Po nekaj desetletjih neoliberalne ekonomske doktrine, kjer je država problem in ovira za učinkovito dogovarjanje med podjetji in zaposlenimi, kjer so zaposleni vedno in po definiciji “pravično” nagrajeni s plačo, ki odraža njihov mejni prispevek k outputu, se dogaja zanimiv zasuk. V času odpiranja po pandemiji, v kateri so države močno finančno spodbujale gospodarstvo, obstaja presežno povpraševanje po zaposlenih, pri čemer pa nekateri zaposleni nočejo delati za ponujeno (pre)nizko plačo. Kot da se približujemo polni zaposlenosti, za katero so poskrbele države s fiskalnim stimulusom.

In zdi se, da mnogim podjetjem ta situacija, kjer zaposleni niso zadovoljni s ponujeno plačo, ker imajo boljše opcije, ni všeč. Situacija s (skoraj) polno zaposlenostjo podjetjem ni všeč, ker ogroža njihovo pogajalsko moč. Martin Sandbu je v Financial Timesu za razlago tega nezadovoljstva mnogih podjetij priklical že skoraj pozabljenega poljskega ekonomista Michala Kaleckega, sicer sodobnika Keynesa, ki je v leta 1943 objavljenem članku “Political aspects of full employment”, navedel tri razloge:

(1) če država lahko kreira delovna mesta s fiskalnim stimulusom, se nenadoma razvodeni pomen “poslovnih sentimentov” kot odločilnega dejavnika rasti in zaposlovanja, (2) javne investicije utegnejo zmanjšati prostor za zasebne dobičke, in (3) država s politiko polne zaposlenosti jemlje pogajalsko moč podjetjem na trgu dela. Sandbu:

Business owners may dislike government activism as such, because “once the government learns the trick of increasing employment by its own purchases, this powerful controlling device [of making employment depend on business confidence] loses its effectiveness”. They may dislike public investment for fear it leaves less space for private profitmaking. Even if they accept the need to end a downturn, they may oppose policy to maintain maximum employment because it would change the balance of power in the workplace.

Uspešnost fiskalnega aktivizma pa seveda lahko povzroči, da si bodo zaposlenih želeli aktivne vloge države tudi po koncu krize, kar pa ni v sebičnem interesu podjetij, ki bodo seveda poskušala prek svetovalnih in piarovskih kanalov takšno situacijo razglasiti kot “ekonomsko nezdravo”:

Kalecki warned: “In this situation a powerful alliance is likely to be formed between big business and rentier interests, and they would probably find more than one economist to declare that the situation was manifestly unsound.” That should sound familiar.

Če bi podjetja seveda videla širšo sliko, bi to situacijo izkoristila za povečanje produktivnosti prek investicij v naprednejše tehnologije, s čimer bi se tudi njihovi dobički lahko (še bolj) povečali. Vendar tako razsvetljenega razmišljanja med podjetniki najbrž še nekaj časa ne bomo slišali.