Evropski cepilni dizaster je mogoče povzeti s štirimi razlogi: birokratizacija, računovodska kratkovidnost pri šparanju, skepticizem glede cepljenja med ljudmi in strateška napaka fokusiranja zgolj na “zahodna zdravila”. Na prvem mestu je seveda zbirokratiziran proces odločanja in pogajanj, ki naj bi pripomogel k temu, da ne bi nobena izmed članic dobila prednosti oziroma da ne bi nobena ostala brez cepiva. Na koncu so vse ostale brez zadostnih količin. Države, ki so se pogajale same, so na boljšem – V. Britanija (vsaj za nekaj je bil Brexit dober), Madžarska, slednji zdaj sledita še Slovaška in Češka z naročanjem ruskega in kitajskega cepiva.

Na drugem mestu je spet star rek – kdor poceni kupuje, dvakrat plača. Evropska komisija se je sicer izpogajala za nižje cene, vendar se je s tem postavila nazaj v vrstnem redu držav po timingu dobav. Države, ki so cepivo plačale za polovico ali enkrat dražje, so ga dobile prej in so zelo uspešne pri cepljenju prebivalstva. Izrael je precepil že 58% prebivalstva z eno dozo in 51% z dvema dozama, ZDA so v zgolj 58 dneh cepile 100 mio prebivalcev in so z eno dozo cepile 23%, z dvema pa 13% prebivalstva. Britanija je svojo strategijo prilagodila hitrosti cepljenja cepljenje z vsaj eno dozo) je in je z eno dozo cepila 40%, z dvema pa 3% prebivalstva. Srbija in Madžarska sta se zanesli nase in sta naročili tudi rusko in kitajski cepivi, zato sta z eno dozo doslej cepili že 18% in 16% prebivalstva. Zanimivo je, da slovenski predsednik vlade ni sledil svojemu ideološkemu vzorniku Orbanu in ni naročil ruskih in kitajskih zdravil, zato je Slovenija doslej cepila manj kot 9% prebivalstva s prvo dozo in manj kot 5% z drugo dozo.

Vir: NY Times, Vaccination tracker

Nadaljujte z branjem→

Ni povsem jasno, kaj so razmišljali lani sredi decembra na ministrstvu za zdravje oziroma v kabinetu predsednika vlade, ko so se odločili, da ne izkoristijo opcije nakupa dodatnih 410,700 doz cepiva Pfizer/BioNTech. Iz dostopnih informacij pa izhaja, da so očitno kalkulirali, da bodo namesto dražjega cepiva Pfizer/BioNTech (12 €) raje kupili več cenejšega cepiva podjetja AstraZeneca (1.78 €). Vlada je s to odločitvijo privarčevala 4.2 mio evrov (razlika v ceni 10.22€ x 410.700 doz). Vendar se je zapletlo najprej z zapoznelim dovoljenjem za uporabo AZ cepiva v EU, nato pa še z zakasnitvami pri dobavi cepiva AstraZeneca.

Slovenski vladi se kalkulacija, da bo z nabavo cenejšega zdravila nekoliko privarčevala, ni izšla, saj je s tem ostala brez 410,700 doz cepiva v drugem četrtletju letos, ko cepivo najbolj potrebuje. Z njim bi namreč lahko dvakrat cepila dobrih 200,000 oseb v najbolj ranljivih skupinah, kar bi omogočilo tako bolj učinkovito zajezitev tretjega vala epidemije kot hitrejše odpiranje javnega življenja in gospodarstva v drugem četrtletju.

Posledice te napačne odločitve vlade so na dlani – zaradi nje bo potrebno dlje časa imeti zaprt del gospodarstva in grozi nevarnost, da se bo okužilo več ljudi, da bo več ljudi hospitaliziranih in več ljudi umrlo, kot bi brez te napake vlade. Ekonomske stroške lockdowna lahko ocenimo prek izgubljenega BDP. V zadnjem četrtletju 2020, ko je veljal režim lockdowna za nekatere storitvene dejavnosti (gostinstvo, servisi, trgovine z nenujnimi dobrinami, kozmetične storitve itd.), je slovenski BDP glede na isto obdobje 2019 upadel za 4.2% oziroma za 527 mio evrov. Preračunano na dan (92 dni) je strošek lockdowna znašal 5.7 mio evrov na dan (dejansko še več, če odbijemo nedelje in praznike). Našo državo torej en sam dan lockdowna stane več, kot je vlada “privarčevala” z odločitvijo, da ne izkoristi možnosti za nakup dodatnih količin cepiva Pfizer/BioNTech.

Nadaljujte z branjem→

Aljoša Harlamov

Naslednjih 14 dni bo ključnih za vse tiste, ki še vedno ne razumejo, kako pomembna pri vodenju epidemije je pomirjujoča, dvosmerna in jasna, strokovno utemeljena komunikacija, ki v javnosti ustvarja zaupanje in nagovarja družbo kot skupnost z enotnim ciljem.

Potem ko so cepljenje s cepivom podjetja AstraZeneca ustavili v večini držav EU, Slovenija pač ni imela velike izbire. Toda zelo pomembno bo, kako v vmesnem času, ko čakamo na odgovore o korelaciji s strdki, nagovarja javnost in kako bo komunicirala verjetno potrditev cepiva.

Zadnje dni smo bili ob prvih novicah o težavah po celjenju z AstraZeneco že priča množični histeriji; ko so po relativno milih in pričakovanih stranskih posledicah in odzivih imunskega sistema, ki jih očitno spet ni nihče (dobro) skomuniciral, zbolevali celi šolski kolektivi.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so dale na voljo anonimizirane podatke o 425,000 okuženih s Covid-19, ki vključujejo spol, starost ter povezane bolezni. Na tej osnovi so pri The Economistu naredili preprost statistični model, ki za skupino necepljenih ljudi določene starosti, spola in kombinacije sočasnih bolezni ocenjuje delež ljudi, ki bi bil hospitaliziran ali umrl v 30 dneh od diagnoze Covid-19. Drugače povedano, model pove, kakšna je povprečna verjetnost, če ste denimo moški, stari 50 let in nimate sočasnih rizičnih bolezni ali lastnosti, da boste v primeru okužbe s Covid-19 potrebovali hospitalizacijo ali umrli.

Spodnja slika kaže krivuljo obeh verjetnosti za moške brez sočasnih rizičnih bolezni in lastnosti. Kot lahko vidite, je za moške, mlajše od 20 let, verjetnost hospitalizacije in smrti v primeru okužbe zanemarljivo majhna (manjša od 1% oziroma 0.1%). Verjetnost za oboje se poveča šele po 50. letu in strmo narašča po 60. letu starosti.

Nadaljujte z branjem→

Dober thread Maria Zechnerja glede histerije, ki so jo naredili mediji zaradi nekaj stranskih učinkov pri cepljenju s cepivom AstraZenece. Pri tem je karakteristično, da se večina medijev, ki je sprožila paniko in mnoge odvrnila od cepljenja proti Covid-19, ni niti toliko potrudila, da bi pregledala informacijsko gradivo glede delovanja cepiv, alergijskih reakcij in možnih zapletov ter primerjala te učinke med različnimi cepivi. Seveda je veliko bolj atraktivno za medije objaviti informacijo, da je nekdo umrl ali dobil strdke, kot pa se potruditi in preveriti ali so ti dogodki v vzročni zvezi s cepljenjem ter cepljenjem samo s konkretnim zdravilom ali pa gre za podobne učinke vseh cepiv ter ali te številke odstopajo od pričakovanih. To je seveda posledica poslovnega modela digitalnih medijev, ki jih zanima samo gledanost.

Nadaljujte z branjem→

V sredo je vlada ponovno podaljšala epidemijo za še en dodatni mesec. Hkrati pa je kljub drugačnemu mnenju epidemiološkega kolegija NIJZ, da v tem trenutku policijska ura z epidemiološkega vidika ni potrebna, ohranila policijsko uro. Pri tem velja opozoriti, da je epidemiološka stroka od samega začetka ukrep policijske ure označevala kot nepotreben in neučinkovit, vlada pa je mnenje stroke vedno preslišala.

Epidemiološka stroka je od začetka drugega vala, jeseni lani, poudarjala, da policijska ura v kontekstu popolnega zaprtja javnega življenja, kot so javne prireditve in združevanja, prepovedi gibanja med občinami in regijami ter dodatno ob zaprtju gostinskih obratov, ni smiselna. Če se ni mogoče srečevati in družiti in če so gostinski lokali zaprti, policijska ura ponoči prav z ničemer ne prispeva k preprečevanju širjenja okužb. Ne obstajajo nobeni posebni sevi virusa, ki bi se bolj ekstenzivno širili ponoči kot pa podnevi na delovnih mestih, ki pa so zares žarišče okužb. Vendar slednje jemljemo v zakup z namenom zmanjševanja splošne gospodarske škode.

Ob uvedbi policijske ure lani 19. oktobra, se je notranji minister Aleš Hojs skliceval na tuje izkušnje, rekoč, da »izkušnje iz tujine kažejo, da je širjenje okužb posledica privatnega druženja v nočnem času.« Vendar je bila to grda manipulacija, saj ni navedel nobene konkretne izkušnje ali analize, ki bi to potrjevala. In je tudi ne more, ker ne obstaja nobena baza podatkov, ki bi vključevala podatek o tem, ali so se ljudje okužili v nočnem času v privatnem druženju.

Nadaljujte z branjem→

Če priznavajo ali ne, je večina akademikov zelo jasno ideološko opredeljena, čeprav svoj svetovni nazor prikriva za zaveso objektivnosti »čistega znanstvenega pristopa«.

Ena izmed vrlin, ki jih v življenju najbolj cenim, sta iskrenost in osebna poštenost. V to kategorijo štejem tudi intelektualno poštenost. Vsi delamo strokovne in drugačne napake, večinoma v najboljši veri, da delamo prav. Toda pogosto zaradi nepopolne informiranosti, premalo kompleksnega vpogleda ali celo preveč subjektivnega oziroma čustvenega pogleda na zadevo nekatere zadeve ali osebe preprosto napačno ocenimo in se zato napačno odločimo. Naredili smo napako, ker smo živeli v zmoti ali bili pristranski. In takrat nastopi odločilen trenutek: kaj naredimo, ko spoznamo, da smo živeli v zmoti in naredili napako? Se opravičimo sebi in drugim, ali (se) delamo in živimo še naprej, kot da do spoznanja o tem, da smo ravnali narobe, ne bi nikoli prišlo?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot smo lahko prebrali v medijih, je svet za debirokratizacijo pripravil zakonske spremembe za zmanjšanje administrativnih postopkov. Predloge je vlada v četrtek (11.3.) že obravnavala in na naslednji seji naj bi razpravo  nadaljevali. Med predlogi je eden najbolj odmevnih seveda predlog uvedbe “socialne kapice”, torej omejitve plačevanja socialnih prispevkov nad določenim zneskom plače. Takšen predlog se je v zadnjih letih pojavljal že velikokrat, a nikoli ni prišel do faze potrditve. Kljub močnemu zavzemanju s strani gospodarstva so očitki o uvajanju davčnih ugodnostih za najbogatejše prevladali in zato takšnega predloga do sedaj ni upala sprejeti še nobena vlada. Glede na trenutno politično voljo na eni strani in glede na dejstvo, da trenutno denar in javno-finančne posledice niso kak poseben zadržek, obstaja precejšnja možnost, da bo predlog o uvedbi omejitev za plačevanje socialnih prispevkov tudi sprejet.

Ob tem je vsekakor potrebno poudariti, da so v Sloveniji najvišji prejemki resnično močno  obdavčeni, precej več kot v večini držav EU (in še bolj izven EU). Pri plači nad okoli 4.500 eur neto mesečno je potrebno za vsakih dodatnih 100 evrov “v žep” plačati še 200 evrov davčnih obveznosti (socialnih prispevkov in dohodnine). Zaradi tega so se tudi pojavljali predlogi, da bi nad določenim zneskom, podobno kot to velja v večini držav EU, plačevali samo še dohodnino (50 % od bruto zneska), ne pa več socialnih prispevkov za zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje. Kot argument se poleg primerljivosti z drugimi državami navaja tudi dejstvo, da zaradi dodatnih vplačil za pokojninsko zavarovanje vplačniki nimajo višjih pokojnin (te so navzgor omejene), seveda pa tudi nič večje pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja.

Nadaljujte z branjem→