v prostem času ob srebanju kapučinov globokoumila o upravljanju Luke Koper. Še manj verjamemo, da je nenačrtno in le malo za tem, ko so bile v Luki Koper dobro postavljene plenilske pozicije v nadzornem svetu in upravi, bil ravno partner Lidie Glavina udeležen v sumljivem javnem naročilu koprskega komunalnega podjetja Marjetica Koper, kjer vse niti vleče lokalni kavboj, o čemer so v minulih dneh poročali mediji. Danes skorajda ni več dvoma niti v to, da se je kot rezultat teh in podobnih kravjih kupčij na prvem stolu Luke Koper znašel Dimitrij Zadel.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Konec marca 29.3. 2018 sem kot državljan zahteval, da mi Urad Vlade RS na podlagi določb zakona o informacijah javnega značaja odgovori na naslednja vprašanja:

1. Ali se je 27.3.2018 na območju Vukovcev res utopil begunec, ki je skušal preplavati Kolpo? Koliko beguncev se je v času od novembra 2016, ko je Cerarjeva vlada postavila ograjo iz bodeče žice ob Kolpi že utopilo in izgubilo življenje v Kolpi in koliko bi bilo utopljencev manj, če bi ne bilo ograje ob Kolpi?
2. Koliko beguncem je ograja preprečila prehod meje?
3. Koliko beguncev je slovenska policija ujela in vrnila na Hrvaško?
4. Zakaj policija in vojska ne nadzorujejo meje, temveč se le nekajkrat na mesec policaj in dva vojaka peljejo z avtomobilom na točke ob Kolpi, ki so dostopne za avtomobile? Vsekakor ne opravljajo rednih obhodov meje, temveč se običajno policija pripelje, kadar je lepo vreme.
5. Zakaj v zimskem času niso splužene dostopne poti do Kolpe, zaradi česar v zimskem času ni niti minimalnih obhodov na meji?
6. Koliko je slovenski proračun plačal za stroške postavitve meje?
7. Kako policija vzdržuje postavljeno ograjo na meji ob Kolpi? Ograja se zarašča, nanjo je padlo že več podrtih dreves, ki jih je podrl sneg. Vrata na panelni ograji so povešena in se jih ne da več zapreti.
8. Kdo je odgovoren za negospodarno trošenje davkoplačevalskega denarja za postavitev nesmiselnih ograj in kdo je odgovoren za zagotavljanje varnosti slovenskih državljanov?
9. Koliko je v strašnih mukah umrlo srnjadi in jelenjadi, ujetih v rezilno ograjo?

Nadaljujte z branjem→

Stranka Levica, ki se je v tem mandatu tudi sicer izkazala kot intelektualno najbolj poštena in vsebinsko dosledna parlamentarna stranka, organizira peticijo proti  nakupu orožja v višini 1.2 milijarde evrov, kar naj bi Slovenija morala narediti, da zadosti zahtevam zveze Nato. Stranka Levica upravičeno protestira proti tej norosti in zahteva, da se te 1.2 milijarde evrov namesto za orožje nameni za vlaganja v razvoj in blaginjo.

Se spomnite, kako smo v 80-ih protestirali proti načrtom JLA glede supersoničnega letala ali vzklikali “Mamula go home“? Se spomnite, kako smo 20 let kasneje spregledali ali pozabili protestirati proti nakupu finskih patrij s strani Janševe vlade? No, zdaj imamo priložnost, da preprečimo 4-krat večjo oboroževalno neumnost in zelo verjetno korupcijo velikega formata. Tukaj lahko oddate svoj glas proti tej oboroževalni norosti in potencialni korupciji.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je razgalila šibkost in nepripravljenost evropskih demokratičnih institucij (Evropske komisije – EK) in finančnih oblasti (Evropske centralne banke – ECB, Mednarodnega denarnega sklada – IMF) za učinkovit spopad s krizo. Medtem, ko so oblasti v ZDA reagirale hitro in odločno ter z obsežno finančno operacijo rešile potapljajoči se finančni in avtomobilski sektor, so evropske oblasti z EK na čelu po nojevsko skrile glavo v pesek in iniciativo prepustile velikemu kapitalu. Ta je vsilil celi EU zloglasno politiko varčevanja, v kateri je bil postavljen na prvo mesto interes kapitala, da je treba varčevati in s privarčevanim denarjem poplačevati dolgove, pred interese držav, da ob tem davkoplačevalci zaradi krčenja socialnih izdatkov ne bi bili preveč prizadeti.

Predvsem so na ta način branili pozicije velikega finančnega kapitala, ki je v državah evro območja predstavljal glavnega posojilodajalca bankam in državam iz Južne Evrope. Ta kapital je izviral iz izvoznih presežkov držav iz Srednje in Severne Evrope, predvsem Nemčije, ki se je v enotnem valutnem prostoru evra prelival k državam Južne Evrope, kjer je prevladovalo pomanjkanje kapitala. Pretežno so to bili krediti privatnim bankam, kot v Islandiji, Portugalski, Španiji, Irski, Cipru in Sloveniji, pa tudi nakupi obveznic držav kot v primeru Grčije.

Nadaljujte z branjem→