Italijanski problem: med ideološko doktrino in nezadovoljnimi volilci

Problem kavzalnosti: delež italijanskega dolga v BDP narašča, kar je nesporno (kot je nesporno, da napovedi IMF vsako leto zapored, razen v 2019, zgrešijo z napovedjo, da se bo znižal), toda ali ta relativni dolg narašča, (A) ker Italija ne izvaja dovolj fiskalnega stiskanja (in ji beži števec v razmerju dolg / BDP) ali (B) ker zaradi preveč fiskalnega stiskanja ubija gospodarsko rast (in s tem imenovalec v razmerju dolg / BDP)?

Odgovor na to vprašanje je najbrž še najbolj odvisen od ideološke pozicije presojevalcev. Če verjamete, da znižanje fiskalnih deficitov poveča zaupanje vlagateljev in s tem zniža zahtevan donos na državne obveznice in prek znižanja državnega rizika tudi ceno zadolževanja za zasebne investitorje, ter s tem sproži gospodarsko rast, potem boste pač zagovarjali opcijo A. Če verjamete, da italijanski problem danes primarno leži v prenizkem agregatnem povpraševanju zaradi slabega zaupanja potrošnikov in prenizkega trošenja države, boste zagovarjali opcijo B in Italiji dovolili začasno povečanje proračunskih deficitov, da bi spodbudila gospodarsko rast.

Dosedanje vodstvo Evropske komisije, pod diktatom Nemčije, verjame, ali pa se dela, da verjame, v opcijo A. Najbolj zares pomembno vprašanje tukaj pa je, kako dolgo bodo to pomanjkanje rasti in dohodkov trpeli italijanski volilci. Vse te ideološke doktrine padejo na testu praznih želodcev. In Italija je dovolj velika članica EU, da se bo, če se prazni želodci odločijo večinsko za to, padla katerakoli doktrina.

%d bloggers like this: