Davek na robote je podobno kot ogljična carina še ena izvrstna ideja, ki pa nato nasede na čereh uresničljivosti. Pri ogljični carini je ideja, da zaradi nižjih okoljskih standardov nekatere države izvajajo okoljski dumping in nadproporcionalno prispevajo h klimatskim spremembam. Z uvedbo ogljične carine na uvožene proizvode v skladu z njihovim ogljičnim odtisom bi prispevali k zmanjšanju emisij in tudi zaščitili domačo industrijo. Zaplete pa se, ker ni podatkov o ogljičnem odtisu posameznega izdelka na ravni proizvajalca, zato je treba uporabljati nekakšna panožna povprečja, kar pa je krivično do proizvajalcev, ki upoštevajo višje okoljske standarde.

Pri davku na robote gre za podobno lepo idejo. Namreč, podjetja, ki zaposlene na rutinskih opravilih zamenjajo z avtomatskimi linijami ali roboti, stroške tega početja prevalijo na družbo. Po eni strani javne blagajne izgubijo prispevke zaposlenih ter dohodnino, na drugi strani pa mora država pokriti stroške nadomestil za brezposelne in za njihovo prekvalifikacijo. Če torej roboti zaposlenim »vzamejo delo«, je primerno, da se jih obdavči in da pokrivajo vsaj del družbenih stroškov, ki so jih povzročili, mar ne?

Nadaljujte z branjem→

Naš predsednik vlade si uspešno utrjuje mednarodni “ugled” vzhodnoevropskega Trumpa. Ne sicer po vplivnosti, pač pa po napadalnosti, nesprejemljivosti, neargumentiranosti in žaljivosti njegovih tviteraških obračunavanj z vsemi, ki podvomijo v njegovo “resnico”. Trenutno so njegova glavna tarča domači in tuji novinarji. Če ne bi bil tako napadalen in abotno žaljiv, ga pravzaprav ne bi nihče izven Slovenije opazil. Ker pač nima ničesar za pokazati, razen katastrofalno slabo vodene politike proti epidemiji in neslavnega drugega mesta na svetu po številu umrlih s Covid na prebivalca.

Z napadanjem tujih novinarjev si je naš predsednik vlade naredil medvedjo uslugo. Sebe in svoje skrajne politike je postavil na mednarodni radar in postal lahka tarča. Solidarnost v novinarskem cehu je neizmerna in Janša si je odprl bitko, v kateri ne more zmagati. Če je kdaj računal, da bo s predsedovanjem EU Svetu okrepil svoj mednarodni ugled, je to vnaprej uničil z lansiranjem te bitke. S tem pa tudi možnost, da bi kdaj dobil kakšno politično funkcijo v evropski administraciji. Iz vidika evropske politike je politični mrtvak.

Postal pa je tudi cokla za Slovenijo, saj bo katerikoli evropski politik, ki kaj da na svoj ugled, desetkrat premislil, preden se bo želel srečati z njim ali biti viden v njegovi družbi. Postal je škodljiv za slovenske gospodarske in politične interese. Postal je škodljiv za ugled Slovenije v svetu. Kar so slovenski športniki, umetniki, znanstveniki in tudi diplomati tri desetletja postopno gradili, je Janša s svojim tviteraštvom uničil v nekaj mesecih.

Seveda je prav in pravzaprav nujno, da so uradni predstavniki Evropske komisije tudi uradno obsodili neprimerno tvitanje Janše in njegove neprimerne napade na novinarje in medije. Vendar pa to nekega večjega učinka na “spametovanje” Janše ne bo imelo. Niti nam ne bo pomagalo, da se ga znebimo.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

1. Kakšno industrijo imamo?

Predzadnje pomembno prestrukturiranje naše industrije se je zgodilo pred več kot 50 leti, v času Kavčičeve vlade, kot rezultat strateške usmeritve v proizvodnjo končnih industrijskih izdelkov. Takrat se je oblikovala za tiste čase moderna industrija, ki je oskrbovala tržišče Jugoslavije z izdelki za individualno in investicijsko končno rabo, pomemben del proizvodnje pa je bil namenjen izvozu. Na razvita tržišča se je izvažalo predvsem polizdelke in v manjši meri končne proizvode, na Vzhod in druga manj razvita gospodarstva pa potrošniške izdelke in investicijsko opremo.

Po vstopu v EU in izgubi tržišč na Vzhodu je bila naša industrija izpostavljena konkurenci velikih in dobro organiziranih mednarodnih proizvodnih/vrednostnih verig, katerim je naša industrija končnih izdelkov predstavljala le zanemarljivo konkurenco. Dejansko so bili zainteresirani za polproizvode in surovine, oziroma za delovno in surovinsko/energetsko intenzivne proizvodnje, ki bi se lahko vklopile v obstoječe proizvodne/vrednostne verige. Ob odsotnosti konsistentne državne razvojne in industrijske politike ter lahkotnem prepuščanju domače industrije svetovni konkurenci, je industrija doživela velike strukturne spremembe. Večina večjih domačih proizvajalcev izdelkov za končno potrošnjo je bodisi propadla ali se tako ali drugače vklopila v mednarodne verige vrednosti, tako da je danes večina večjih industrijskih podjetij v Sloveniji v tuji lasti.

Tuji lastniki so domačo industrijo prilagodili svojim potrebam in željam tako, da so k sebi prenesli ključni funkciji, to je razvojno politiko in trženje končnih izdelkov. V Sloveniji ostaja le proizvodnja z vsemi svojimi problemi, kot so ekološka, snovna in energetska intenzivnost proizvodnje ter relativno nizka tehnološka raven izdelkov. Tako danes o bodočnosti domače industrije v glavnem odločajo tujci, ki so zainteresirani za čim cenejšo dobavo polproizvodov in kjer naše dobavitelje stiskajo za cente. To se nato odraža skozi stalne pritiske gospodarstva na zniževanje stroškov dela in davkov ter problematiziranje minimalne plače.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot je bilo prikazano že tukaj, je veliko število umrlih s Covid zgolj zelo šibko povezano z velikim deležem starejšega prebivalstva. Slednje pa ni ključni razlog za to, da je naša država na vrhu v EU in svetu po številu umrlih s Covid na prebivalca. Spodnja slika to še dodatno dokazuje na podatkih za najbolj ranljivo skupino ljudi. V  sliki je prikazano razmerje med deležem starejših nad 80 let po posameznih državah EU ter številom smrti zaradi covid (kot delež celotne populacije).

Vidimo, da imamo veliko držav s večjim deležem starejših od 80 let kot v Sloveniji (države desno na sliki), a so po deležu smrtnosti  zaradi Covid precej nižje od naše države. Slovenija je po znanih podatkih na vrhu EU, takoj za Belgijo. Nižje deleže smrtnosti imajo tudi države z mlajšim prebivalstvom, predvsem pa je iz slike razvidno, da delež starejših ni v nikakršni korelaciji z deležem starejših ljudi, temveč so na večjo ali manjšo smrtnost vplivali drugi razlogi. Potrebno bo pogledati DSO-je, na katere se nanaša polovica vseh okuženih s Covid pri nas, in zakaj pristojni niso sprejeli ustreznih ukrepov za zaščito varovancev.

Rezultat glasovanja o včerajšnji konstruktivni nezaupnici obstoječemu predsedniku vlade je bil glede na kompleksnost politične situacije v državi pričakovan. Politična situacija je zelo kompleksna in če ne bi bila, bi že zdavnaj imeli novo vlado. Sploh ne bi bi prišlo do razpada Šarčeve koalicije. Ampak do tega razpada in zamer, zaradi katerih se opozicija lani nekaj mesecev ni bila sposobna niti pogovarjati med seboj, je prišlo zaradi te kompleksnosti politične sitiacije.

Te kompleksnosti smo se pobudniki koalicije KUL zavedali na samem začetku. Vedeli smo, da če v prvem koraku poenotimo štiri opozicijske stranke, lahko potencialno iz sedanje vladne koalicije potegnemo ven Desus in del SMC, vendar le skupaj, oba naenkrat. Pokazalo pa se je, da je situacija znotraj Desus še bolj kompleksna kot znotraj SMC. V poslanski skupini Desus imamo pet poslancev, od katerih je vsak v specifičnem položaju, pri čemer pa je le eden v situaciji, ko mu je mar, ali bo stranka preživela naslednje parlamentarne volitve leta 2022 ali ne. Vse ostale zanima le osebna kalkulacija koristi. Zato smo poskusili s Karlom Erjavcem kot optimalnim kandidatom v dani situaciji. Edinim, ki je lahko v tej situaciji poenotil stranko in potencialno zagotovil štiri glasove poslancev Desus. Če bi to uspelo, bi sledili tudi trije poslanci SMC. Vendar so prevladale osebne kalkulacije posameznih poslancev, ustrezno podprte z obljubami in darili iz vladne koalicije. In v tej bitki se s poštenimi metodami pač ni dalo zmagati.

Kako naprej?

Nadaljujte z branjem→

Predsednik vlade je včeraj v Državnem zboru opravičeval izjemno visoko smrtnost s Covid-19 na milijon prebivalcev v Sloveniji z dejstvom, da naj bi Slovenija imela osmo najstarejše prebivalstvo na svetu. Že Bine Kordež je včeraj hitro pokazal, da ta podatek za Slovenijo ne drži. Vendar pa je to šele pol zgodbe, ki ne drži. Ne drži namreč tudi drugi del povezave, in sicer da naj bi Slovenija imela veliko smrti s Covid (na prebivalca) zaradi visokega deleža starejših ljudi. Če pogledate spodnjo sliko za 52 držav, ki jih spremlja OECD, ima precej razvitih in srednje razvitih držav podoben delež prebivalcev v starosti 65+ (okrog 20%) kot Slovenija, vendar pa imajo bistveno nižjo umrljivost s Covid. Sem spadajo predvsem skandinavske in baltske države, pa tudi Nemčija, Avstrija in Grčija, ki pa dosegajo tudi le do ene dvajsetine (Finska in Norveška) slovenskega podatka glede umrljivosti s Covid. Na podobni ravni glede – zelo visoke – umrljivosti s Covid s Slovenijo so le Belgija, Češka in V. Britanija.

Kot lahko vidite, med deležem starejših nad 65 in umrljivostjo s Covid ni močne korelacije (det. koeficient znaša le dobrih 7%). Torej so drugi dejavniki vplivali na višjo umrljivost. Predsednik slovenske vlade se za slovensko neslavno drugo mesto po številu umrlih s Covid (takoj za Belgijo) torej ne more izgovarjati na preveč starega prebivalstva v Sloveniji, ampak mora poiskati boljše argumente. Tudi in predvsem pri sebi oziroma vladi, ki jo vodi.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V današnji predstavitvi v parlamentu je predsednik vlade izpostavil, da ima Slovenija osmo najstarejše prebivalstvo na svetu. Glede na razpoložljive baze podatkov za države OECD in članice EU ta navedba ne drži. Delež prebivalstva nad 65 let, je bil v Sloveniji lani 19,8 % vse populacije, povprečje za 27 članic EU pa je znašalo 20,3 % (podatki Eurostat). Torej je bil lani delež starejših pri nas pod povprečjem EU. To pomeni, da vsaj trenutno ne odstopamo od starostne strukture v Evropi oz. imamo celo nekoliko bolj ugodne razmere. Podrobnejša analiza pokaže, da je imelo lani v EU 9 držav večji delež starejših, je pa v teh državah živelo 41 % vsega prebivalstva EU.

Seveda pa drži, da je prebivalstvo v EU med starejšimi v svetu in da je delež starejših nižji v državah s hitrejšo rastjo prebivalstva. Nekaj širši nabor imamo v bazah OECD, kjer spremljajo podatke za 50 držav (sicer šteje OECD 34 članic). Med navedenimi 50 državami zaseda Slovenija 14. mesto po deležu starejših.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj ključnih poudarkov iz današnjega govora kandidata za mandatarja Karla Erjavca v Državnem zboru.

V naši parlamentarni zgodovini je vlaganje konstruktivnih nezaupnic zelo redko, je prej izjema kot pravilo. Konstruktivna nezaupnica je tokrat vložena predvsem zato, ker smo se znašli v prelomnem trenutku za prihodnost naše države.

Državljani se soočamo z najnevarnejšo pandemijo v zadnjih 100 letih in hkrati s poskusi aktualne vlade, da uveljavi avtoritarno demokracijo.

Danes, 15. februarja 2021 – torej v letu, ko praznujemo 30 let naše države! – se boste izvoljeni predstavniki ljudstva odločali med avtoritarno Slovenijo in normalno, demokratično Slovenijo.

Vaš glas bo povedal, ali ste za Slovenijo populizma, v kateri se zanemarja vladavina prava, ne spoštuje ne človekovih pravic ne neodvisnih ustavnih institucij, zatira svoboda medijev in avtonomnost univerze ter ne spoštuje stroke in znanstvenih dognanj …

… ali pa se boste, spoštovane poslanke in poslanci, odločili za demokratično Slovenijo za ljudi, v kateri se spoštujejo te splošno sprejete vrednote, ki so določene z našo ustavo.

Nadaljujte z branjem→

Težko bo. Pregloboko so zabredli v populizem najnižje sorte. V “rednecks” stil populizma. Pregloboko za strateški razmislek, za korak nazaj in novo strategijo. In to velja za večino konzervativnih strank širom zahodnega sveta, edina svetla izjema je morda bila le nemška CDU pod vodstvom Angele Merkel. Vendar je tudi njene dobe konec.

Rešitev za žlahtne konzervativce se zdi le še v tem, da sedanje konzervativne stranke, ki so se ujele v past rednecks populizma, trdo trčijo v dno in se razbijejo. Na njihovem pogorišču pa zrastejo bolj žlahtne konzervativne stranke, ki bodo svojo volilno bazo nagovarjale z bolj progresivnimi idejami in na bolj sofisticiran način. Toda ta pot bo še dolga. Kajti, kot kaže spodnji tekst na primeru impeachmenta Trumpa, sedanje elite konzervativnih strank ne želijo rešilnega pasu.

Ob tem pa je povsem enaka tudi dilema, ali je mogoče liberalce rešiti iz objema konzervativcev. Tudi če je ta objem smrtonosen in če se (nekdanji) liberalci tudi sami zavedajo, da je ta objem smrtonosen. Tako za njihove stranke kot zanje osebno. Na žalost je odgovor podoben kot zgoraj. In v ponedeljek lahko pričakujemo potrditev tega kolektivnega skoka v samomor.

Nadaljujte z branjem→