Vlado velja pohvaliti, da je končno prepoznala problem financiranja fiksnih stroškov podjetij, ki so zaradi epidemije bila prisiljena zapreti ali omejiti svojo dejavnost ali so se jim prihodki močno zmanjšali zaradi splošnega učinka epidemije.

V grobem je predlog ukrepa subvencioniranja nekritih fiksnih stroškov naslednji:

Nekriti fiksni stroški so mesečni nekriti fiksni stroški, ki so ocenjeni v višini ene dvanajstine 30 % letnih prihodkov od prodaje v primeru upada prihodkov več kot 70 % oziroma v višini ene dvanajstine 15 % letnih prihodkov od prodaje primeru upada prihodkov od 40 do 70 %. Do ukrepa so upravičene pravne ali fizične osebe, ki so bile registrirane za opravljanje gospodarske dejavnosti najkasneje 1.9.2020, imajo vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona in samozaposleni ter poslovodje družb, kjer so družbeniki, ki bodo na dan uveljavitve zakona vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Hkrati ta podjetja na dan 31.12.2019 ne smejo biti podjetje v težavah (plus dodatni pogoji glede prejema drugih subvencij). Upravičeno obdobje je 1.10. do 31.12.2020 z možnostjo podaljšanja največ za 6 mesecev.

Če povzamem, upravičena podjetja bodo za obdobje treh mesecev lahko dobila subvencijo v višini 1.25% ali 2.5% letnih prihodkov za vsak mesec trajanja ukrepa. Pri čemer je višina subvencije omejena na 1,000 evrov na zaposlenega, morebitna preplačila pomoči pa bo treba vrniti na podlagi ugotovitev FURS.

V čem je problem te ureditve?

Nadaljujte z branjem→

Sašo Dolenc

Čas je, da začnemo namesto o Trumpu govoriti o trumpizmu. Glede na to, da je za Trumpa glasovala skoraj polovica volivcev v ZDA, čeprav so vsi zelo dobro vedeli, koga volijo in kaj to pomeni za državo, je treba to politično “energijo”, iz katere se napaja gibanje, jemati zelo resno. Zadnje dni komentatorji opozarjajo, da bo naslednji trumpist, ki bo znal nagovoriti to isto publiko, bistveno bolj inteligenten in sposoben, kot je (bil) Trump.

Bistvo trumpizma je v zelo primitivnem populizmu, ki za razreševanje zapletenih družbenih problemov ponuja rešitve, ki večinoma nimajo druge vrednosti, kot je ta, da vzbudijo emocije. Pri teh idejah gre praviloma za popolno odsotnost kakršnega koli dolgoročnega strateškega premisleka, saj je cilj govorca le kratkoročna zadovoljitev publike, pri čemer nikogar ne moti, da se lahko ideje že naslednji trenutek izkažejo za povsem napačne, lažne ali nesmiselne. Ključno pri trumpizmu je, da izrečene ideje vsaj za nekaj trenutkov učinkujejo tako, da publiko emocionalno dregnejo. To so lahko pozitivne emocije, če gre za podpornike, ali negativne emocije, če gre za nasprotnike. Twitter je tako odlično sredstvo za komuniciranje, ki trumpistu zelo olajša delo.

Proti trumpizmu se zato ni mogoče boriti z intelektualizmom. Zgolj zgražanje nad neotesanostjo in neumnostjo trumpista in njegovih sledilcev ne pomaga. Vsak dober politik mora namreč ljudi nagovoriti tudi na čustveni ravni, sicer ne bo uspešen. Značilnost trumpizma pa je čustvena mobilizacija preko močne polarizacije političnega prostora, zato trumpizem na nek način zmaga že, če uspe diktirati oblikovanje političnega prostora preko provokacij, katerih namen je čustveno opredeljevanje po vzorcih, ki mu ustrezajo.

Nadaljujte z branjem→

Leta 2012, ko je Janez Janša prejšnjič v kriznih razmerah vodil vlado RS, in še preden je imel dostop do twitterja, je z nekaj nespretnimi izjavami, ki so mednarodno odmevale, vplival na podražitev zadolževanja za Slovenijo. 

Prva izjava: Janez Janša je 27. junija 2012 v izjavi za Radio Ognjišče povedal, da nas čaka “grški scenarij, če bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino morali odlašati do leta 2015”. To izjavo je v ponedeljek 2. julija povzel vplivni Financial Times, za njim pa vsi ostali mediji. Takoj zatem je donos na slovenske obveznice poletel v nebo – vse do 6,89%. Naslednji teden je na srečanju finančnih ministrov EU minister Šušteršič te izjave predsednika vlade označil kot “preveč iskreno” in “nespretno” komunikacijo. Predsednik evro skupine Jean-Claude Juncker je po koncu zasedanja finančnih ministrov z izjavo, da slovenska vlada ne namerava zaprositi za pomoč, očitno pomiril finančne trge, saj je donos na slovenske obveznice spet začel upadati.

Druga izjava: Janez Janša 31.8.2012 v intervjuju za Planet Siol, kjer pove naslednje:

Možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, je že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena. Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic. Sredi naslednjega leta moramo naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče, če jeseni ne sprejmemo potrebnih ukrepov.

Najprej je vplival na podražitev kratkoročne zadolžitve na domačem trgu, saj se je država kratkoročno zadolžila po za 0.5 odstotne točke višji obrestni meri. Neposredna škoda so bili višji stroški obresti za 1.3 mio evrov. Glejte izračun tukaj.

Nadaljujte z branjem→

Ameriške predsedniške volitve niso rezultirale v pričakovanem “modrem valu”, ki bi pometel z Donaldom Trumpom in republikansko večino v Senatu. Nasprotno, Trump je – ne glede na svoje sporno vladanje skozi celoten pretekli mandat – dobil celo 7 milijonov glasov več kot pred 4 leti, demokrati so zmanjšali svojo prevlado v Kongresu, v Senatu pa niso uspeli dobiti večine.

Tukaj ne gre več samo za to, da se javnomnenjske ankete in predvolilne napovedi na njihovi podlagi sistematično motijo oziroma sistematično podcenjujejo sentiment med konzervativnimi volilci. Gre morda za bistveno več, in sicer da polovica (opredeljenega) volilnega telesa ne zaupa več v demokracijo kot način večinskega, vendar decentraliziranega, vključujočega in strpnega načina upravljanja države.

Kaj če gre za patologijo neke (katerekoli) nacije? Za to, da si polovica volilnega telesa namesto demokrata na oblasti morda res želi avtokrata, ki je hkrati tudi nacionalist in rasist. Kaj če je morda polovica volilnega telesa zavestno pripravljena, da odmisli vse avtokratove druge (slabe) lastnosti (da je lahko lažnivec, seksist, nepotist, prevarant, utajevalec davkov in da morda zasleduje izključno svoje ekonomske interese na račun vseh ostalih), ker le njemu zaupa, da bo ustrezno naslovil njihove identitetne strahove?

Nadaljujte z branjem→

To je novinarski pogum – da prekineš prenos govora predsednika države, ki v svojem govoru evidentno laže. Bravo!

Vidite, zato potrebujemo neodvisne medije.

https://twitter.com/Jeggit/status/1324605203828670464

(po posvetovanju z zaskrbljenimi epidemiologi in zdravniki)

Slovenija in vsi njeni državljani in državljanke smo v izredno resnem položaju. Sistem javnega zdravstva preprosto ne zmore več v celoti pomagati vsem, ki so pomoči potrebni.

Mnogi verodostojni podatki kažejo, da drugi val ne upada, ampak doživljamo fazo kontinuirane prisotnosti virusa, ki se najhitreje širi v manjših in večjih žariščih, kot so družine in delovne organizacije, še posebej zaskrbljujoče pa, da tudi v domovih za starejše občane in bolnišnicah. Zadnje številke znova kažejo 26% pozitivnih med vsemi testiranimi. Če upoštevamo dejstvo, da je bil način testiranja pred kratkim bistevno spremenjen, saj se testirajo le še starejši od 60 let in zdravstveno osebje, so številke v resnici še višje.

Podatki kažejo, da bo okoli 5 odstotkov vseh pozitivnih – torej realno višjih številk od testiranih! – v sedmih do desetih dneh končalo v bolnišnici, med pol odstotka in enim odstotkom pa na intenzivni negi. Če se epidemija ne umiri, bo po podatkih Inštituta Jožef Štefan decembra v bolnišnicah 3,400 pacientov, na intenzivni negi pa 800. Takšnih kapacitet Slovenija nima!

Nadaljujte z branjem→

… je kot tale finalni šprint Rogliča, ko je nasprotnik že zmagoslavno dvignil roke:

No, zdaj pa glejte v živo ta fotofiniš v Georgiji.

Nadaljujte z branjem→

Glede na porabo električne energije (EE) je konec oktobra slovensko gospodarstvo po natanko sedmih mesecih od vrhunca prvega vala epidemije skoraj povsem okrevalo. Poraba EE v delovnem tednu je bila proti koncu oktobra le še za 1% nižja kot lani v istem času. V povsem zadnjem delovnem tednu oktobra je celo za dobrih 11% presegala lansko, vendar je to efekt različnega timinga krompirjevih počitnic. Seveda pa to velja predvsem za industrijo, storitvene dejavnosti so še vedno precej pod lanskimi številkami (več o tem naslednji teden, ko bodo na voljo novi podatki).

Drugi val epidemije od začetka oktobra naprej na samo industrijo še ni imel vpliva. Tudi lockdown še ne. V tem lockdownu je pričakovati manjši odklon navzdol kot v prvem (med sredino marca in začetkom maja), saj je zaprt manjši del gospodarstva, podjetja pa so nanj bolje pripravljena. Tudi z oblikami dela na daljavo oziroma od doma, kar pa vpliva neposredno predvsem na storitvene dejavnosti, ne pa na industrijo.

Drugi val epidemije v Sloveniji dobiva dramatične razsežnosti, saj se že nekaj dni zapored število dnevnih smrti giblje med 25 in 30. To so nepredstavljive številke glede na prvi val spomladi letos. Do danes je z (ali zaradi) Covid okužbe umrlo že 471 ljudi, od tega do konca julija letos le 119, do konca avgusta pa 128. Torej je v tem drugem valu umrlo že 3-krat več okuženih kot v prvem valu.

Le tri tedne nazaj, ko sem delal eno predstavitev, je zgornja slika iz Covid-19 Sledilnika izgledala še tako: imeli smo le 10,683 okužb (3-krat manj kot danes) in “le” 176 umrlih, danes jih imamo skoraj 300 več. Primerjava je strašljiva.

Vir: Covid-19 Sledilnik

Nadaljujte z branjem→

Kaj bi dobili, če bi to spodnjo aktualno ameriško zgodbo iz uvodnika jutrišnjega The Economista prenesli v slovenske razmere? Paralele so zelo zanimive.

As Joe Biden closes in on victory, his success signals a rejection of Donald Trump. Only once in the past 40 years has a president been denied a second term. Mr Trump will lose the popular vote by, we reckon, 52% to 47%—only the electoral college’s bias towards rural voters saved him from a crushing defeat. A Biden White House would also set a wholly new tone. The all-caps tweets and the constant needling of partisan divisions would go. So would the self-dealing, the habitual lying and the use of government departments to pursue personal vendettas. Mr Biden is a decent man who, after the polls closed, vowed to govern as a unifier. His victory would change American policy in areas from climate to immigration.

Vir: The Economist