Bine Kordež

Kot smo lahko prebrali v medijih, je svet za debirokratizacijo pripravil zakonske spremembe za zmanjšanje administrativnih postopkov. Predloge je vlada v četrtek (11.3.) že obravnavala in na naslednji seji naj bi razpravo  nadaljevali. Med predlogi je eden najbolj odmevnih seveda predlog uvedbe “socialne kapice”, torej omejitve plačevanja socialnih prispevkov nad določenim zneskom plače. Takšen predlog se je v zadnjih letih pojavljal že velikokrat, a nikoli ni prišel do faze potrditve. Kljub močnemu zavzemanju s strani gospodarstva so očitki o uvajanju davčnih ugodnostih za najbogatejše prevladali in zato takšnega predloga do sedaj ni upala sprejeti še nobena vlada. Glede na trenutno politično voljo na eni strani in glede na dejstvo, da trenutno denar in javno-finančne posledice niso kak poseben zadržek, obstaja precejšnja možnost, da bo predlog o uvedbi omejitev za plačevanje socialnih prispevkov tudi sprejet.

Ob tem je vsekakor potrebno poudariti, da so v Sloveniji najvišji prejemki resnično močno  obdavčeni, precej več kot v večini držav EU (in še bolj izven EU). Pri plači nad okoli 4.500 eur neto mesečno je potrebno za vsakih dodatnih 100 evrov “v žep” plačati še 200 evrov davčnih obveznosti (socialnih prispevkov in dohodnine). Zaradi tega so se tudi pojavljali predlogi, da bi nad določenim zneskom, podobno kot to velja v večini držav EU, plačevali samo še dohodnino (50 % od bruto zneska), ne pa več socialnih prispevkov za zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje. Kot argument se poleg primerljivosti z drugimi državami navaja tudi dejstvo, da zaradi dodatnih vplačil za pokojninsko zavarovanje vplačniki nimajo višjih pokojnin (te so navzgor omejene), seveda pa tudi nič večje pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Dr. Dušan Keber že skoraj pol leta prizadevno širi resnico, da se virus Sars Cov-2 prenaša predvsem aerosolno in manj kapljično. Zato so ukrepi, ki so naravnani predvsem na preprečevanje kapljične okužbe neustrezni, zaradi česar se virus uspešno in skoraj neovirano prenašajo naprej ter pandemija nikakor ne začne zares usihati.

Dr. Keber ima nedvomno prav, ker svoje trditve zelo jasno strokovno argumentira, njegove trditve pa v celoti potrjujejo statistike o pandemiji, ki jih vzorno zbirajo in obdelujejo znanstvene institucije celega sveta. Teorijo o aerosolnem prenašanju COVID 19 so znanstveno obrazložile tudi v svetovnem merilu priznane znanstvene avtoritete, kar vse je tudi objavljeno in obdelano v pomembnih znanstvenih publikacijah.

Nadaljujte z branjem→

Malce limonadasto, ampak – “vroče poletje” zmaga. Sanjam jadranje.

No, to sanjam, morje in to štimungo

Današnji uvodnik Grege Repovža v Mladini mi je zelo všeč. Govori o tem, da na sredini seveda potrebujemo močno politično silo, vendar ali ne bi – glede na izkušnje z dosedanjimi (enoimenskimi) strankarskimi projekti, ki so “plesali le eno poletje” – bilo bolj racionalno razmisliti o tem, “kako vzpostaviti platformo, ki bi dejansko povezala vse te, ki so že v politiki in ki delujejo tako na državni ravni kot na lokalni v strankah LMŠ, SAB, SMC in DeSUS ter imajo seveda jasen odnos do današnjega načina vladanja?“. S tem stališčem se seveda načelno strinjam in sem se tudi sam intimno za to zavzemal. Vendar se lahko strinjaš le, dokler na stvari gledaš od zunaj. Recimo temu romantični pogled.

Toda ta reducirani romantični pogled se hitro razbije, ko začneš upoštevati kompleksnost situacije na politični sredini skozi prizmo strankarske ekonomike. Ko torej reducirano enačbo LS = LMŠ + SAB + SMC + DeSUS razširiš v sistem enačb (vsaka stranka je svoja enačba). Sistem 5 enačb s petimi neznankami je v matematiki sicer trivialno rešljiv, v kompleksnem političnem svetu pa izjemno težko. Da bi dobili rešitev, ta sistem enačb zahteva, da je izpolnjen pogoj, ki ga je Repovž zapisal v spodnjem odstavku:

Sta se na primer Alenka Bratušek in Marjan Šarec pripravljena umakniti z vodstvenih položajev in poiskati nekega skupnega močnega vodjo stranke? Je SMC že pred volitvami zmožna narediti obrat in se odreči sedanjemu vodstvu (Počivalšku in Zorčiču) ter se priključiti združeni stranki? So v DeSUS zmožni uvideti, da le z združitvijo lahko obstanejo? So vsi skupaj zmožni najti voditelja, resnega samostojnega človeka?

Preprosto rečeno, rešitev tega sistema enačb je, da se najde “novi Drnovšek” in da so se strankarski voditelji četverice strank na sredini pripravljeni odpovedati svoji identiteti (svoji “enoimenski blagovni znamki”), svojemu voditeljstvu ter da bodo temu sledili tudi poslanci obeh sedanjih vladnih koalicijskih partneric.

Nadaljujte z branjem→

Glede na počasno napredovanje cepljenja zaradi nezadostnih dobav cepiv in glede na hitre mutacije virusa je očitno, da bomo vsaj še eno leto morali živeti s Covid. Kar pomeni, da bomo morali optimizirati naše delovanje glede na te omejitve. Simon Wren-Lewis (Oxford University) je predstavil dve poenostavljeni strategiji. Prva je strategija eliminacije, pri kateri bi vsaka država zaprla meje, uvedla lockdown in precepila prebivalstvo. S tem bi vsaka država eliminirala virus, ne bi bilo strahu glede mutacij in učinkovitosti cepiv, nakar bi se države spet odprle. Problem te strategije je seveda v tem, da bi ji morale striktno slediti prav vse države in vztrajati, dokler se virus ne bi izpel. To pa je seveda nerealistična predpostavka, sploh po enem letu restrikcij in zaprtja družbenega življenja ter pandemske utrujenosti.

Zato je bolj realistična strategija življenja s Covid, po kateri bi države nadaljevale s procesom cepljenja, ne bi pa zapirale meja ali izvajale dolgih lockdownov. Poleti se bo epidemija samodejno upočasnila, jeseni in pozimi, ko bi epidemija spet dobila zalet, pa bi izvedeno cepljenje pomagalo državam, da okužbo držijo pod nadzorom in da zmogljivosti zdravstvenega sistema ne bi bile presežene. Covid epidemija bi postala dokaj podobna epidemiji gripe. Seveda so s to strategijo povezana večja tveganja glede mutacij virusa in učinkovitosti cepiv ter večje število potencialnih smrti, vendar pa prinaša ta strategija nižje družbene in ekonomske stroške. Nadaljujte z branjem→

Tole spodnjo grafiko si velja vtisniti v spomin, ko bo pri nas spet stekla debata glede dvigovanja minimalne plače. Minimalna plača naj bi se prilagajala rasti produktivnosti, saj to pomeni, da zaposleni z najnižjimi plačami participirajo pri novousstvarjeni dodani vrednosti v enaki meri kot lastniki kapitala.

Za tiste, ki so prešpricali srednjo raven makroekonomije in ideološke jastrebe, je spodaj dobra razlaga, zakaj v svetu likvidnostne pasti, v katerem smo zdaj, ne more priti do inflacije (rasti temeljne inflacije). Stephanie Schmitt Grohé, profesorica na Columbia University, plastično pojasnjuje, da če so obrestne mere nizke in stopnje varčevanja visoke, se gospodarstva zataknejo v likvidnostno past, kot jo je ponazoril Keynes leta 1936 in ki je temelj IS-LM instrumentarija. Če obrestne mere ne morejo več padati, centralna banka nima orodja za spodbujanje gospodarstva. Monetarna politika postane neučinkovita. »V likvidnostni pasti je denarna politika omejena. Ni več prostora za politiko, «pojasnjuje Schmitt-Grohé. “Inflacija je pod ciljno vrednostjo, pričakovana inflacija po petih ali desetih letih pa je tudi pod ciljno.” Schmitt-Grohé pravi, da inflacijska pričakovanja “niso zasidrana“. Ljudje ne verjamejo, da bo centralna banka lahko kmalu dosegla inflacijski cilj in menijo, da je “nova normalnost” svet z inflacijo nižjo od inflacijskega cilja (želje) centralnih bank.

Japonska je že tri desetletja v tej “novi normalnosti”, ostale zahodne države pa šele eno desetletje, vendar brez izgledov, da kmalu izidejo iz tega stanja.

Razumnik in intelektualec, ki bi mu kot družba morali res prisluhniti.

Drago Babič

Povzetek

Menim, da so tako izdatni investicijsko/stroškovni načrti zmanjševanja rabe energije, vsaj v gospodinjstvih, nerealni. Tak način izdelave Podnebne strategije in NEPN, ki se ponavlja tudi na drugih področjih, da  brez nekih vnaprej določenih ekonomsko tehničnih kriterijev nizamo ukrepe in seštevamo stroške, ki jih bodo povzročili, ni primeren. Tako smo dobili stroškovnik vseh podnebnih ukrepov do leta 2050, objavljen v prilogi osnutka Podnebne strategije, ki znaša 66 do 72 milijard oziroma 4-5% BDP letno do leta 2050. Ob tako skromni rasti BDP, kot jo napovedujejo strokovnjaki iz IJS (1,3% letno), bi nas taki finančni napori preveč obremenili, zato vsi ukrepi ne bodo izpeljani v celoti in tako ne bomo dosegli končnega cilja, to je 100%-nega razogljičenja naše družbe do leta 2050.

Preden potrjujemo take drage načrte, bi bilo primerneje poiskati drugačen koncept energetike, ki bo zahteval manjša vlaganja in zagotovil cenejšo energijo.

Nadaljujte z branjem→

V študiji Auriol, Friebel & Wilhelm (2019) ugotavljajo, da kljub temu, da so približno tretjino doktoratov znanosti iz ekonomije v ZDA v zadnjih nekaj desetletjih naredile ženske, je bilo leta 2017 manj kot 15% rednih profesorjev v ZDA ženskega spola. Ugotavlja, da imajo evropske države v primerjavi z ZDA sicer večji delež rednih profesoric v svojih raziskovalnih institucijah (čez 20%), vendar so stopnje napredovanja primerljive na obeh straneh Atlantika. V Evropi obstajajo precejšnje razlike, saj so nordijske države in Francija na področju enakosti spolov dosegle veliko več kot na primer Nemčija in Nizozemska.

Zanimivo pa je predvsem to, da imajo boljše univerze (po številu citatov) manjši delež rednih profesorjev ženskega spola. Vendar pa se zgodba ne začne pri procesih napredovanja, ampak že na osnovni ravni – boljše univerze že v osnovi zaposlujejo manjši delež žensk. Zaenkrat ni dobre razlage tega fenomena pri ekonomiji, ki bistveno odstopa tudi od ostalih družboslovnih ved. Ni jasno, ali do tega prihaja, ker se manj ženske odloča za akademski poklic v ekonomiji ali pa so manj uspešne v procesih rekrutiranja zaradi morebiti seksističnih predsodkov izbirnih komisij.

Fenomen seksizma v ekonomiji torej ostaja nepojasnjen. No, vsaj za mojo matično institucijo, ekonomsko fakulteto v Ljubljani, ne bi mogli reči, da je seksistična, saj je spolna struktura zelo izenačena. Nadaljujte z branjem→