Zeleni marksizem ali nižja neenakost?

Vsi se najbrž strinjamo, da je enostransko zasledovanje cilja visoke gospodarske rasti brez upoštevanja omejenosti virov, okoljskih in socialnih učinkov ter učinkov na neenakost distribucije dohodkov problematično. Kaj nam pomaga visoka rast, če pa uničimo okolje, socialno tkivo in če si dohodke od tega prilasti peščica ljudi?

Vendar ali je smiseln tudi nasprotni cilj, da se povsem odpovemo rasti?

Po finančni krizi je vzniknila kopica konceptov in političnih strank, ki so eksplicitno bili proti rasti oziroma zagovarjali »odrast« (angl. degrowth). Tudi pri nas, najbolj očitno v programskih točkah nekdanjega gibanja za trajnostni razvoj (TRS), ki se je kasneje spojil v Levico. Problem koncepta odrasti, ki kot glavni argument proti rasti navaja okoljske razloge oziroma trajnostne vidike, je v tem, da ne upošteva t.i. »conterfactual«, torej tega, kaj bi se zgodilo, če bi se rast res zaustavila. Ta koncept izhaja iz sedanjega stanja in sedanjih razmerij in, če karikiram, sedanje razmere zamrzne pri ničelni rasti. Torej “bogati” prebivalci v razvitih državah bi živeli v »čistejšem raju«, “revni” prebivalci v revnejših predelih južne poloble in Azije, pa bi ostali še naprej revni v svojem »umazanem svetu«.

Tukaj je treba upoštevati dva vidika. Prvi je, da ničelna rast pomeni, da se revni predeli sveta ne morejo izkopati iz revščine, na kar opozarja tudi Branko Milanović v “Degrowth: Solving the Impasse by Magical Thinking“. Zamrznitev sedanje globalne distribucije dohodkov pomeni, da približno 10-15% svetovnega prebivalstva še naprej živi pod pragom absolutne revščine, polovica svetovnega prebivalstva pa pod 7 dolarjev PPP na dan (kar je precej pod zahodnimi mejami revščine). Ta »rešitev« pa ni sprejemljiva ne za revne ljudi in ne za revnejše države. Pa tudi pravična ni. Z odrastjo revne predele sveta in njihove prebivalce obsodimo na večno revščino. Brez rasti ne morejo zrasti iz te revščine.

Milanović tudi pravi, da če s strategijo ničelne rasti ne želimo revnih za večno pustiti v prekletstvu revščine, bi morali dohodke globalno bolj enakomerno porazdeliti, torej jih vzeti prebivalcem v razvitih državah in jih preusmeriti tistim v nerazvitih. Bodo prebivalci razvitih držav pristali, da se jim administrativno z davkom odvzame ves dohodek nad 5,840 dolarjev (16 PPP dolarjev na dan), kolikor znaša svetovno povprečje, in se transferira ljudem, ki imajo manj?

Ker le 14% prebivalstva v zahodnih državah živi na ravni dohodka, nižjem od svetovnega povprečja, to pomeni, da je treba prepričati 86% prebivalstva, ki živi v bogatih državah, da so njihovi dohodki previsoki in jih je treba zmanjšati prek davkov in preusmeriti v revnejše države. Kar pa je seveda politično nemogoče. Zato je strategija degrowtha zgolj magično razmišljanje brez realne logike.

Drugi vidik pa je, da je z globalizacijo prišlo po eni strani do preusmeritve proizvodnje iz razvitih držav v manj razvite, kjer se ti izdelki proizvajajo tudi do devetkrat bolj »umazano«. Po drugi strani pa je globalizacija omogočila višjo rast v revnejših državah in višje dohodke ljudi. V zadnjih dveh desetletjih se je število ljudi, ki so živeli v absolutni revščini, zmanjšalo iz dveh milijard na vsega 700 mio ljudi. Predvsem po zaslugi hitrejše rasti na Kitajskem in Indiji. Če zamrznemo rast, bodo ljudje v teh državah ostali revni.

Seveda se lahko zagovrniki odrasti omejijo samo na razvit svet. Torej v razvitih državah zmanjšamo škodljive emisije na nič, tako da proizvodnjo prenesemo v revnejše države in se zadovoljimo z ničelno rastjo pri nas. Problem te logike je, da s tem nismo naredili nič za rešitev globalnih klimatskih razmer. Podatki kažejo, da je Azija odgovorna za več kot polovico (53%) izpustov toplogrednih plinov. Kitajska ima s 27% deležem večje izpuste CO2 od ZDA (15%) in EU-28 (10%) skupaj. ZDA po letu 2007, EU pa že dlje časa, trendno zmanjšujeta emisije CO2, Kitajska jih še naprej močno povečuje – tako zaradi povečane proizvodnje kot potrošnje prebivalstva. Če v EU zaustavimo proizvodnjo in emisije CO2, s tem nismo nič naredili, saj bo Azija proizvedla še več škodljivih emisij na enoto produkta.

Če hočemo preobrniti klimatske trende, je torej treba proizvodnjo v Aziji narediti bolj čisto. Uvedba neke vrste ogljičnih carin se zdi še najboljša rešitev. Ivozniki izdelkov v razvite države morajo dokazati nizki ogljični odtis. Kar pa je zelo kompleksna naloga.

Če se vrnem k odrasti, lahko zelene marksiste pomirimo, ta se namreč dogaja že sama po sebi in smo v fazi počasne rasti. Gospodarska rast v razvitih državah se trendno znižuje od nekadnjih 3-4% proti 1%. Zelo dobro knjigo na to temo (“Fully Grown: Why a Stagnant Economy Is a Sign of Success”) je napisal razvojni ekonomist Dietz Vollrath. Vollrath pravi, da sta dve tretjini upočasnitve v rasti posledica manjše demografije (slednja pa je posledica boljšega ekonomskega položaja, emancipacije in možnosti kontroliranja nosečnosti / rojstev). Gospodarska rast je namreč produkt rasti prebivalstva (delovne sile) in produktivnosti. Slednja pa je v dobršni meri upadla zato, ker se je po eni strani produktivnost v industriji tako povečala, da je mogoče z manj inputi proizvesti bistveno več proizvodov. Na drugi strani pa so se spremenile preference ljudi, ki danes v svoji potrošni košarici zajemajo večji delež storitev kot proizvodov. In ker se je delež storitev v BDP (kjer je produktivnost nizka in počasi ali sploh ne raste) povečal na 70 do 85%, seveda posledično tudi produktivnost celotnega gospodarstva počasneje raste. In ko to počasnejšo rast prebivalstva pomnožite z zelo počasi napredujočo produktivnostjo gospodarstva, dobite seveda, da se gospodarska rast v razvitih državah trendno znižuje.

No, in ta nižja rast, do katere je prišlo po evolutivni poti, je po mnogih ocenah skladna z okoljskimi omejitvami in klimatskimi cilji. Pri čemer pa lahko strukturo rasti primerno sooblikujemo z ekonomskimi politikami, kot so ogljični davek (tudi ogljične carine) in povečane investicije v bolj zelene tehnologije, kar financiramo prav iz virov ogljičnih davkov. Panika “zelenih marksistov” je torej odveč, treba je uporabiti zdrav razum in pametne politike. Pri tem pa se morajo zagovorniki ničelne rasti zavedati, kaj to pomeni za revnejše ljudi.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

2 responses

  1. Slika 1

    Pred leti vozim po nemškem podeželju za čredo krav. Grozen prizor po katerem sem prenehal konzumirati mleko. Degenerirane krave vlečejo nenormalno velika vimena tik nad tlemi. Kolki in noge zaradi prevelike teže mleka klecajo. Nekatere na kratki poti počepnejo in ne zmorejo naprej dokler jih spremljevalci s šibami ne spodbudijo, da vstanejo in se opotekajo naprej.

    Slika 2

    RTV SLO1 že nekaj let ob torkih predvajala dokumentarne oddaje, ki so jih pripravili neodvisni raziskovalni novinarji. Zbir ogleda le teh je izvrsten dokaz kontinuiranega siromašenja in onesnaževanja zahodne poloble v državah tretjega sveta.

    Slika 3

    Razvite zahodne države predvsem Nemčija in Francija dajejo izjemno visoke subvencije za kmetijstvo. Ena izmed najvišjih je subvencija za pridelavo mleka. Stimulirani kmetje ga pridelujejo izjemno velike količine tudi z načrtno in genetsko vzgojo krav, ki proizvajajo celo več kot 35 l mleka dnevno. Če odkup mleka ne dosega subvencionirane proizvodnje, ga kmetje preprosto zlijejo v vodotoke ali po njivah, saj se proizvodnja le-tega izplača tudi, če ga ne prodajo na trgu. Cena litra mlela na trgovskih policah se giblje okrog 1€.

    Slika 4

    Veliko prebivalcev v nerazvitem delu Afrike je brezposelnih. Na soncu in ob pomanjkanju hrane čakajo na odrešitev.

    Zakaj ne začno kmetovati tako kot kmetje na zahodni polobli in se s tem preživljati? Fokusirajmo se le na pridelavo mleka.

    Tamkajšnje krave so zaradi pomanjkanja krme, vode in neugodnih vremenskih razmer precej manjše kot nemške in dajejo le približno 3-5 litrov mleka dnevno. Ker jih je malo je njihova nakupna cena za tamkajšnje prebivalce življenjska investicija ali skorajda misija nemogoče. Če bi kateri od kmetov želel ustvariti višek mleka namenjenega za trg, bi kljub njegovim izjemnim naporom in podjetniški sposobnosti liter njegovega mleka stal cca 14 €. Seveda brez pasterizacije in tetrapaka. Paradoks; na tamkajšnjih tržnicah in v trgovinah je moč dobiti nemško pasterizirano mleko za katerega nemški kmetje prejmejo še izvozno premijo. Cena litra uvoženega nemškega mleka znaša v Afriki cca 2€-3€.

    Tamkajšnjemu prebivalstvu se cenovno ne splača proizvajati ničesar! Uspeva mu le prodaja lastne suženjske delovne sile za nekaj centov na uro. In krog revščine in brezizhodnosti je sklenjen.

    Pomik proti resnični rešitvi in v smeri večje enakost:

    Bogate Zahodne države naj ukinejo subvencioniranje prehrane!

    PS: Če si upajo! In če je tisto kar trobezljajo na raznih konferencah o izkoreninjenju revščine v svetu vsaj deloma njihova resnična želja. Pa s kuponi za CO2 s katerimi mastno služijo le preprodajalci in države same naj prenehajo trgovati.

  2. “PS: Če si upajo! In če je tisto kar trobezljajo na raznih konferencah o izkoreninjenju revščine v svetu vsaj deloma njihova resnična želja. Pa s kuponi za CO2 s katerimi mastno služijo le preprodajalci in države same naj prenehajo trgovati. ”

    Bravo Boris!

    Je pa še nekaj res, kar je absolutna anatema v zahodnem svetu. Revne države ubija in poriva v nerazvitost globalizacija. Slednja jim ne dovoli ustrezne zaščite in s tem razvoja lastnih ekonomij. Tiste zaščite, ki je sedanjim zahodnim (pa tudi vzhodnim) omogočila gospodarski vzpon.

    Se spomnite Japonske v 60-tih ali 70-tih, Koreje še kakšno desetletje kasneje, Kitajske uradne in neuradne omejitve konkurence in prisilnega sodelovnja na njihovem trgu… Pa da se ne bi ustavili samo tukaj, poglejmo malo v zgodovino industrijskih zahodnih velesil. Nemški vzpon se je začel s Zollverain pod Bismarck-om v 2. pol 19 stoletja (in pod teoretsko podporo političnega ekonomista Friedrich-a List-a), ameriški s Hamilton-om v 20-tih letih 19.stoletja. Ameriška državljanska vojna ni bila zaradi suženjstva kot nas hočejo prepričati, ampak zaradi carin na industrijsko blago, ki so ga zahtevale severne države. Ruski vzpon konec 19.stoletja se začne z rusko kopijo amriške politike pod Sergejem Witte-jem,..In če gremo še naprej pridemo do velikega apostola free market-a tj. angleškega imperija, ki to postane šele potem ko razvije lastno industrijo , potem, ko je dolga desetletja izvajal strogo protekcionistično politiko.

    “The United States”, Adam Smith wrote, “is, like Poland, destined for agriculture: (quoted by List, 1955: 97).

    Smith’s ideas were useful to English power to try to gain by persuasion – typical mechanism of cultural imperialism- what it had tried to hinder, by the force of law, during the colonial period.

    To hinder colonial manufactured goods from competing with the industries of the metropolis, the colonial governors had precise instructions to “oppose all manufacturing and exact reports as to any indication of their existence” (Underwood Faulkner, 1956: 134). The governors were the ones truly in charge of carrying out a real “industrial infanticide”, planned in London by the British Parliament.

    Danes samo dodajte druge subjekte k “English power”, pa vam bo vse jasno… Kaj pa Kitajska, Japonska, Južna Koreja? Tu gre za tisočletja stare visoke kulture, z jasno predstavo svoje državnosti in z nacionalistično nacionalno elito. V stilu njihovih borilnih veščin (spomnite se samo Judo-a) so uporabili moč (politiko) nasprotnika za uresničitev lastnih ciljev (res pa je bila pred tem potrebna streznitev skozi kolonialno obdobje izkoriščanja). Se še kdo čudi, da je ruski varnostni kompleks za novega voditelja, ki naj reši propadajočo rusko državo izbral mojstra juda – Vladimir-ja Putin-a.

%d bloggers like this: