Celoten svet se sooča z grozečimi nevarnostmi podnebnih sprememb. Dodatno k temu pa se Evropska unija sooča še z velikim razvojnim zaostajanjem za ZDA, tehnološko pa tudi za Kitajsko. Oboje, boj za omejitev podnebnih sprememb in tekma za tehnološko konkurenčnost, zahtevata povečane investicije EU držav. Nasproti pa jim stoji izjemno togo fiskalno pravilo.

Prvi razlog za zaostajanje je evrska kriza, ki je članice evro območja niso uspele razrešiti. Drugi razlog pa je uvedba Fiskalnega pakta iz začetka leta 2012, katerega namen je bil ozdraviti finance evrskih držav po finančni krizi, vendar jih je zaradi svoje nerazumne restriktivnosti še globlje pahnil v stagnacijo. In če ne bi bilo Maria Draghija na čelu ECB, najprej julija 2012 z izjavo »whatever it takes« in nato marca 2015 z lansiranjem programa odkupovanja državnih obveznic, ki je sprostil fiskalni pritisk na šibkejše evrske države, bi se gospodarska stagnacija zavlekla do začetka epidemije.

V prejšnjem desetletju so zaradi tega vse evrske države močno zmanjšale investicije kot delež v BDP. Tudi države, ki so imele zdrave javne finance in dovolj manevrskega prostora. Voditeljem EU in Evropske komisije je na oči padla računovodska siva mrena fiskalne konsolidacije, v kateri pa so pozabili na ključne zadeve – gospodarsko rast, delovna mesta, rast blaginje, tehnološki razvoj in podnebne spremembe.

Na srečo je korona, kljub vsem negativnim zdravstvenim, socialnim in gospodarskim posledicam, prinesla preobrat v fiskalni paradigmi. V ospredje so spet stopili razvojni, socialni in podnebni cilji. Tako zelo, da Evropska komisija ni samo suspendirala restriktivnih fiskalnih pravil, pač pa je naredila salto mortale z oblikovanjem 750-milijardnega Načrta za okrevanje in odpornost (NOO) ter s 7-letnim finančnim okvirjem Naslednja generacija. Z njima naj bi pomagala državam k ciljnim naložbam za zeleno in digitalno ter pravično preobrazbo. Salto mortale je celo tako velik, da Evropska komisija program NOO financira z izdajo evropskih obveznic, ki jih bo pokrila z lastnimi viri.

Toda kljub tej mentalni revoluciji ostaja grožnja reaktivacije fiskalnega pravila leta 2023, ki bi – v obstoječi obliki – po močno povečani javni zadolžitvi v času epidemije naredil konec zeleni, digitalni in socialno pravični razvojni viziji. Tako v Evropski komisiji kot v večini držav EU obstaja velika mera soglasja, da bi bil povratek k staremu fiskalnemu pravilu katastrofalna napaka. Ekonomsko nesmiselna in politično nevzdržna.

Če bi aktivirali staro fiskalno pravilo, ki zahteva “fiskalni napor”, da se doseže strukturni primanjkljaj največ 0.5% BDP in da država v 20 letih zniža javni dolg na maastrichtsko mejo 60% BDP), bi to ubilo rast in razvoj v mnogih državah. Denimo, italijanski javni dolg zdaj znaša 160% BDP, ob zelo ugodnih gospodarskih razmerah (kjer bi bila rast BDP za eno točko višja od obrestne mere na italijanski dolg) in ob izravnanem primarnem saldu proračuna (od nominalnega salda so odšteti stroški servisiranja dolga) bi lahko Italija do leta 2040 svoj javni dolg znižala le na 133% BDP. Če bi italijanska vlada uspela 20 let vzdrževati presežek v primarni bilanci proračuna v višini 2% BDP (to pomeni, da so 20 let proračunski izdatki nižji od prihodkov za 2% BDP, kar je znanstvena fantastika), bi se njen javni dolg znižal na vsega 98% BDP. Aktivacija fiskalnega pravila v stari obliki je torej ekonomsko nesmiselna, politično pa nevzdržna.

Toda pogledi na to, kakšno naj bi bilo novo fiskalno pravilo, se zelo razlikujejo. Trenutno v okviru Evropske komisije potekajo konzultacije o prihodnji obliki fiskalnega okvira. Evropska komisija išče najprej politični konsenz glede tega, vzporedno s tem pa vodi še strokovno diskusijo z deležniki iz vseh članic EU. V tej diskusiji diskusiji bo potrebno priznati dvoje. Prvič, da sveta, na katerem je temeljil dosedanji fiskalni okvir, ni več. Obrestne mere na državne obveznice so danes blizu nič in bodo takšne najbrž ostale še nekaj let, kar zmanjšuje omejitve ma fiskalni strani. Na drugi strani pa kombinacija nizkih inflacijskih pričakovanj in ničelnih vodilnih obrestnih mer povsem omejuje učinkovitost monetarne politike za ciklično stabilizacijo gospodarstev.

In drugič, potrebno je priznati, da obstoječi fiskalni koncept vodi tako v gospodarsko in tehnološko zaostajanje ter socialno in ekonomsko degradacijo, kot tudi v politično dezintegracijo. Potrebujemo drugačen okvir ekonomskih politik, ki bo razvojno usmerjen in ki bo prinesel trajen in učinkovit odgovor na podnebne razmere, na tehnološko konkurenčnost in na socialne izzive slednjega. Potreben je koncept, v katerem morata monetarna in fiskalna politika učinkovito sodelovati pri spodbujanju rasti in doseganju razvojnih, socialnih in podnebnih ciljev.

Moj predlog novega fiskalnega okvira je dokaj preprost, vendar učinkovit. In sicer, prvič, nekateri predlagajo t.i. »zeleno« fiskalno pravilo, ki je je načeloma dobro, vendar ni dovolj. Za krepitev prihodnje rasti (in premik trajektorije potencialne rasti BDP navzgor) so enako potrebne vse naložbe – tako v zeleno, digitalno in socialno preobrazbo kot tudi v tradicionalno (prometno in telekomunikacijsko) in socialno infrastrukturo (šolstvo, zdravstvo, dolgotrajna oskrba). Zato bi morale biti vse naložbe izvzete iz fiskalnega pravila, vendar omejene na npr. 5 % BDP.

Drugič, v podporo prvemu predlogu je nujno, da NOO in evroobveznice, s katerimi se financira, postanejo trajne. To bi zmanjšalo obremenitev nacionalnih proračunov (denimo za 1 ali 2% BDP) in s tem olajšalo uravnoteženje proračunov. Po drugi strani pa bodo pregledni nacionalni »Zeleno-Digitalno-Socialni« programi, ki bodo potrjeni s strani Evropske komisije, in letni pregledi izvajanja teh uvedli zahtevano disciplino. Seveda pa to zahteva, da Evropska komisija ustvari permanente lastne vire EU.

In tretjič, novo fiskalno pravilo naj bo preprosto. Povečanje trenutne diskrecijske porabe ali znižanje davkov je treba „plačati“ (kompenzirati z nižjo porabo ali višjimi davki) v obdobju petih let (PAYGO pravilo). Pri čemer mora vlada v obdobju petih let uravnotežiti nominalne proračunske deficite (brez investicij). To pravilo uvaja disciplino in učinkovitost, hkrati pa petletno obdobje omogoča postopno prilagajanje.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku