Huh, slabe novice se kopičijo:

1. Pripravimo se na permanentno epidemijo (Bloomberg)

2. Stagflacija (recesija + inflacija) pred nami! (Nouriel Roubini)

Nadaljujte z branjem→

Kadarkoli so v ZDA na oblasti republikanci, za seboj pustijo ogromno luknjo v javnih financah. Konzevativci so politiki, ki pridigajo o javnofinančni konzervativnosti, zmernosti pri trošenju javnega denarja in nujnosti uravnoteženega proračuna. Vendar le, ko niso na oblasti. Takrat jih močno skrbi, da ne bi vlada preveč trošila. V bistvu jih moti, da ne bi vlada preveč trošila za »napačne stvari«. Za socialne transferje, za javno zdravstvo in šolstvo in javne investicije v infrastrukturo. Ne moti jih pa tako zelo denimo trošenje javnega denarja za vojaške izdatke.

Ko pridejo konzervativci na oblast, v trenutku pozabijo na prejšnje pridiganje o javnofinančni konzervativnosti in nujnosti uravnoteženega proračuna. Prva stvar, o kateri razmišljajo, je znižanje davkov za tiste z najvišjimi dohodki in na premoženje. Druga stvar je povečanje izdatkov za vojsko. Takrat se ne zmenijo za simulacije, ki kažejo, da bo njihovo zniževanje davkov navrtalo globoko jamo v proračun in močno obremenilo javne finance za naslednje desetletje zaradi potrebe po večjem zadolževanju za financiranje povečanega proračunskega primanjkljaja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Donos na kapital in motivacija za vlaganja

V prejšnjem tekstu smo ugotovili, da v gospodarstvu od skupaj ustvarjene dodane vrednosti namenjene za razdelitev, dobra petina pripade kapitalu (za obresti, dobičke), nekaj manj od 80 % pa delu (za prejemke zaposlenih). Takšno strukturo delitve pokaže izračun bilančnih podatkov kapitalskih gospodarskih družb v Sloveniji za zadnjih 18 let. To je seveda povprečje za omenjeno obdobje. Danes, v ugodnejših razmerah (brez “covid obdobja”) dobi kapital sicer več (okoli 25 %), v času kriznih razmerah pa manj (tudi le 15 %). Prejemki za delo (plače) so namreč v večji meri opredeljeni, določeni, delež za kapital pa je rezidium (preostanek) in močneje niha glede na uspešnost poslovanja družb.

Ti dejanski podatki o delitvi dodane vrednosti v zadnjih letih so bili predstavljeni v prejšnjem tekstu, tokrat pa bi pogledali ali bi bila lahko ta delitev lahko drugačna. Koliko je “prostora”, da bi ustvarjeno vrednost razdelili v drugačnem razmerju. Mišljeno je seveda večji delež za delo, ker je ta primarna delitev osnovni razlog za povečevanje neenakosti v družbi, med ljudmi.

Nadaljujte z branjem→

Moj včerajšnji E-Talk na dogodku CPOEF “Ekonomija pod žarometi”. Če vas je slučajno kdaj zanimalo, od kod centralne banke jemljejo vse te silne količine denarja in zakaj kljub 10-kratnemu (1,000% !) povečanju bilančne vsote ECB slednji ni uspelo dvigniti temeljne inflacije niti za dlako oziroma zakaj se vam danes ni treba bati inflacije, zakaj vladam sposojenega denarja morda ne bo treba vrniti centralnim bankam in zakaj to ni nujno dobra novica.

Današnja zadnja seminarska naloga pri Makroekonomiji se je končala s tem slidom o načrtovanem znižanju davkov, ki vsebuje spodnjo Šircljevo izjavo o učinkih tega davčnega darila tistim z najvišjimi dohodki:

Ta Šircljeva izjava me je spomnila na Reagonovo davčno reformo in na “Trickle down” efekt, namreč da se bo znižanje davkov premožnim prelilo navzdol vsemu prebivalstvu, ker se bo povečanje dohodkov bogatih prelilo v višje prihranke in zasebne investicije in posledično v višjo gospodarsko rast in več delovnih mest. To je bil eden največjih političnih nategov v sodobni zgodovini, utemeljenih na woodoo economics oziroma šarlatanski politični ekonomiki.

Nadaljujte z branjem→

Danes ob 15:00

Bine Kordež

Na mizo smo dobili nov predlog davčnih sprememb, ki odpirajo novo poglavje v procesu stalnega prilagajanja davčne zakonodaje.

Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kaka davčna stopnja tudi zvišala.

Sedaj pa so javne finance kar nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prineslo pol milijarde eur in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?!). Druga stran pa bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila (saj ni zadolžena za javne finance in tudi ne bo “pljuvala v lastno skledo” – tako gospodarstvo, sindikati ali opozicija).

Nadaljujte z branjem→

Gonilo revolucij je gnev frustriranih, ponižanih in razžaljenih ljudskih množic, ki nimajo česa izgubiti. Ko prerastejo v momentum, te mase nič ne more zaustaviti. Problem bogataškega elitnega kluba večine najboljših evropskih klubov (razen nemških in francoskih), ki je hotel uprizoriti nogometno revolucijo, je bil predvsem v tem, da ni imel ne moralnega opravičila in ne ljudskih (navijaških) množic za seboj. Brez morale in brez vojske se je bogatška elita razletela, še preden se je uspela zares sestaviti. Zaustavila sta jih morala in ljudske množice na drugi strani. In zaustavila jih je odlična organizacija kontrarevolucije na strani krovne nogometne institucije (UEFA). Njen  predsednik Aleksander Čeferin je spretno zaigral na karto čustev in morale: “izdaja“, “niti s od solidarnosti” itd., kar je še podžgalo navijače. Istočasno pa je na ravni vseh nacionalnih zvez odigral blitzkrieg napad proti bogataškemu klubu z grožnjo po izključitvi iz vseh nacionalnih tekmovanj. Temu so se pridružili praktično vsi voditelji evropskih držav, razen našega predsednika vlade Janeza Janše. In bogataške revolucije je bilo konec, njeni protagonisti so kapitulirali eden za drugim, z repom med nogami pobegnili pred javnostjo ali se skesano priklonili navijačem.

Pri tej propadli bogataški revoluciji je morda najbolj zanimivo to, kako slabo je bila piarovsko vodena. Brez neke javno predstavljene zgodbe, brez perspektive, brez predstavitve koristi za javnost in navijače in brez kakršnegakoli odpora, ko je zgradba nove organizacije po dobrih 12 urah začela pokati. Katastrofalno slabo pripravljeno za projekt vreden 3,500 milijard evrov. In velika zmaga za Aleksandra Čeferina, ki se je ponovno izkazal za velikega stratega in operativca. Za razliko od našega predsednika vlade, ki se je ob katastrofalno slabem vodenju protiepidemijskih politik in vseh drugih katastrofalno napačnih notranje- in zunanjepolitičnih potezah ponovno odločil za napačno stran zgodovine. Gre za razliko med svetovljanskim menedžerjem z občutkom za realnost in provincialnim nesposobnim prepirljivcem.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela je Aleksander Mervar (direktor ELES) objavil daleč najboljši načrt za nizkoogljični energetski prehod Slovenije. Torej za prilagoditev kapacitet proizvodnje električne energije in regulacije EE sistema za obdobje, ko bomo v skladu s cilji EU in našimi zavezami morali zagotoviti nizkoogljično proizvodnjo električne energije. Po domače, gre za dilemo, kako zagotoviti tako energetsko samozadostnost kot tudi stabilnost dobav električne energije in stabilnost elektroenergetskega sistema, ko bomo zaprili TEŠ 6 in ko se bo iztekla življenjska doba NEK 1. Večina komentatorjev, aktivistov, politikov, pa tudi teoretikov, tukaj nekritično povzema “nemško vizijo” prehoda, ki naj bi ob zmanjševanju porabe energije temeljila na obnovljivih virih vode, sonca in vetra (v praksi pa je aktualna nemška proizvodnja električne energije po zaprtju jedrskih elektrarn štirikrat “bolj rjava” od francoske, saj Nemčija izgubljeno energijo iz jedrskih elektrarn nadomešča s kurjenjem premoga, medtem ko francoska temelji pretežno na nizkoogljični jedrski energiji).

Ti “aktivisti”, ki bi takoj zaprli tako TEŠ 6 kot NEK 1, seveda zanemarjajo tri ključne vidike zelenega prehoda po nemškem taktu: (1) Slovenija nima naravnih danosti za zadovoljiv obseg proizvodnje iz obnovljivih virov, zaradi česar bo po tem scenariju pahnjena v več kot tretjinsko do polovično uvozno energetsko odvisnost; (2) Proizvodnja energije iz obnovljivih virov (predvsem sonca in vetra, pa tudi vode) je inherentno nestabilna, odvisna od dnevnega cikla in vremena, zaradi česar prihaja do velikih dnevnih nihanjih v dobavah EE in nestabilnosti v elektroenergetskem omrežju, ki zato potrebuje velike sistemske rezerve za regulacijo (ki pa večinoma niso nizkoogljične – plin); in (3) Stava na nemško vizijo pomeni potrebo po visokih investicijah v gradnjo prenosnih omrežij in nadgradnjo obstoječih, gradnjo pametnih omrežij in domačih hranilnikov energije, kar pa je dražje od denimo izgradnje NEK 2.

No, Mervar se kot direktor sistemskega operaterja elektroenergetskega omrežja teh problemov odlično zaveda. In zelo pohvalno je, da je lastnoročno na nekaj straneh napisal nacionalno strategijo zelenega prehoda. Nekaj, kar smo sicer pričakovali od Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), ki pa so ga teoretiki povsem odvlekli v strateško in tehnično nevzdržno smer. Spodaj je nekaj ključnih poudarkov iz Mervarjevega načrta.

Nadaljujte z branjem→