Kratka poletna šola politologije na primeru izvajanja cepljenja (3)

Jasmina Držanič

O popravnem izpitu, da distopija ne bo trajala dolgo

V prejšnjem delu sem omenila, da smo na robu distopije. V tem delu pa navajam en (po mojem prezrti) razlog zanjo in ugibam o koncu distopije.

Problem prenizko postavljenega cilja

Nalezljiva bolezen je tista, ki se iz enega kliconosca prenese na drugega. Če lahko en kliconosec okuži več kot eno osebo, pomeni, da se bo okužba začela eksponentno širiti. Ocena tega, koliko povprečno okuži en kliconosec , se imenuje reprodukcijsko število R0 od vrednosti tega je potem odvisno, kakšna eksponentna rast se lahko zgodi.

Družbena in državna skrb zaradi nalezljive bolezni se začne takrat, ko gre za bolezen, ki lahko povzroči zaplete, ki jih je potrebno bolnišnično zdraviti. Ker to preprosto pomeni, da se bodo zaradi nalezljive bolezni ustavili drugi zdravstveni programi. O organiziranih državnih programih cepljenja govorimo od druge svetovne vojne naprej (cepljenje proti davici, oslovskemu kašlju ipd), čeprav so cepiva nastajala že v prejšnjih stoletjih. Za to, da nalezljiva bolezen ne bi ustavljala drugih zdravstvenih programov, se dela ocena, kolikšen delež ljudi  je potreben za to, da en kliconosec ne bi okužil več kot ene osebe. Pri alfa covid virusih je bila ocena, da se R0 giblje med 2 in 4. In so potem vzeli srednjo vrednost. Torej, če bi en okužil v povprečju tri osebe, koliko je potrebno zaščitenih, da bi bil okužen največ eden? Ni treba biti zelo matematik,  da bi morala biti zaščitena 2. To se potem v formuli zapiše kot 1 – 1/ R0 in to je pri covidu prineslo 0,66, iz česar so v EU izvedli, da je potrebno imeti 70% populacije precepljene.

Kako je iz tega Slovenija izvedla 60%, mi je popolnoma nerazumljivo. Ampak, poglejmo teh 70%. Če predpostavimo, da ima 5% populacije taka medicinska stanja (hujše alergije, redke bolezni, ali pa so na imunosupresantih), da cepljenje res ni priporočeno, ali je potem 25% populacije v EU mlajše od 18 let? Jasno, da ne. Kar pomeni, da cilj 70% precepljenosti vključuje predpostavko, da se mladih ljudi ne bi cepilo v celoti. So pač mladi, pa bodo že nekako preboleli (bo vsaj vzorec prebolevnikov za naslednje raziskave večji). Politika pa se bo nekako potrudila, da se do jeseni ta cilj doseže, vmes bodo prešteli, koliko je bolnišničnih kapacitet za okužene s covidom v jeseni 2021 in da bodo v šolah sistemi prezračevanja. In gremo naprej v post-covid recovery od septembra 2021 naprej.

Tako nekako je najbrž šla EU naracija na začetku leta. Torej, odločitev za 70% je, populacijsko gledano, že v osnovi izključevala en del mlajših. Epidemiologi so izračunali minimalen standard precepljenosti, od tu naprej pa ni bilo ustreznega sociološkega razmisleka v smislu, katera populacija je tu že izključena in ali se bo kakšen del populacije iz izračuna izključil sam.

Boris Johnson je šel še dlje, ko se v eksperimentu forsiranja prekuženosti računa, da bodo mladi nekako čez poletje to preboleli, potem bo pa mir. Odločitev za 70% precepljenih je bila v osnovi politično neustrezna in nelegitimna. Če so v prvem valu bili žrtve covid ostareli, so v cepljenju vnaprej izključeni mlajši. V jeziku političnega komentatorja bi temu rekli »kiks na EU nivoju«. V jeziku politične misli pa bi ugotovili, da se EU (Evropska komisija) ni obnašala kot hegemon. Ni to edinokrat, ko se ni tako obnašala. Ampak, če nisi materialno največji, pa želiš biti realen faktor, mora biti tvoj hegemonski prispevek večji. Moraš biti boljši kot drugi. Tu pa se EU ne znajde. Institucija obvlada administriranje, nima pa intelektualnega presežka in zato tudi nima mednarodnopolitičnega presežka.

Druga težava ciljne precepljenosti za 70% je v tem, da pušča ogromno prostora za vse tiste, ki so dvomili ali pa so bili že vnaprej proti cepljenju. Ker so se videli v prostoru 30% in naj se drugi cepijo, meni se ne bo treba, jaz sem v 30% in bom imel/a mir. Pa se je zgodila delta različica covida, kjer je pa ocena, da se R0 giblje med 5 in 8. Kar pomeni, da tistih 70% ne bo zadosti, potrebno bo med 80% do 88% precepljenosti za to, da se okužba ne bo širila. Za »jaz se ne bi cepil« se je prostor zmanjšal.

S tem so se v različnih državah različno uspešno soočali. So okolja, kjer se ljudje redno cepijo (npr. Španija in Portugalska dosegata vsako leto zelo dobre rezultate pri cepljenju proti gripi, zato tudi ne preseneča, da jim gre tudi cepljenje proti covidu relativno dobro in da imajo v 90% precepljeno populacijo nad 65 let) in tam je bilo manj težav z nagovarjanjem na cepljenje. Pa so okolja, kjer je bil davek covida visok (Belgija) in je bolezen pustila precej močan psihološki pečat in so ljudje v velikem odstotku motivirani za cepljenje. Pa so okolja, kjer se je zgodil šum na nivoju IAD in državljani in so ljudje izgubili interes za cepljenje (Nemčija, Francija) in sedaj tam država dela na popravljalnih ukrepih. In so okolja, ki so na zadnjih mestih seznamov EU. Kjer bi bilo še najbolje, da začnejo prepisovati od tistih, ki delajo popravni izpit.

Popravni izpit – Francija

Trenutno sta dva, ki delata popravni izpit. Nemčija je bolj diskretna. Ker imajo jeseni volitve, ker Angela Merkel odhaja in ker morajo covid ukrepe usklajevati na nivoju zveza – dežele. Ampak je v nemško javnost pricurljalo, da zvezna vlada in dežele ugotavljajo, da se interes za cepljenje zmanjšuje in da nič ne kaže, da bodo dosegli cilj višje precepljenosti, ki bi omejevala tudi širjenje delta različice in so začeli z načrtovanjem jesenskih ukrepov.  

Francija pa je bolj glasna. Francija ima za razliko od Nemčije, upravno ureditev bistveno bolj centralizirano, tako da so protikoronski ukrepi v pristojnosti centralne države in departmaji zadevo samo izvajajo. Macron in vlada sta v tem tednu poslala v parlamentarno obravnavo zakon, ki zapoveduje obvezno cepljenje za medicinsko osebje (razen, če imajo res medicinsko utemeljen razlog, da se ne cepijo), ne-izpolnitve te obveznosti pa (razen za izjeme z utemeljenim zdravstvenim razlogom) pomenijo kazen v izgubi zaposlitve v roku 2 mesecev. Presečni datum, po katerem bodo ugotavljali, cepljenost, je 15. september 2021. V času, ko to pišem, je parlament že opravil prvo branje zakona.

Kako tak poseg zdrži ustavno pravno presojo? Predvidevam, da je argumentacija naslednja: da vlada temelji tak poseg v tem, da gre za dodatno zaščito osebja v zdravstvu, ki je strateško najbolj obremenjeno v času pandemije in da se tu tehta med neugodnostmi/prisili intervence v enem sektorju v primerjavi z oportunitenimi stroški v vseh ostalih sektorjih. Potencialni efekti ali oportunitetni stoški v drugih sektorjih družbe so opredeljeni v strokovnih projekcijah (ki jih je za vlado naredil Institut Pasteur) glede rasti okužb in socialnih in ekonomskih učinkih povečanega števila okuženih v bolnišnicah. Z drugimi besedami, vlada si je pridobila strokovne podlage, ki so ji omogočili oceno škode, če cepljenje medicinskega osebja ne bi bilo v celoti izvedeno in nadalje izvaja, da je obvezno cepljenje medicinskega osebja še najmanj oster interventni ukrep.

Ali vlada lahko pogojuje cepljenje z izgubo zaposlitve – ali ni to prevelik poseg v človekove svoboščine? Ne pri vseh poklicih, ampak pri medicinskem osebju je zaradi minimiziranja profesionalnih tveganj že do sedaj obvezno cepljenje proti nekaterim boleznim, tako da bo zelo težko argumentirati, da pa cepljenje proti covidu ne bi smelo biti obvezno za medicinsko osebje. Sicer je Macron želel z zakonom zapovedati še obvezno cepljenje gasilcev, pa so se ti uprli. Zdravniki in negovalno osebje se pa ne bodo mogli. Ker je v Franciji relativno široka podpora temu ukrepu, razen stranke LePenove se ostale stranke s tem ukrepom strinjajo. In je pričakovati, da bo temu sledila tudi Italija, zakonsko obvezno cepljenje za zdravstvo pa je najavila tudi Grčija.

Sicer na podlagi tega pričakujejo, da naj bi cepljenje medicinskega osebja spodbudilo tudi ostale (»če je cepljen moj zdravnik, se bom pa še jaz cepil/a« efekt). Meni se zdi tako pričakovanje preveč optimistično.  Je pa Francija prepoznala kiks EU s tem ko je bil postavljen spodnji prag ciljnega precepljenja. Macron je odkrito povedal, da želijo precepljenost blizu 100%. Drug ukrep, ki ga je Macron najavil dobrih 10 dni nazaj (12. 7. 2021 na povezavi je celoten govor in je ponovno šolski primer, kako mora državnik nasloviti državljane) pa je ta, da bodo imetniki EU QR kode (le pass sanitaire) lahko vstopali v zaprte prostore (restavracije, hoteli, fitnesi, gledališča itd…) medtem ko pa tisti brez tega dokumenta vstopa ne bodo imeli. To se od torka, 20. 7. 2021 že izvaja, od avgusta pa bo veljala uporaba potrdila za cepljenje ali prebolevnosti za ves javni transport.

Torej, dokument, ki je bil namenjen za prehod meje, se je začel uporabljati za bazično gibanje znotraj države. Ta delitev na cepljene in prebolevnike na eni strani, ki se lahko prosto gibljejo v odnosu na tiste, ki to niso, na drugi se posnema tudi drugod (tudi v Sloveniji). Cilj tega pravila naj bi bil, da bi življenje za necepljene postalo tako neudobno, da bi se na koncu vseeno cepili. Ker dejstvo je, da se je cepljenje že od same najave tega ukrepa povečalo. 12. 7. je imela Francija 53% cepljenih z enim odmerkom in 37% polno cepljenih. Devet dni kasneje so dobili 4% novih cepljenih (prvi odmerek), polno cepljenih je 47%.

Stimulacij v smislu, če se boste cepili do določenega datuma, boste dobili kakšno davčno bonitetno, ni. Očino se računa na to, da Francozi, če nič drugega, radi hodijo v bare in da po tem, ko ne bo več toplo in cafe al fresco ne bo več možen, tega brez cepljenja ne bodo mogli storiti in imajo sedaj še en mesec časa, da se polno cepijo.  Kar napotuje na sklepanje, da Macron ocenjuje, da bo tudi brez takega korenčka ne samo spravil cepljenje do ciljnih odstotkov, temveč tudi dobil volitve naslednje leto. Ker močnih protikandidatov nima.  In verjetno bodo v Franciji res spravili odstotke cepljenja čez minimalen prag in bodo to zmago promovirali na polno. In igrali na to, da je bilo treba državljane malo prisliti, ampak da sedaj je pa tale zmaga še en dokaz več o tem, kako Francozi znamo in kako je ni čez la grandeur française in kako francoskemu zgledu sledijo tudi drugod. Tudi ima francoska politična kultura svoje začimbe: Francoz visoko vrednoti upornost, pa delavske in sindikalne pravice, rad se druži z ljudmi in še raje je kritičen do vsega, ampak od najvišjega suverena v državi pa pričakuje, da ima ta oseba malo napoleonovskih lastnosti.  In da lahko zavije sporočilo prisile v motivacijski govor. Macronu pa je jasno, da je trenutek, ko bi distopijo še lahko preprečili, že zamujen in da je edino, kar je sedaj možno to, da distopija ne bo trajala dolgo. In poziva državljane, da to obdobje preživijo s pesmijo na ustih.

In kaj bo po tem?

Nekako vsemu navkljub zaupam v Francijo. V smislu, da bo njihovo distopično stanje, kjer bo cepljenim in prebolevnikom dovojeno več, trajalo relativno malo časa.

Sicer Macron govori o nekem novem modelu družbe, ki se bo postavil po tem, ko bo tega enkrat konec. Sicer nisem prepričana, da mi model, kjer se davki znižujejo, napoveduje nekaj, kjer bi se v družbo lahko nazaj vključevale družbene skupine, ki so iz dejanskega družbenega delovanja izključene.

Je pa že sama ideja novega družbenega modela nekaj, kar za družbeno in politično delovanje potrebujemo. Je tudi izziv za slovensko družbo. In državo.

6 responses

  1. “Je pa že sama ideja novega družbenega modela nekaj, kar za družbeno in politično delovanje potrebujemo. Je tudi izziv za slovensko družbo. In državo.”

    Model, ki ga bo vsilil nekdo od zgoraj (“kakšna demokracija neki, ne me hecat”). S kakšnimi interesi?
    Našimi ali svojimi? Na čigav račun? Cui bono? Kdo bo to plačal.

    In ker ima del ljudi neko zdravo mero skepse in ni pripravljeno slepo verjeti prirejenim testom cepiva, ki se je razvijalo pol leta (10 let prej pa so bili zaradi varnostnih razlogov zavrnjeni vsi poskusi uporabe cepiv na tej tehnološki podlagi) moralo bi se pa 15 do 20 let, če bi šlo po normalni poti. Za bolezen, ki ima IFR probližno 1,4 promile ali malo nad normalno gripo (glej predavanje prof John-a Ioannidesa na Univerzi v Salzburgu:

    Ker velik del državljanov uporablja zdravo pamet, jih je potrebno prestrašiti. To je recept znan tisočletja. Goebels je imel čudovit traktat na to temo na Nueremberškem sodišču.

    Če prva varianta Covid-19 ni dovolj smrtna je potrebno izumljati nove različice (ali nove primer-je v PCR testu), da se bo ja prestrašilo več ljudi,čeprav je število ljudi v bolnicah kljub naraščajočim okužbam presenetljivo nizko.

    In ker niti to ni dovolj, argumenti oblasti pa so čedalje šibkejši, je treba poseči po čisti represiji. Kje je represija najhujša? Tam kjer se je narod pred epidemijo najbolj upiral, Francija, Italija, Španija in Grčija. Da jim ne bi prišlo še kdaj na pamet izzivat stari ali novi družbeni red.

    In tako gremo lepo v nov fašizem, ki bo zdravstveni, ekološki in digitalni.

    In velik del ovac bo šel prostovoljno v to klavnico. Z ustrezno filozofsko razlago akedemskih “koristih idiotov” kot je nekoč že lepo povedal tovariš Lenin.

    • Se oproščam: na Nuerenberškem procesu o manipulaciji ljudi s strahom, kot psihološko podporo politiki vojne, ni govoril Goebels, ampak Goering.

      Za nenamerno napako se opravičujem

  2. Lep komentar na to temo verjetno enega najboljših raziskovalnih novinarjev našega časa William-a Engdahl-a:

      • @markogolob

        Še eno razmišlanje o Indiji google doktor Milana. Kaj če je epidemija pojenjala zaradi tega, ker je že dovolj veliko število Indijcev bilo v stiku z virusom? Kaj če ivermektin ne pomaga?

        Stanje duha v naši kuri je na psu, ker če jaz preberem v revji Zarjajana najboljši članek o ivermektinu, potem to pove vse o komunikaciji naše stroke z nami. Ni dovolj, da Andrej Trampuž (pogojno naša stroka) v svojem intervjuju na radiu reče, da ivermektin ne pomaga in da je tudi nevaren, povzroča celo smrti. Je premalo, ker imamo tudi potrjene primer smrti zaradi cepiv. Med stroko ne štejem mojega soimenjaka, ki je na kreku. Vsaj upam, da ima stroka prav, ko trdi da nas cepivo ščiti pred hujšim potekom bolezni. Zdaj je namreč poletje in lani poleti smo bolezen lažje prebolevali in to zaradi boljšega imunskega sistema, ki ga imamo poleti.

        Vračamo se v diktaturo iz katere smo pobegnili leta 1991. Vlada bo sprejemala dekrete (niti zakonov se več ne sprejema), nam bodo razlagali kako so ukrepi dobri in domišljeni, verjelo jim bo vedno manj ljudi. Distopija se bo nadaljevala. To ni norija, temveč povratek v dikatturo.

  3. Državljan naroči pri krojaču novo obleko tako, kot to počno ugledni gospodje. Na »probi« pred prevzemom obleke ugotovi, da ima obleka; na hrbtu veliko gubo, leva rama je nižja od desne, preozka na trebuhu, na riti prekratka in ena hlačnica je opazno daljšo od druge.

    Krojač postane nejevoljen:

    « Obleka je gosposka. Paše vam. Le levo ramo je treba potisniti navzdol, hrbet usločiti in zgornji del telesa nagniti navzdol. Trebuh bova potisnila noter, rit junaško izbočila navzven. En čevelj podloživa z debelim podplatom, nogo z daljšo hlačnico priporočam vleči malce za seboj. «

    Državljan strokovnosti krojača ne upa ugovarjati.

    Kasneje na ulici sreča naključna sprehajalca in ujame njun komentar:

    »Poglej tega reveža.«

    in drugi mu odgovori:

    »Ja. Ampak krojača ima pa odličnega.«

    PS: Tole je star filozofski vic, eden izmed mnogih, s katerimi filozofi utemeljujejo različne poglede na -sicer resne – filozofske teorije, ampak na tale članek in odmeve nanj paše kot ulit. Toliko o demokraciji demokratičnih procesov.

    Jasmina, Marko; morda kakšna lucidna misel ali zamisel o tem kako zaskočiti krojača, da pri šivanju oblek ne bo preveč suveren in bo ponudil nekaj takega kar bo vsaj približno mogoče nositi?

%d bloggers like this: