Izgubljeno desetletje razvitih držav

Ali bi se “izgubljenemu desetletju” v razvitih državah, ki se kaže v trajno izgubljeni blaginji prebivalstva, lahko izognili? Robert Skidelsky zatrjuje, da bi lahko – (1) če bi se izognili recesiji z boljšo regulacijo finančnega sistema in (2) če bi vodili prave makroekonomske politike v času krize – keynesianske namesto varčevalnih.

Ten years after the 2007-2008 financial crisis, it is worth asking where the world’s developed economies are today, where they would have been had there been no crisis, and, perhaps more important, where they might have been had different policy choices prevailed before and after the collapse.

Figure 1

The first two questions can be answered with a single graph, which shows real (inflation-adjusted) per capita GDP growth for OECD countries from 2000 to 2018. As a bloc, the OECD spent five years getting back to where it was just before the crash (the eurozone took two years longer). And its average annual growth rate (1.5%) has remained at three-quarters of the pre-crash level (2%).

The red dotted line shows where the OECD would be but for the crisis, and the green line shows where it will be if growth continues at its lower post-crash rate. By 2019, each person in the bloc will have suffered a cumulative loss of $32,000, on average.

The question of where we would be had different policies been adopted is, no surprise, much harder to answer. Could the crisis have been avoided in the first place? In retrospect, there is a strong case to be made that it could have been. We now know that financial-market liberalization, influenced by “efficient market theory,” made banks inherently more vulnerable to contagion. But what about the effects of post-crash policies? The insight and analysis offered in recent years by Project Syndicate commentators, many of whom have led the economic-policy debate since the crisis, help to answer that question.

A review of the policy debates of the post-crisis years suggests that flawed macroeconomic theories were given too much weight for too long. The result has been slower growth, lost economic capacity, and surplus misery for millions of people around the world.

Vir: Robert Skidelsky, Project Syndicate

One response

  1. Spoštovani, strinjam se, da bi se bilo moč finančni krizi s primernim ravnanjem v skladu s takrat veljavno zakonodajo ogniti, a vseeno bi dodal, (1) da ne gre samo za “boljšo regulacijo finančnega sistema” ampak sploh za izvajanje regulacije oziroma za odpravo malomarnosti pri izvajanju regulacije finančnega sistema kot je predpisana (vsaj v slovenskem primeru). (2) V celoti se pozablja tudi regulacijo finančne funkcije v gospodarstvu (ZGD+ZFPPIPP+KPFN) ter malomarnostna ravnanja na tem področju, ki pri nas ostajajo, ne glede na jasen zakonodajni okvir, v celoti nesankcionirana in nenadzorovana. S površnostjo in malomarnostjo notranjega nadzora ter revizij, ki niso ocenjevale finančnega položaja podjetij, pač pa so se vrtele zgolj okoli bilančnega položaja podjetij, se je dopuščalo več kot kreativno finančništvo, kar je tudi pomembno prispeval k generiranju krize.

    Naša kriza torej večinoma ne temelji na formalno sistemskih pomanjkljivostih, ki bi zahtevale “boljšo regulacijo finančnega sistema”, pač pa na nespoštovanju obstoječe regulacije.

    Z vodenju prave makroekonomske politike zreducirane na keynesiansko trošenje potem, ko je kriza nastopila, pa tudi ni vse povedano. (1) Kaj ti pomaga trošenje, dokler sistem ostaja finančno primitiven in niso vsaj adresirane točke povezane s primitivnim izvajanjem finančne funkcije v finančnem sistemu in v gospodarstvu in (2) kaj pomaga trošenje ob prepočasnem ukrepanju in dolgotrajnimi lastniško – bančnimi finančnimi pacanji povezanimi z nekompetenco jasnega odločanja in pristopa na najvišjih nivojih državnega in finančnega sistema. Namesto hitrega ukrepanja usmerjenega na finančno razbremenjevanje zdravih jeder in z njimi povezanih delovnih mest smo, paralizirani s prepiri med vladno in finančno oblastjo, dopustili uničevanje zdravih delovnih mest v bančno – lastniških prepucavanjih.

    Zadeve so torej kompleksnejše in zahtevajo, če hočemo v bodoče takšne krize preprečevati, bolj poglobljen pristop kot pa ga nakazuje zgolj redukcija na dilemo “makro trošiti ali makro šparati”.

    Lep pozdrav Igor

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: