Branko Gabrovec

Epidemija je v vseh merilih, svetovnem in domačem, razgalila uspešne in manj uspešne primere vodenja zdravstvenih sistemov in državnih politik. Med slednje se žal uvrščamo tudi mi. Vsi smo z grozo spremljali nove primere okužb, polnjenja bolnišnic in številne smrti. V tem merilu, v odstotkih, smo na samem vrhu sveta. Danes pod vplivom pandemske izčrpanosti postajamo vse bolj apatični, prehitro se navajamo na novo normalnost, v ozadju katere pa niso samo številke pač pa ljudje. Nam je vseeno, da nas je zapustilo toliko starejših svojcev, ki bi lahko bili z nami še dolgo časa? Očitek, da smo izvedli tako imenovani gerontocid, se zdi upravičen.

Kaj se je zgodilo od prvega vala epidemije do drugega? Kaj smo storili? Smo se primerno pripravili? Smo pripravili dovolj bolnišničnih kapacitet? Morda pripravili jasen načrt ukrepanja v domovih starejših občanov?

Nadaljujte z branjem→

Kljub 10-tedenskemu lockdownu slovenski drugi val epidemije že 8 tednov vztraja na platoju okrog 20,000 okuženih in povprečnega dnevnega prirastka nekaj pod 1,500. V drugih državah, ki so uvedle lockdowne pred nami (Irska, Češka, Francija) ali istočasno z nami (Avstrija, Belgija, Nemčija), je prirast okužb hitro upadel (po ponovnem odprtju v začetku decembra je v Češki in Irski sicer število okužb spet eksplodiralo). Ta manjša učinkovitost v zamejevanju epidemje v Sloveniji govori o tem, da je v dizajnu slovenskega vladnega lockdown pristopa prisotna neka velika sistemska napaka. Vladni ukrepi kljub omejitvam gibanja med občinami, kljub nošenju mask tudi na prostem, kljub prepovedi zbiranja, kljub zaprtju vseh nenujnih trgovin, kljub zaprtju vrtcev in šol in kljub policijski uri ne uspejo obrniti krivulje epidemije navzdol.

Nadaljujte z branjem→

Glede na epidemijo Covid, ki se ne umirja, ampak kaže spet trend naraščanja ter glede na nove mutacije virusa, ki je še bolj kužen, se države danes soočajo s ključno dilemo glede strategije cepljenja: cepiti najbolj ranljive skupine ljudi tudi z drugo dozo cepiva ali pa to dozo nameniti ostalim posameznikom in tako doseči čim večjo precepljenost prebivalstva? Če se je prva varianta še pred tedni zdela kot edina relevantna in znanstveno podkrepljena, pa v luči pospešitve trenda okužba druga varianta dobiva vse večjo podporo. Če cepimo čim večji delež prebivalsstva, se bo tudi epidemija hitreje umirila.

Tim Harford v Financial Timesu to dilemo plastično opisal z metaforo razlike med kolesom in avtom. Pri kolesu potrebuješ obe kolesi, da se lahko pelješ, pri avtu pa raje vidiš, če imajo ponoči vsi avti prižgano vsaj eno luč, kot da imajo nekateri dve, drugi pa nobene. Na prvi pogled groba metafora, vendar dobro ponazori logiko dileme. Če se virus močno razširi, cepljena pa bo zgolj ozka skupina ljudi, bomo efektivno praktično vsi vozili v temi.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

S Pariškim sporazumom leta 2005 se je večina držav, tudi naša, zavezala, da bodo obdržale segrevanje planeta pod 2 st. C in se trudile, da omejijo segrevanje na 1,5 st. C. Da bi to dosegle, bi morale po izračunih Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) in sklepih evropskih organov omejiti glavnega povzročevalca segrevanja, to je emisije toplogrednih plinov (TGP), v primerjavi z izhodiščnim letom 1986 (v Slovenii je to izhodišče enako letu 2005), za 20% do leta 2020 in za 40% do leta 2030 (po zadnjih usmeritvah Evropske komisije celo za 55%) ter doseči ničelne neto emisije do leta 2050. Te bodo dosežene, ko bodo ponori TGP v biosferi in morjih ter njihov naravni razpad enaki ali večji od emisij. Ker bomo do leta 2050 še povečali skupno količino TGP v ozračju, ki jo bomo morali zaradi obvladovanja podnebnih sprememb postopoma zmanjševati, bi morale biti emisije TGP po tem letu celo manjše od ponorov.

Nadaljujte z branjem→

Še vizuelni dodatek spodnjemu postu o državljanski vojni med dvema vrstama kapitalizma v času populizma.

George Monbiot, britanski intelektualec in aktivist, je malce nazaj v The Guardianu izjemno dobro zadel bistvo ozadja in uspeha kampanje za Brexit. Po njegovem gre pri Brexitu za državljansko vojno med dvema kapitalizmoma. Po analogiji z Olsonovo klasifikacijo Monbiot kapitalizem deli na dve prevladujoči obliki. Prva je regulirani, urejeni kapitalizem, ki temelji na administrativno urejenem sistemu in ima koristi od stabilnosti, predvidljivosti in regulaciji, ki penalizira umazane ali nelojalne oblike konkurence. Ta kapitalizem soobstaja z demokracijo.

Drugo obliko označuje kot »kapitalizem gospodarjev vojne«. Zanjo so vse omejitve akumulacije kapitala, vključno z davki, regulacijo in javnim zagotavljanjem ključnih storitev, nelegitimne. Ničesar ne bi smelo ovirati ustvarjanja dobička. Ideologijo te vrste kapitalizma sta oblikovala Friedrich Hayek v The Constitution of Liberty in Ayn Rand v Atlas Shrugged. Obe knjigi fetišizirata “svobodo”, ki je seveda svoboda za plutokrate, da lahko počnejo karkoli na stroške ostalega dela družbe. Gre za kapitalizem »divjega zahoda« ali »divjega vzhoda«, kjer imajo v kaosu brez regulacije (šerifa) premožnejši in bolj pokvarjeni ter bolj brezskrupulozni »svobodo«, da vzamejo vse, kar želijo. Nič ne sme ovirati te njihove »svobode«, da si vzamejo, kar lahko.

No, in Brexit je po Monbiotu uspeh naporov premožne britanske elite (ki ima sicer parkirano premoženje in urejeno drugo državljanstvo zunaj Britanije), da se v V. Britaniji ustvari tak kaotičen »kapitalizem gospodarjev vojne«, v katerem bodo lahko »svobodno« plenili brez nadležne evropske administracije. Na škodo prevladujočega dela gospodarstva, ki potrebuje urejen sistem in regulatorno zaščito pred plenilsko elito, ter na škodo večine prebivalstva, ki bo še dodatno prikrajšana za socialno varnost. Obe pa bosta prikrajšani tudi za priložnosti, ki jo je britanskim podjetjem in državčjanom dajala »evropska dimenzija« – skupni trg in prosta mobilnost.

Nadaljujte z branjem→

Laurence Boone, glavna ekonomistka OECD, danes v pogovoru v Financial Timesu poudarja, da bi morale razvite države v sedanji situaciji z namenom stabilizacije gospodarstev preiti na nov konceptualni okvir glede ekonomskih politik. Kar pomeni manj naslanjanja na monetarno politiko in bolj aktivno uporabo fiskalne poltike. Prvi razlog je, da je monetarna politika v času likvidnostne pasti (in ničelnih obrestnih mer) impotentna. Drugi pa je, da imata obe politiki redistributivne učinke, le da monetarna politika redistribuira premoženje k napačnim subjektom, medtem ko fiskalna politika pri redistribuciji cilja zaželene subjekte.

Zanimiva pa sta še dva argumenta Boonove, ki ju redko tako eksplicitno slišite od vodilnih ljudi v mednarodnih inštitucijah. Prvič, da “ni zdravo“, da celotna stabilizacijska politika temelji na “neodvisnih ljudeh, ki so odgovorni, vendar ne demokratično izvoljeni” in da jo je treba prenesti na “demokratično izvoljene in neposredno odgovorne“.

“It’s not healthy to have just monetary policy run by independent people, accountable but not democratically elected, in charge of all of the stabilisation policies,” she said. […]

“[Monetary policy] has distributional impacts and it’s not meant to. Fiscal policy has a distributional effect and is meant to have a distributional effect — and it’s implemented by people who are democratically elected and are directly accountable,” Ms Boone said. […]

“We have to think about sustainability in a more discretionary way over a longer time period, and also a more democratic way in the sense that if the target is set at the political level then it has to be assessed with enhanced transparency.”

Nadaljujte z branjem→

Osvežujoč intervju s profesorjem Krešimirjem Pavelićem, dekanom medicinske fakultete v Puli.