Prodati NLB pod ceno pod diktatom Bruslja ali se boriti za davkoplačevalce?

Drago Babič

Finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je razgalila šibkost in nepripravljenost evropskih demokratičnih institucij (Evropske komisije – EK) in finančnih oblasti (Evropske centralne banke – ECB, Mednarodnega denarnega sklada – IMF) za učinkovit spopad s krizo. Medtem, ko so oblasti v ZDA reagirale hitro in odločno ter z obsežno finančno operacijo rešile potapljajoči se finančni in avtomobilski sektor, so evropske oblasti z EK na čelu po nojevsko skrile glavo v pesek in iniciativo prepustile velikemu kapitalu. Ta je vsilil celi EU zloglasno politiko varčevanja, v kateri je bil postavljen na prvo mesto interes kapitala, da je treba varčevati in s privarčevanim denarjem poplačevati dolgove, pred interese držav, da ob tem davkoplačevalci zaradi krčenja socialnih izdatkov ne bi bili preveč prizadeti.

Predvsem so na ta način branili pozicije velikega finančnega kapitala, ki je v državah evro območja predstavljal glavnega posojilodajalca bankam in državam iz Južne Evrope. Ta kapital je izviral iz izvoznih presežkov držav iz Srednje in Severne Evrope, predvsem Nemčije, ki se je v enotnem valutnem prostoru evra prelival k državam Južne Evrope, kjer je prevladovalo pomanjkanje kapitala. Pretežno so to bili krediti privatnim bankam, kot v Islandiji, Portugalski, Španiji, Irski, Cipru in Sloveniji, pa tudi nakupi obveznic držav kot v primeru Grčije.

V tej situaciji je finančni kapital v strahu za velike izgube uporabil recepte IMF-a, ki jih je ta uporabljal za sanacijo prezadolženih držav tretjega sveta in oblikoval zloglasne trojke iz predstavnikov EK, ECB in IMF. Trojke so uporabile preizkušen pristop – državi se posodi svež denar, da najprej preko bančnega sektorja socializira izgube celotnega gospodarstva in z njim poplača dolgove tujim kreditodajalcem (kar je prvi cilj), obenem država jamči za odplačilo teh novih kreditov, zato mora krčiti vse ostale, predvsem socialne izdatke, vse skupaj pa se pogojuje še z obsežno razprodajo lokalne lastnine, vključno s sveže saniranimi bankami (kar predstavlja drugi cilj). Vse skupaj je zavito v paket strukturnih reform, ki so v bistvu namenjene ustvarjanju viškov denarja, ki se ga porablja za odplačevanje svežih kreditov. Tako si veliki kapital zagotovi poplačilo in varnost svojih posojil, poleg tega pa še lepo zasluži pri prisilni prodaji premoženja zadolženih držav. Ekstremni primer je Grčija, kjer je tako »reševanje« zlomilo celo državo, BDP je padel za četrtino, prvotni privatni kreditodajalci pa so dobili poplačane vse kredite z mastnimi kriznimi obrestmi vred, v tujih rokah je končalo vse, kar je bilo kaj vredno.

Vendar je finančni kapital v svoji pretirani skrbi za varnost svojih naložb preko varčevalne politike povzročil ravno obratni učinek. Zaradi varčevanja in pretiranih pritiskov za vračilo kreditov so bili posojilojemalci prisiljeni krčiti domače izdatke in posledično obseg poslovanja, kar se je razširilo na celotno evropsko gospodarstvo, BDP je padal in tako je bilo kljub varčevanju vedno manj prostega denarja za vračanje kreditov. V Evropi je zaradi tako povzročene gospodarske in socialne krize zavladala tudi politična kriza, zaradi vzpona populističnih gibanj in strank je grozil razpad EU, zgodil se je Brexit. Še dobro, da se je zbudil guverner ECB Mario Draghi, ki je z obilnim tiskanjem evrov in odkupovanjem državnih obveznic bistveno povečal likvidnost v Evropi in omogočil zadolženim državam, da zadihajo in se izognejo usodi Grkov. Vendar nevarnost razpada  evrske skupine še ni minila, volitve v Italiji pred dnevi so prinesle zmago desnim populistom, ki so še pred kratkim zagovarjale izstop Italije iz evrske skupine.

Postopoma se razkriva, da so te operacije spremljale obsežne manipulacije in ponarejanja podatkov, na podlagi katerih se je določal način in obseg operacij. Namreč, čim večji dolg in izguba se je prikazovala, bolj so se bile države prisiljene zadolževati in toliko večji je bil pritisk na cene premoženja, ki se je zaradi tega prodajalo. Večja je bila kriza, bolj je z nakupi in kreditiranjem finančni kapital zaslužil. V večini držav, kjer so bile take sanacije izvršene (Irska, Grčija Španija, tudi Slovenija), potekajo sodne, parlamentarne in druge preiskave, kjer se razkriva, da so akterji namenoma ponarejali podatke, da bi prikazali pretirane izgube v bančnem sektorju.

Poseben primer je Slovenija, kjer smo, za razliko od drugih omenjenih držav, sanacijo bank plačali sami. Vendar je EK preko uradnika Duponta ob izdatnem prizadevanju domačih pomagačev z guvernerjem BS Jazbecem na čelu, vsilila podoben scenarij pretirane dokapitalizacije bank (po ugotovitvah strokovnjakov najmanj za 1,5 mrd) in razprodaje državnega premoženja (za četrtino prave cene pri Heliosu, Fotoni, NKBM in pri poizkusu prodaje NLB lani maja). Dodatno je (zelo prikladno za tuje kupce) zadeve zaostrila sveža direktiva EK, sprejeta junija 2013, o prepovedani državni pomoči pri saniranju bank, zaradi katere je EK prisilila takratno vlado v podpis zaveze, da bo sanirane banke hitro prodala.

Ta zadnji ukrep o prepovedani državni pomoči in sprejem zavez je sedaj glavni vzvod, ki ga uporablja EK za pritisk na Slovenijo, da dokonča zgoraj navedeni scenarij razprodaje državnega premoženja. Namesto da bi EK samokritično analizirala minulo obdobje, se posula s pepelom za storjene napake, zaradi katerih je skoraj razpadla evrska unija in posledično EU ter javno obelodanila drugačne, bolj življenjske pristope pri nadaljnjem razvoju EU, na nekaterih področjih še naprej trmasto vztraja pri preživelih in škodljivih pristopih iz prejšnjega obdobja, kot pri naši bančni sanaciji.

Glede na vse povedano je jasno, da so zahteve EK naj čim prej in pod ceno prodamo preostale sanirane državne banke, najmanj nelegitimne, če ne celo nezakonite. Namreč, pravila o prepovedani državni pomoči pri saniranju bank so v konfliktu s pravicami davkoplačevalcev, da si povrnejo vložena sredstva v sanacijo bank. To bi se moralo razjasniti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESPČ), ki je na primer zaščitilo Vaskrsića pri znani prisilni prodaji njegove hiše zaradi 150 eur dolga in kot pravni temelj uporabilo nesorazmernost sankcije v primerjavi z višino dolga. Podobno je v našem primeru sanacije bank – pravila o prepovedani državni pomoči in posledično izkrivljanju konkurenčnosti na trgu bančnih storitev ne morejo ustvarjati nesorazmerno velikih stroškov za davkoplačevalce. Torej bi morale rešitve zadovoljiti oba cilja, konkurenčnost in povračilo stroškov sanacije.

Zato je smiselno že v osnovi izpodbijati osnovni pristop EK, ki pravi, da je treba sanirane banke nemudoma prodati, ne glede na izkupiček, važno da se zamenja lastnik, tudi z grožnjo tožbe na ESČP.

Predlog Slovenije o spremembi zavez o prodaji saniranih bank lahko utemeljujemo na sledeče načine:

  • pravica davkoplačevalcev, da si povrnejo stroške sanacije, mora imeti prednost pred spoštovanjem vsiljenih zavez o prodaji oziroma spoštovanju prepovedi državne pomoči bankam, zato je treba te zaveze preklicati.
  • Slovenija je sama financirala sanacijo svojih, državnih bank in zato lahko suvereno odloča, kaj bo storila z njimi.
  • Sanacija državnih bank z denarjem davkoplačevalcev ne pomeni prepovedane državne pomoči, ampak običajno dokapitalizacijo bank s strani lastnikov.
  • Stališče EK, da je državno lastništvo bank a priori nesprejemljivo in je zato potrebno zamenjati državnega lastnika saniranih bank s privatnim, je v nasprotju z evropsko prakso, na primer pri nekaterih nemških bankah, da ne govorimo o Norveškem državnem skladu.
  • Omejevanje poslovanja saniranih bank in grožnje s prodajo podružnic v tujini (v primeru NLB) pomenijo izkrivljanje poštene konkurence na bančnem tržišču in povzročajo tem bankam neposredno poslovno škodo. Če te omejitve ne bodo ukinjene, bo Slovenija prisiljena sprožiti ustrezne odškodninske tožbe proti EK pred evropskimi sodišči.
  • Eventualna prodaja saniranih bank mora pokriti stroške sanacije, če pa to ne gre, je treba dopustiti, da banka s poslovanjem odplača vložena sredstva.
  • Kot zadnje pogajalsko izhodišče, ki bi ga uporabili, če zgoraj navedene zahteve ne bi bilo možno uveljaviti, predlagam, da država Slovenija zahteva, da sanirane banke postopoma v 10 do 15 letih vrnejo v proračun vložena sredstva davkoplačevalcev, ki so bila uporabljena za sanacijo bank, vendar morajo ukrepi omejevanja poslovanja saniranih bank takoj prenehati. Ta predlog ima osnovo v poslovnih rezultatih banke – lanski dobiček Skupine NLB bo dosegel okoli 240 mio po davkih, banka ima 1,6 mrd kapitala, predvsem pa 3.950 mio likvidnostne rezerve in če poslovanje banke ne bo še naprej ovirano s strani EK z nesmiselnimi omejitvami, bo sama banka zmogla s tekočim dobičkom odplačati državno pomoč z normalnimi obrestmi vred.
  • Ko bomo z EK razčistili navedene probleme in NLB ne bo več pod pritiskom prisilne prodaje, lahko opredelimo NLB kot strateško naložbo države, v kateri bo zadržala najmanj 50% +1 delnico lastništva in ki bo predana Demografskemu rezervnemu skladu v upravljanje. Preostalih 50% pa je smiselno delno razdeliti davkoplačevalcem (25%), delno pa jim delnice NLB prodati v javni prodaji (25%). Le na ta način bodo davkoplačevalci dolgoročno dobili nazaj povrnjen denar za vse dokapitalizacije in sanacije do sedaj.

3 responses

  1. Malo heca. Naj se državna pomoč prekvalificira v dokapitalizacijo in davkoplačevalcem izdajo delnice s katerimi upravlja sklad xy. Lahko tudi demograski sklad. Imate popolnoma prav, ko pravite, da smo NLB sanirali sami, brez tuje pomoči. In zakaj naj bi sadove prestrukturiranja požel nekdo tretji?

  2. Pri uporabi prava velja biti pozoren.
    ESĆP ni sodišče, kjer bi se tožilo EU. ESČP (Strassbourg) presoja, če je država v konkretnem primeru kršila postopkovne ali druge pravice konkretnega evropskega državljana v kontekstu evropskega pravnega reda. V primeru NLB je zelo težko opredeliti konkretne državljane, oziroma to, kako bi konkretni državljani dokazovali kršitev svojih pravic ki so se jim zgodile na nivoju državljanov (skratka, kako so kot konkretni državljani trpeli medtem ko so se sesuvale njihove pristojnosti abstraktnih državljanov). Jaz v to smer ne bi šla, ker bi zaslužili samo odvetniki. Bolj relevantno je, da se EK toži na Evropskem sodišču v Luksemburgu. ES je itak ustanovljeno za to, da se presoja, kako se pravo uporablja v članicah, če se smiselno enako in če gre za kršitve oziroma prekomeren pritisk na posamezno članico ali podjetje.
    Je pa tako, da je za to, da bi uspeli na ES, potrebno imeti ustrezno prepričevalno podporo preden se tja sploh pride. Kar pomeni, da je edina smiselna varianta to, da se pripravijo elementi za tožbo (in to NI tema, ki bi jo obdelovali v javnosti, to so občutljive stvari in tudi ni dobrega razloga, da bi predhodno v javnosti razlagali, kakšne argumente imamo in s tem dajali kanonfuter nasprotni strani) in potem zelo subtilno razlogžili EK in njenemu vrlemu direktoratu za konkurenco (DG Competiton), da so s forsiranjem svojih pravil predvsem dosegli to, da imamo banko, ki je visoko kapitalizirana in hkrati na srednji rok hendikepirana, ker mora dosegati ROE, ki je izven vsake pameti in da s tem odganja komitente. Skratka, da so s tem, ko dajejo omejitve, dali prednost tistim bankam, ki niso predmet njihove obravnave in da so v bistvu naredili nedovoljeno EU pomoč ostalim bankam. In za to je treba imeti še kakšnega zaveznika v drugih državah, kjer se na isto temo prav tako pogajajo z DG Competition.
    Skratka, to je tema, ki zahteva za mizo ljudi s kilometrino v tej panogi, ki so že imeli v svoji karieri posle, kjer so imeli zneski vsaj osem cifer in ki so fluentni v več jezikih in ki znajo uporabljati pribor in ki niso ravno hiperimpresionirani nad tem, da jih, ko pridejo v bruseljsko evropsko avenijo, nihče ne pošlje na stranska vrata, tja kamor drugače pošiljajo izvajalce keteringa pred sprejemi.

    Sicer poznam kar nekaj takih ljudi, ampak nekako ne pridejo do tega, da bi se jih angažiralo.

    Še nekaj:
    – Leta 2013 ni bila sprejeta nobena direktiva oziroma sprememba direktive o državni pomoči, pač pa je bila sprejeta uredba Evropske komisije. Direktiva je najvišji pravni akt, ki ga sprejemejo poslanci, uredbo pa sprejme izvršni organ EU, to je pa Evropska komisija. In ta EK si je res operativno predpisala poleti 2013, da lahko dokapitalizacijo banke s strani države vedno razume kot nekaj, v kar se lahko vme. To navajam zaradi tega, ker je ta uredba pramati koncepta, ki EK dovoljuje prekomerno ukrepanje in je treba tu začeti. Kar vsebinsko gledano olajša podlago za izvajanje dokazov o prekomernem vsiljevanju EK – ker če bi imeli direktivo, bi jo težje pravno napadali.

    -.

%d bloggers like this: