Če že prodajamo, komu prodati Abanko?

Odgovor na naslovno vprašanje seveda zahteva informiran strateški premislek. Informiran premislek pomeni, da smo dobro seznanjeni z dosedanjo uspešnostjo, učinkovitostjo in stabilnostjo bank glede na vrsto lastništva. Strateški premislek pa terja, da vemo, ali sploh, zakaj, kaj, kdaj, komu in po kakšni ceni prodati.

Spodaj je moj informiran strateški premislek, skoncentriran v treh argumentih.

Pomen lastništva banke

Prvič, primerjalna analiza dosedanjega poslovanja bank v tuji lasti glede na banke v domači (državni ali zasebni) lasti nikakor ne kaže, da bi tuje lastništvo imelo negativne učinke. Nasprotno, banke v tuji lasti so se izkazale s podobno dinamiko kreditne aktivnosti pred krizo, manj slabo kreditno aktivnostjo med krizo in večjo kreditno aktivnostjo po krizi. Hkrati so se izkazale kot bolj stabilne, manj podvržene tveganjem in dajanju kreditov, ki se kasneje izkažejo kot slabi. (Tukaj velja omeniti, da sta bili NLB in NKBM v delnem tujem oziroma zasebnem lastništvu, vendar je kontrolno večino imela slovenska država, s tem pa tudi roko nad njunim korporativnim upravljanjem in slabim upravljanjem). Nobene tuje banke slovenski državi ni bilo potrebno sanirati z javnim denarjem, saj so za očiščenje portfeljev poskrbele vse banke same, eno izmed njih pa so sanirali tuji lastniki (Hypo Alpe Adria oziroma sedanji Addiko). Sanacija in likvidacija bank v državni in zasebni domači lasti pa je slovenske davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. 

Drugič, ko se sprašujemo, ali je smiselno prodajati banke tujcem, je treba imeti v vidu zgornje ugotovitve. Hkrati se je smiselno vprašati, ali Slovenija potrebuje sistemsko banko. Torej banko, ki bi denimo v času krize lahko odigrala vlogo likvidnostne pomoči državi ali ohranitve stabilnosti plačilnega prometa itd.). Tudi za spodbujanje razvoja je ključno imeti močno kapitalizirano in proaktivno razvojno banko, ki bo financirala projekte na strateških področjih. Takšno sistemsko banko bi bilo seveda smiselno imeti, in seveda – SID banka je premajhna in preveč specifična banka, pa tudi preveč anemična, da bi lahko odigrala to vlogo.

Vendar se je ob tem treba nujno vprašati, za kakšno ceno smo pripravljeni imeti takšno sistemsko banko. Če je cena potencialna nestabilnost banke zaradi slabega korporativnega upravljanja in posledična nujnost državne intervencije z dokapitalizacijami in sanacijami, kot smo je bili deležni v prejšnjem desetletju, je ta cena najbrž previsoka. Smiselno pa je najti rešitev, kjer bi država ohranila manjšinski kontrolni delež, vendar pa ne bi mogla izvajati svojega negativnega vpliva na korporativno upravljanje. Nauk iz preteklega desetletja kaže, da prevladujoči vpliv države na upravljanje in poslovanje bank ne daje dobrih rezultatov.

In tretjič, zgornje sicer ne pomeni, da lastništvo bank ni pomembno. Je pomembno, vendar predvsem iz vidika strateškosti lastništva. Banke, ki so bile v lasti strategov (tujih bančnih skupin), so se izkazale kot bolj stabilne (Hypo pri tem ni izjema v negativno smer, saj je bilo v ozadju lastništvo avstrijske regije, s čimer je prevladal politični interes nad poslovnim). Zasebno in razdrobljeno lastništvo se je večinoma odrazilo v inferiornem poslovanju in nestabilnosti bank.

Kadar torej prodajamo banke, moramo skrbno izbrati bodoče lastnike. Treba je izbrati strateške lastnike, torej lastnike, za katere je bančni posel “core business”, ki bodo zasledovali predvsem ta svoj dolgoročni poslovni interes in hkrati zagotavljali dolgoročno lastniško in upravljalsko stabilnost prevzetim bankam.

Iz zgornjega sledi, da so prodaje razpršenim lastnikom ali različnim skladom lahko problematične, saj ne zagotavljajo v zadovoljivi meri stabilne lastniške funkcije in dolgoročnosti poslovnega interesa lastnika. Dober primer je bila najprej razpršena prodaja polovice NKBM v 2007 in leta 2016 zaključena prodaja banke skladu Apollo (s simbolno soudeležbo EBRD). Prva privatizacija NKBM (2007) ni zagotovila stabilnosti in preživetja banke, zadnja privatizacija (2016)  pa ne stabilnosti lastništva.

Kot veste, sta Apollo in EBRD banko NKBM kupila za 250 mio evrov in v preteklih dveh letih iz nje potegnila za okrog 100 mo evrov dividend, prav sedaj pa oba lastnika iščeta kupca za banko, pri čemer zahtevata kupnino v višini 650 mio evrov (0.7-kratnik knjigovodske vrednosti). Apollo in EBRD bosta torej v zgolj treh letih z veriženjem lastništva v NKBM banki zaslužila neto 500 mio evrov oziroma 200% provizijo glede na kupnino, ki sta jo plačala.

Ko danes slovenska država prodaja združeno Abanko (Abanka + Banka Celje), bi torej morala bolje paziti na to, komu prodaja in po kateri ceni. Prodaja različnim skladom (spet je glavni interesent Apollo) je nesmiselna, ker finančni skladi iz vidika poslovnih in lastniških funkcij ne prinesejo ničesar (poglejte si tudi primer prodaje Adrie Airways). Finančni skladi so zgolj posrednik v preprodaji podjetij, pri čemer v tem posredništvu poberejo provizijo v višini najmanj 100% kupnine (v primeru NKBM celo 200%). Finančni skladi so finančni paraziti, ki zgolj polnijo svoje račune, za sama prevzeta podjetja pa so običajno katastrofa ali v najboljšem primeru nevtralni oziroma nekoristni lastniki.

Povzetek

Čepovzamem, če že prodajamo Abanko (kar očitno moramo zaradi znanih zavez do EK), potem to naredimo na optimalni način, torej:

  1. prodajmo strateškemu tujemu lastniku iz bančnega biznisa (nikakor pa ne mrhovinarskim preprodajalcem iz finančnih skladov),
  2. prodajmo po čim višji ceni (ponovimo postopek, dokler ponujene cene ne bodo ustrezale benchmark cenam na trgu in našim pričakovanjem),
  3. ohranimo manjšinski kontrolni delež (zaradi vpliva na statusne spremembe in zaradi participacije na donosu banke).

Torej, če smo že prisiljeni prodati Abanko…

… potem je Abanko treba prodati strateškemu lastniku, lastniku iz bančne industrije, ki bo zagotavljal tako dolgoročno lastniško stabilnost banke kot ustrezno znanje iz vidika upravljanja banke in opravljanja bančnega “core biznisa”. Hkrati se je s strateškim lastnikom smiselno izpogajati za manjšinski kontrolni delež (25%), kar ima kasneje (ob strateškem interesu) pozitiven vpliv tudi na participiranje pri donosnosti banke in letnih fiskalnih prilivih v proračun.

Hkrati je treba izpogajati čim višjo ceno. Torej v nekaj krogih pogajanj ustrezno dvigniti kupnino. Primer NKBM lepo kaže, da je “prava” tržna cena banke za nove lastnike bistveno (celo nekajkrat) višja od kupnine, ki so jo v štartu (v prvi ponudbi) pripravljeni plačati.

Sedanji proces prodaje Abanke je torej dobra priložnost, da država banki zagotovi stabilnega lastnika iz bančnega posla, hkrati pa iztrži čim višjo kupnino ter si zagotovi tudi bodoče donose iz njenega poslovanja. Tudi za ceno, da morda pride do ponovitve prodajnega procesa, če sedanje ponudbe ne bi bile zadovoljive oziroma če ponudniki ne bi bili pripravljeni bistveno izboljšati pogojev nakupa.

%d bloggers like this: