Nesmiselnost predvolilnih tem in nerealnost obljub

Bine Kordež

Prva predvolilna soočenja kažejo, da bodo na ekonomskem področju igrale pomembno vlogo predvsem tri teme: javni dolg, demografska gibanja in obdavčitev plač. Po mnenju prvakov strank gre za kritična področja naše ekonomije, kjer dosedanje ukrepanje izvršilne oblasti ni bilo ustrezno. Predvsem pa obljubljajo ukrepe oz. poteze, s katerimi bodo ta področja uredili in jih naredili znosnejše. Seveda so vse tri naštete teme pomembne, vseeno pa stanje ni niti slučajno tako kritično kot se izpostavlja, prav tako pa realno tudi ne moremo pričakovati kakih korenitih potez, ki bi razmere pomembno spremenile.

Najprej javni dolg. Seveda ni dvoma, da se je ta v letih krize močno povečal, od 22% na največ 82 % bruto domačega proizvoda. Tudi drži, da smo lani za financiranje dolga odšteli skoraj milijardo evrov. Vseeno pa stanje primerjalno z drugimi državami ni kritično, če ga pogledamo podrobneje, celo precej bolj ugodno – predvsem pa se bodo razmere v naslednjih letih pričakovano precej izboljšale. In to ni odvisno od kakšnih posebnih potez takšne ali drugačne bodoče vlade.

Trenutni javni dolg države znaša 31,9 milijarde evrov ali 73,6 % BDP kar je približno deset odstotnih točk nižje kot evropsko povprečje. Nižje na primer tudi od Avstrije, kjer dolg še vedno vztraja nad 80 % BDP, pa jo razumemo kot gospodarsko uspešno državo brez velikih težav. Preračunano na prebivalca je našega dolga dobrih 15 tisoč evrov, Avstrijci se soočajo s kar 34 tisoč evrov obremenitve na povprečnega državljana. Predvsem pa se ob tem se praviloma zanemarja še druga, premoženjska stran bilance države. Kot vemo, imamo v Sloveniji (še vedno) tudi veliko državnega premoženja, kar za večino držav ni značilno. Čeprav zaradi tega pogosto dobivamo kritike, gre vseeno za premoženje, ki ga država lahko unovči za poplačilo svojih obveznosti ali pa ji prinaša donose za plačevanje obresti na dolg. Če torej pogledamo neto stanje zadolžitve (dolg minus finančno premoženje), je Slovenija dejansko med najmanj zadolženimi državami v Evropi. To je izjemno pomemben podatek, ki pa ga praviloma nikoli ne slišimo. Verjamem, da večina tega niti ne pozna.

Tudi obremenitve z dolgom (obresti) bodo v naslednjih letih upadale. Ne glede na sicer pričakovano rast obrestnih mer, smo se v zadnjih letih zadolževali po dokaj nizkih obrestnih merah, obveznice izdane z višjo obrestno mero pa bodo počasi zapadale. Zaradi tega lahko s precejšnjo gotovostjo izračunamo, da bodo izdatki obresti čez pet let celo za 200 ali 300 milijonov evrov letno nižji kot so danes. Relativno glede na BDP p še manj obremenjujoči. Na drugi strani pa imamo omenjeno finančno premoženje (vsaj 15 milijard evrov), ki lahko z umnim upravljanjem v naslednjih letih prinaša donose tudi v višini celotnih letnih plačil obresti. Dejansko je popolnoma realno pričakovano, da z donosi iz državnega premoženja pokrivamo letne izdatke za obresti na javni dolg.

Ob tem pa se bo javni dolg verjetno že konec naslednjega leta približal 60 % BDP brez da kaj posebnega naredimo. Objektivno namreč letos pa tudi najmanj naslednje leto pričakujemo ugodno gospodarsko rast (vsaj napovedi so takšne) in tudi če bo dolg ostal približno na enaki nominalni absolutni višini, bo relativno glede na BDP zaradi hitre rasti postopno upadal in po projekcijah je že leta 2020 lahko tudi pod 60% BDP. Pri tem ima svoj učinek tudi inflacija, saj je lani na primer nominalni BDP porastel kar za 7% (2 odstotni točki več kot je bila realna, 5 % rast), kar je dodatno znižalo relativno višino dolga.

In kaj glede višine javnega dolga lahko naredimo? Dolg države se lahko znižuje preko proračunskega presežka ali z odprodajo državnega premoženja. Vemo, da je bil lani proračun prvič pozitiven in perspektivno je v naslednjih 2-3 letih ob dobri rasti mogoče računati na nekaj sto milijonov evrov letnega presežka v proračunu. To bi v najboljšem primeru lahko znižalo dolg za 0,1 % BDP letno, kar seveda ne pomeni veliko. Drugo pa je odprodaja državnih podjetij, kjer bi z neko večjo aktivnostjo lahko zaslužili 2, mogoče celo 3 milijarde evrov in dolg znižali za največ 5 % BDP. To je torej največ, za kolikor bi ga lahko znižali z neko aktivno politiko vlade, vendar pa bi bili zaradi prej omenjenih donosov verjetno na slabšem.

Najbolj učinkovita pot zmanjševanja relativne teže javnega dolga je torej gospodarska rast (rast BDP) in samo ta je zaslužna, da bo delež dolga v BDP padel z 82% (2015) na verjetnih 60 % (2020), vse ostale odločitve večjega vpliva na dolg ne bodo imele.

Neugodna demografska gibanja so prav tako “zvezda stalnica” vseh razprav. Po mnenju in navedbah večine, doma in v tujini, naj bi bila ta gibanja v Sloveniji še posebej izrazita. Zanimivo ob tem je, da uradni statistični podatki (projekcije) Evropske Unije sploh ne kažejo, da bi bilo staranje prebivalstva Slovenije bistveno bolj problematično, kot to velja za druge države. Po teh projekcijah bo delež starejših leta 2060 približno na povprečju EU, precej bolj naj bi se na primer poslabšal v nekaterih vzhodnih državah. Zato je težje razumeti, zakaj naj bi bil ravno v Sloveniji takšen problem z deležem BDP, ki ga bo potrebno namenjati za pokojnine in oskrbo starejših.

Lani smo npr. za pokojnine namenili 10,2 % BDP in tudi čez dvajset, trideset let naj bi bil ta delež nekje med 13 do 15%, odvisno od dolgoročnih politik glede upokojevanja in višine pokojnin. Če pogledamo razmere v Avstriji, tam že danes dajejo za pokojnine15% BDP, v Italiji še več – pa ekonomija vseeno funkcionira. Tisto, kar nas na tem področju čaka, je pač preprosto podaljševanje upokojitvene starosti, kar pa je v veliki meri zajeto že v veljavni zakonodaji. Že po njej bo z leti potrebno doseči 65 let starosti ali vsaj 40 let delovne dobe, da se bo posameznik lahko upokojil in s tem bomo postopno tudi pri nas dosegli večjo zaposlenost starejših prebivalcev. Danes namreč najbolj odstopamo ravno pri zaposlenosti ljudi nad 60 letom starosti.

V Sloveniji je na primer zaposlenih le 18% ljudi v starostnem razredu 60 do 64 let, povprečje za EU pa je 40%, deset držav z največjo zaposlitvijo starejših presega celo 50%. V “bazenu” starejših imamo torej v Sloveniji potencialno najmanj 100 tisoč zaposlenih in to je področje, kjer že z obstoječimi zakoni prihaja do sprememb. Kar nas torej čaka na tem področju, je dodatno podaljšanje upokojitvene starosti za kako leto ali dve v naslednjih desetih do dvajsetih letih ter spoštovanje te zakonodaje. Večjih “reformnih” ukrepov tu ne potrebujemo. Zahtevnejša naloga čaka bolj gospodarstvo, ki se bo moralo prilagoditi tudi na zaposlovanje starejših ljudi, podobno kot to velja v razvitejših državah.

A ti procesi in prilagoditve bodo potekale deset, dvajset let, na kratki rok pa kakšnih večjih sprememb glede na navedene številke niso potrebne. Sam menim, da smo celo po nepotrebnem tako močno zarezali v višino pokojnin. V vseh diskusijah se praviloma spregleda, da izplačila pokojnin niso samo izdatek javnih financ, temveč na drugi strani tudi prispevajo k gospodarski rasti ter k proračunskim prilivom. To konec koncev potrjujejo tudi izkušnje drugih držav, ki za pokojnine namenjajo bistveno večji delež BDP, pa lahko obvladujejo javne finance. To je mogoče tisto, ker bi morali res narediti na kratki rok ter izboljšati položaj najbolj ranljivih skupin in upokojencev z najnižjimi prejemki. Gospodarske razmere to vsekakor omogočajo.

Prav tako pa se bodo skoraj vsi naši bodoči voditelji zavzemali za znižanje obdavčitve plač. Te naj bi bile v Sloveniji med najvišjimi, dušile gospodarsko aktivnost in z njimi naj bi zbirali denar za pogoltno državo. A podrobnejše primerjave glede obdavčevanja plač drugod pokažejo, da večina prejemkov v Sloveniji ni obdavčena nič bolj kot v Avstriji, Italiji ali na Hrvaškem. Praviloma pozabljamo, da se s prispevki in davki od plač prav tako plačuje zaposlene, le da za čas, ko niso ali ne bodo mogli delati. In da zmanjševanje obsega teh plačil, torej davščin na plače, pomeni tudi nižja izplačila starejšim, otrokom in nesposobnim za delo.

Odstopamo edino pri obremenitvi najvišjih plač, sicer zelo ozkega kroga ljudi, kjer bi bilo zaradi primerljivosti z okoljem smiselno davčno obremenitev nekaj znižati. Ta izpad davčnih prihodkov bi na drugi strani brez zadržkov lahko nadomestili z večjo davčno obremenitvijo kapitala, kjer pa odstopamo navzdol. Kjer ima naše gospodarstvo bistveno bolj ugodne pogoje kot v drugih državah, a se s tem nikoli ne pohvali. Takšna sprememba bi bila zaradi primerljivosti torej smiselna, čeprav pa je zanimivo, da se na drugi strani vsi zavzemajo za manjše razlike med ljudmi in pretiranemu bogatenju. A ravno višje obdavčevanje največjih zaslužkov je najbolj optimalna pot za blaženje teh procesov razslojevanja.

Slišali bomo torej velike besede o kritičnih razmerah na navedenih področjih, o nesposobnosti dosedanjih vlad ter obljube, kako bodo novi oblastniki to znali razrešiti. A razmere so k sreči dokaj stabilne, ne potrebujejo nekih velikih rezov, ki tudi ne bi bili učinkoviti. Potrebno je samo nadaljevanje ter izboljševanje nekaterih dosedanjih politik in sicer:

  • javni dolg bomo najbolje obvladali z gospodarsko rastjo; s kako večjo prodajo državnega premoženja ga lahko sicer dodatno znižamo za nekaj odstotkov BDP, kar pa glede na donose finančno sploh ne bi bilo smotrno,
  • na demografskem področju nas čakajo predvsem aktivnosti pri večjem zaposlovanju starejših oseb, kar pa ni toliko predmet zakonodaje oz. je to še najlažje sprejeti – bolj zahtevno bo prilagajanje v gospodarstvu,
  • pri obdavčitvah plač pa večji premiki niso smiselni, mogoče edino pri višjih plačah (socialna kapica), a z vzporednim dvigom obdavčitve kapitala ter iz teh povečanih davkov poskrbeti za boljši položaj socialno najbolj ogroženih skupin (toda obljube, da bomo to naredili ob istočasnem znižanju davkov, so nerealne).

Namesto s temi temami, bi se politiki v predvolilnih sočenjih morali začeti ukvarjati z dejansko smiselnimi temami, to pa je, kako prestrukturirati gospodarstvo, spodbuditi tehnološki preboj in s katerimi prilagoditvami sistema dosegati vzdržno in stabilno visoko gospodarsko rast ter zagotavljati primerno razdelitev ustvarjenega dohodka. Samo visoka, stabilna in vzdržna gospodarska rast namreč lahko zagotavlja dohitevanje najbolj razvitih EU držav glede blaginje, hkrati pa moramo zagotoviti, da bodo te rasti blaginje v podobni meri deležni vsi prebivalci te države. Le slednje zagotavlja družbeno kohezijo in ustvarja pogoje za socialno mobilnost in prihodnjo rast produktivnosti in blaginje. In tukaj se morajo politiki vprašati, kako lahko k temu pripomorejo in začeti tekmovati s predlogi ukrepov, ki bi k temu lahko najbolj učinkovito pripomogli.

3 responses

  1. “Trenutni javni dolg države znaša 31,9 milijarde evrov ali 73,6 % BDP kar je približno deset odstotnih točk nižje kot evropsko povprečje. ”

    Tole sicer drzi, vendar pa je ob tem treba tudi povedati, da je velikost likvidnostne rezerve Slovenije obcutno visja kot je velikost nje v drugih drzavah eurozone in CEE drzavah. Jasno je da vsaka drzava oz vsak gospodarski subjekt potrebuje neko likvidnostno rezervo za placilo rednih obveznosti, pa kljub temu je likvidnostna rezerva v Sloveniji disproporcionalno visja kot drugje.
    Tako je likvidnostna rezerva v Sloveniji ob koncu leta 2016 znasala ca 14,7% GDP. Spodaj primerjava z nekaterimi drugimi drzavami v EU.
    Liquid assets/GDP 2016
    Slovenia 14,7
    Czech Republic 4,7
    Austria 6
    Hungary 4,5
    Croatia 6,3
    Italy 6,6
    Vir: S&P Ratings

    Ce torej od gross zadolzenosti odstejemo likvidnostno rezervo je bila dejanska zadolzenost drzave ob koncu leta 2016 na nivoju 61,5% GDP. Spodaj se zadolzenost drzave v primerjave s primerjalnimi drzavami v EU.

    Net debt/GDP 2016
    Slovenia 61,5
    Czech Republic 32,1
    Austria 76,1
    Hungary 70,2
    Croatia 76,4
    Italy 123,3
    Vir: S&P Ratings

    Zatorej trditev da bo Slovenija sele 2020 prisla na 60% GDP je odvisna predvsem od politicne volje kdaj zmanjsati likvidnostno rezervo na primerljivo raven. V kolikor bi likvidnostno rezervo Slovenija zmanjsala v letu 2017 (pa je ni v taki meri) bi lahko drzava ze v letu 2017 (upostevajoc dosezeno visoko gospodarsko rast) dosegla zadolzenost, ki bi bila v visini 60%.

    • V tekstu sem primerjal samo uradno izkazani javni dolg, tako kot se vodi v uradnih statistikah. Omenjam pa, da so naši podatki zaradi finančnih naložb (tako depozitov – likvidnostne rezerve kot naložb v podjetja) bistveno boljši kot v drugih državah. O tem sem že večkrat pisal in delal primerjave in ravno to je tudi poanta teksta, da se na žalost podatki ne gledajo celovito in v našem primeru pogosto prikazuje slabša slika kot pa je dejanska. A pogledi politikov in komentatorjev redko sežejo dlje (še ekonomska stroka praviloma te vidike spregleda).

  2. Bravo “Future options” za natančne navedbe.
    Bravo tudi Kordež, ki opozarja na prave podatke. Jaz tudi že nekaj časa opozarjam na likvidnostne rezerve, ki so pri nas nadpovprečne, zaradi katerih po nepotrebnem plačujemo dodatne obresti, vsaj 120 mio letno. Edina racionalna logika bi bila, da smo si jih nabrali po nizkih obrestnih merah, ker bodo v kratkem le-te porasle. Če dodamo še vse ostalo finančno premoženje države, dobimo skupno 31,2 mrd finančnih sredstev (vir Banka Slovenije, bilten marec 2018) in je neto zadolžitev države le še 12,2 mrd oziroma 28% BDP.
    Če upoštevamo še ostale viške likvidnosti, ki jih ustvarja prebivalstvo in podjetja, kjer imamo 11 mrd viška terjatev v primerjavi z obveznostmi do tujine, pa slika zadolženosti celotne države do tujine pade na zanemarljivo raven. Ker z izvozom ustvarjamo plačilno bilančne presežke, lani za 2,8 mrd, bomo že čez eno leto neto kreditorji tujine.Postajamo podobni Japonski, kjer sami Japonci financirajo svojo državo, raje s krediti kot z davki, zato je tam podatek o zadolženosti manj pomemben. In kar velja tudi za nas.
    Torej je vzbujanje panike s strani raznih konservativnih finančnikov in politikov, da nas bo dolg ugonobil, samo znak nepismenosti teh “strokovnjakov” (očitno ne znajo brati finančnih podatkov, ki jih redno objavlja BS). Naš problem ni več v finančni odvisnosti od nekih tujcev, ampak v pomanjkanju razvojne politike, ki bi nam povedala, kam pametno investirati viške denarja. Zaenkrat nam finančno očiščeno izvozno gospodarstvo kaže česa smo sposobni, za pravi tehnološki preboj, ki bi nam dolgoročno zagotavljal tako rast izvoza, pa se bo potrebno še potruditi.
    Edino, česar se moramo bati, so razni tuji plenilci, ki bi nam radi te viške pobrali: Evropska komisija še vedno vztraja na razprodaji saniranih bank (od česar bi imeli koristi razni špekulanti iz davčnih oaz, kot sta sklada Apollo in York), Amerika nam preko NATA vsiljuje za 1,2 mrd orožja (kaj je delala Katičeva v ZDA na obisku pri njihovem obrambnem ministru? – se bliža nov biznis ala Patria?), Hrvati pa po balkansko plenijo NLB, za kar so si priredili nacionalno zakonodajo.
    Pokojnine oziroma demografija je naslednje področje manipulacij – tudi tu so dežurni paničarji iz podatkovne baze Eurostata glede bodočih demografskih gibanj vzeli najslabše variante glede rodnosti in migracij (podobno kot je vzel Jazbec pri oceni bančne luknje katastrofalni scenarij, da nam bo BDP padel za 9% v treh do štirih letih, v resnici smo doživeli rast za 11%). Tudi to sem preračunal in če vzamemo bolj optimistična predvidevanja, to je povprečno rodnost ob povečani migraciji (kar realna gibanja potrjujejo), dobimo čisto druge številke – za penzije dajemo za tretjino manj v % BDP kot sosedje, Italijani in Avstrijci, in bi najmanj lahko izplačali vse zaostanke pri penzijah, pa še dovolj bo ostalo tja do leta 2045, ko pa bo treba aktivirati Demografski sklad.
    Pri davkih pa moramo upoštevati, da smo glede davkov na dobiček podjetij postali prava davčna oaza. Ta davek prispeva v proračun slabih 10%, manj kot dohodnina (bistveno manj kot v drugih državah, vključno z ZDA), drugi davki in prispevki pa tudi zajemajo predvsem dohodke zaposlenih in ne družb. V zadnjih dveh letih so dobički podjetij rasli po stopnji 22%, masa za plače le 4% (ob večjem številu zaposlenih). Edino smiselno bi bilo, da se davki in prispevki podjetij bistveno povečajo, ne pa da se jim še zmanjšuje davčna obremenitev, kakor podjetniki zahtevajo. Za koliko, je stvar preračuna, vendar bi se moral izplen davka na dobiček podjetij povečati za 50%, najlažje z omejitvami izjem pri plačilu davka.
    Torej, če seštejemo: namesto strašenja z dolgom države bi morali predstaviti ambiciozen program vlaganj v RR in infrastrukturne investicije, namesto manipuliranja z demografijo bi morali povečati penzije za 7% (kolikor znaša zaostanek), namesto zmanjševanja davkov bi morali oprostitve davka na dobiček podjetij omejiti tako, da bi bil povprečni dejansko plačani davek na dobiček vsaj 15%.

%d bloggers like this: