Italija uvaja paralelno plačilno sredstvo, kar de facto uvaja možnost izhoda iz evra. Wolfgang Munchau v Financial Timesu:

A curious thing happened in the Italian parliament last week. The chamber of deputies voted unanimously in favour of a motion to introduce a parallel currency in Italy — the so-called mini-BOTs. It was a non-binding motion. I suspect that many of the MPs in the lower house probably did not know what they were voting for when they called on the Italian coalition government to consider the creation of “government bonds in small denominations”.

Mini-BOTs would look like real money. Their denominations would be the same as euro notes. Depending on how they are designed, Italians could even pay their taxes with them. For this reason they would stand a good chance of becoming an accepted means of payment. Mario Draghi, the European Central Bank president, gave his view last week: “Mini-BOTs are either money and then they are illegal, or they are debt and then the stock of debt goes up. I don’t think there is a third possibility.”

I am not sure I agree with Mr Draghi on this point. The mini-BOTs could be both at the same time — debt with money-like characteristics.

Nadaljujte z branjem→

• What to Do About China? – J. Bradford DeLong
• The Macroeconomics of the Greek Depression – Chodorow-Reich, Karabarbounis & Kekre
• Trump Makes America Irresponsible Again – Paul Krugman
• Old economists can teach us new tricks – Financial Times
• It’s tempting for the Fed to move slowly on interest rates. That would be a grave error. – Larry Summers
• The climate crisis is our third world war. It needs a bold response – Joseph Stiglitz
• Boom-Bust Capital Flow Cycles – Graciela L. Kaminsky
• Optimal Inflation and the Identification of the Phillips Curve – McLeay & Tenreyro
• Korea, the “Germany” of Northeast Asia… – Brad Setser
• All bark but no bite? What does the yield curve tell us about growth? – Bank Underground

Aktualen članek v The Economistu o porastu zahtev po delavskem lastništvu (delničarstvu) v kapitalističnem svetu. Pokaže na politično popularnost te teme, na koristi od delavskega (so)lastništva, ovrže dvome v uspešnost tega modela, hkrati pa posvari pred tozadevnim “populizmom” Sandersa in Warrenove.

Nadaljujte z branjem→

Boris Jazbec

Priloženo je bilo spisano, kot odgovor na objavljeno vest agencije Bloomberg:

»They want their money back: Investors push back on EU bailout.«

Šlo je za izrazito enostranski prikaz izključno ene od vpletenih strani. Bloomberg je  pravico do resnice odstopil bivšemu guvernerju BS, bivši predsednici vlade RS in ostalini njune podpore ekonomske stroke v Sloveniji.

Seveda Bloomberg nasprotnega mnenja ni objavil. Pričakovano, ga niso objavili niti domači mediji, pa tudi kakšen spletni portal se je izognil njegovi objavi.

Nadaljujte z branjem→

Zelo vredno ogleda!

Joschka Fischer v Project Syndicate oravilno ugotavlja, da je s Trumpovim pristopom k zunanji trgovini konec sveta, kot smo ga poznali. Vračamo se nazaj iz multilateralizma in proste trgovine k hladnovojni blokovski trgovinski ureditvi. Ki pa tudi ni takšna, kot smo jo poznali. Takrat je bila jasna razdelitev na zahodno in sovjetsko politično hemisfero (z malce začimbe “neuvrščenosti”). Tokrat pa imamo najmanj tri enakovredno močne ekonomske bloke in v tem ameriško-kitajskem merjenju moči bodo vse države morale zavzeti svoje stališče, tudi Evropa. Kar pomeni tudi odločitve glede tehnologij – ameriške ali kitajske. In pomeni nevarnost politično-vojaških eskalacij. No good.

R.E.M. imajo sicer genialno pesem iz konca 1980. let – “It’s the end of the world as we know, but I feel fine.” Ampak to je bilo ob koncu hladnovojnega obdobja in propadu komunizma, zdaj pa drvimo nazaj v neznano. Moj želodec se ob tem ne počuti prav dobro, bolje prenašam močan jugo na barki.

Nadaljujte z branjem→

Problem kavzalnosti: delež italijanskega dolga v BDP narašča, kar je nesporno (kot je nesporno, da napovedi IMF vsako leto zapored, razen v 2019, zgrešijo z napovedjo, da se bo znižal), toda ali ta relativni dolg narašča, (A) ker Italija ne izvaja dovolj fiskalnega stiskanja (in ji beži števec v razmerju dolg / BDP) ali (B) ker zaradi preveč fiskalnega stiskanja ubija gospodarsko rast (in s tem imenovalec v razmerju dolg / BDP)?

Nadaljujte z branjem→

Bistvo razlike med zagovorniki progresivnega kapitalizma (Elizabeth Warren) in Trumpom je Dani Rodrik iz Harvarda lepo zaobjel v spodnjem threadu. Razlika med Warrenovo in Trumpom je po eni strani minimalna in je skladna s klasičnim trgovinskim liberalizmom (maksimizacija koristi za domačo državo), na drugi strani pa ogromna v tem, kako se te koristi doma prerazdelijo – na računih peščice bogatih (Trump) ali bolj pravično porazdeljene med celotno populacijo.

Nadaljujte z branjem→

Odgovor na naslovno vprašanje seveda zahteva informiran strateški premislek. Informiran premislek pomeni, da smo dobro seznanjeni z dosedanjo uspešnostjo, učinkovitostjo in stabilnostjo bank glede na vrsto lastništva. Strateški premislek pa terja, da vemo, ali sploh, zakaj, kaj, kdaj, komu in po kakšni ceni prodati.

Spodaj je moj informiran strateški premislek, skoncentriran v treh argumentih.

Pomen lastništva banke

Prvič, primerjalna analiza dosedanjega poslovanja bank v tuji lasti glede na banke v domači (državni ali zasebni) lasti nikakor ne kaže, da bi tuje lastništvo imelo negativne učinke. Nasprotno, banke v tuji lasti so se izkazale s podobno dinamiko kreditne aktivnosti pred krizo, manj slabo kreditno aktivnostjo med krizo in večjo kreditno aktivnostjo po krizi. Hkrati so se izkazale kot bolj stabilne, manj podvržene tveganjem in dajanju kreditov, ki se kasneje izkažejo kot slabi. (Tukaj velja omeniti, da sta bili NLB in NKBM v delnem tujem oziroma zasebnem lastništvu, vendar je kontrolno večino imela slovenska država, s tem pa tudi roko nad njunim korporativnim upravljanjem in slabim upravljanjem). Nobene tuje banke slovenski državi ni bilo potrebno sanirati z javnim denarjem, saj so za očiščenje portfeljev poskrbele vse banke same, eno izmed njih pa so sanirali tuji lastniki (Hypo Alpe Adria oziroma sedanji Addiko). Sanacija in likvidacija bank v državni in zasebni domači lasti pa je slovenske davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. 

Nadaljujte z branjem→