Boljši sistem plač v javnem sektorju

Sistem plač v javnem sektorju se je resnično izrodil v svoje nasprotje, v nesistematično zmedo. Nihče se v njem več ne počuti dobro. Vsi se počutijo podplačani. Kako razrešiti ta kaos?

Včeraj je v oddaji Tarča Boštjan Koritnik, minister za javno upravo, dal zelo smiseln predlog možne bodoče ureditve sistema plač v javnem sektorju:

  • kot osnovo se vzame 4-5 primerljivih držav (denimo Avstrija, Nemčija, Belgija, Nizozemska),
  • določijo se razmerja med različnimi profili zaposlitev na podlagi povprečja primerljivih držav,
  • plače v plačnih razredih se določijo glede na razmerje med BDP na prebivalca v Sloveniji ter povprečjem BDP na prebivalca v primerljivih državah,
  • dodatno: plače se letno korigirajo navgor na podlagi rasti produktivnosti (rasti BDP na prebivalca) v preteklem letu, pomnoženega s faktorjem, denimo 0.75 (da plače v javnem sektorju nekoliko zaostajajo za rastjo produktivnosti,  s čimer se tudi delno korigira za obdobja recesij, ko bi se plače sicer morale znižati, pa se ne)

2 responses

  1. Včeraj zvečer sem nekaj časa gledal Tarčo na 1. programu TV Slovenija. Po agresivnem nakladanju prvega sindikalista zdravnikov sem preklopil na športne kanale.
    Žalostno je, da nihče ni vprašal o kvaliteti & produktivnosti zdravstva pri nas (koliko umrlih, slabše zdravljenih,…) v primerjavi z Nemčijo (primerjava plač,…).
    Kako je to mogoče, da cela Slovenija pristaja na argument, da so zdravniki preslabo plačani, nihče pa jih ne vpraša za rezultate. Bojim se, da primerjave ne bo mogoče narediti, ker se v Sloveniji kvaliteta zdravniškega dela ne spremlja (zakaj ne?).
    Šolstvo se lahko primerja z ostalimi državami. Zdravstvo pa verjetno nima interesa??

  2. Hja ne vem kaj naj rečem. Kot primer v Ljubljani ne dobiš dobro izobraženega kadra v javnem sektorju več, a nagraditi ga tudi ne moreš. Velja za zdravstvo in vse ostale stroke, z redkimi izjemami o katerih vsi vemo, ker se to objavi in se o tem pogovarjamo. A o trumi mladih profesionalcev, doktorantov, raziskovalcev, učiteljev, zdravnikov, sester in podobnih deficitarnih kadrov, ki zaslužijo med 1200 in 1500, se najmanj govori. Pa jih je več kot si lahko predstavljamo.
    V Ljubljani je strokovnjak dejansko delo z igubo, če nekak potegnem vzporednico s podjetji. Plačaš najemnino 500 evrov za garsonjero, položnice, hrano, nato plačaš še nekaj denarja za izobraževanja, ki jih nekak moraš imeti, če želiš delati strokovno in ti ostane še 100 evrov mesečno zase oziroma za varčevanje in igranje z bitcoini v upanju, da zadaneš na loteriji in ti ni treba več nikoli tega delati. Ob tem, da so obremenitve tako hude in nehumane, da boš čez 5 let ostal brez zdravja.

%d bloggers like this: