Bine Kordež

Distribucija dohodkov iz kapitala

V prejšnjih tekstih smo ugotovili, da so v zadnjih dvajsetih letih zaposleni za vloženo delo dobili blizu 80 % skupaj ustvarjene dodane vrednosti, preostalo petino pa kapital, torej nadomestilo za vložena sredstva v gospodarske dejavnosti. Čeprav lahko slednji delež ocenjujemo kot visok, pa podatki kažejo, da je skoraj nujen, če želimo zadržati interes lastnikov premoženj, da jih vlagajo v proizvodnjo, realizirajo dobičke, a tudi prevzemajo tveganja izgube vloženih sredstev. Vlaganja pa so nujna za nadaljnji razvoj, za več delovnih mest in tudi višje zaslužke.

Pogledali smo tudi distribucijo dohodkov od dela (prejemke zaposlenih), kjer prav tako ugotavljamo, da večjih odstopanj od trenutne delitve ne more biti. Vsekakor lahko razpravljamo o relativno visokih (a v Sloveniji vsaj zaenkrat tudi dokaj močno obdavčenih) prejemkih ozkega kroga ljudi, a takšnih je pri nas le nekaj tisoč, torej desetinka odstotka vseh zaposlenih. Ključno je, da tudi omejitev teh prejemkov ne bi imela večjega vpliva na prejemke vse ostale množice zaposlenih, ker so ti pač omejeni z ustvarjeno dodano vrednostjo. Tokrat pa bomo pogledali še, kako je z distribucijo prejemkov iz kapitala.

Pri tem se bomo osredotočili samo na podatke o kapitalskih gospodarskih družbah (d.o.o., d.d. s sedežem v Sloveniji), ker so ti podatki najbolj dostopni.Predstavljajo pa tudi večino vloženih sredstev v gospodarstvo kot osnova za ustvarjanje dodane vrednosti. Poleg njih imamo še osebne družbe (s.p.), ki pa po obsegu predstavljajo le nekaj odstotkov vseh vloženih sredstev ter finančne institucije, kjer pa je položaj specifičen. Pri vloženem kapitalu bomo pogledali samo donos na kapitalske vložke, donos v obliki obresti postaja praktično zanemarljiv.

V spodnji tabeli je nekaj osnovnih podatkov o poslovanju gospodarskih družb v Sloveniji v letu 2019 po strukturi lastništva. Za to leto je podatke oddalo skupaj 67 tisoč družb s 521 tisoč zaposlenimi, ki so ustvarili blizu 24 milijard eur dodane vrednosti. Podatki so razdeljeni po lastništvu in v spodnjem delu tabele so tudi deleži. V letu 2019 so npr. državna podjetja ustvarila 14 % skupne dodane vrednosti, podjetja v tuji lasti 30 %, dobro polovico pa domača zasebna podjetja. Nato pa so še podatki o knjižni vrednosti kapitala in letnega dobička, dodatno pa tudi ocena vrednosti teh družb. Na osnovi poenostavljene ocene vrednosti vsake posamezne družbe se giblje skupna vrednost vseh gospodarskih družb (vloženih sredstev) na nivoju okoli 65 milijard eur.

Vsa podjetja v Sloveniji so bili na osnovi rezultatov v letu 2019 in takratnih razmer na finančnih trgih vredna okoli 65 milijard, od česar 15 % v državni lasti, dobra tretjina v lasti tujcev, preostala polovica pa je v lasti domačih fizičnih oseb. Po tem izračunu je vrednost premoženja, ki ga imajo Slovenci v podjetjih nekaj preko 30 milijard eur. Številka je seveda okvirna in se tudi spreminja, a ti podatki zadoščajo za oceno premoženja prebivalstva Slovenije ter donosov (zaslužkov) iz tega premoženja.

V tabeli je v desnih stolpcih še nekaj struktur lastništva po dejavnostih. V celotnem gospodarstvu se delež tujega lastništva z leti postopno povečuje in ta trend se bo verjetno še nadaljeval. Država ima načrt, da določene družbe proda, zasebniki pa se tudi umikajo bolj pospešeno kot imajo interes po novih naložbah (nakupih podjetij). V proizvodnem in trgovskem delu gospodarstva (ta del je tudi najmočnejši) se tako delež tujih lastnikov približuje polovici, v infrastrukturi in transportu pa je zaenkrat najmočnejši lastnik država s skoraj 2/3 vseh družb. Domače zasebno lastništvo ima večji delež v preostalem delu gospodarstva, predvsem storitvenem sektorju, kjer so potrebni nekaj nižji vložki. Tam je lastniški delež domačih zasebnikov okoli 60 %, v predelovalnih dejavnostih in trgovini pa dobro polovico.

Vir: Ajpes; lastni preračuni.

Domači privatni lastniki imajo torej v slovenskem gospodarstvu približno polovični lastniški delež, ki ga ocenjujemo na približno dobrih 30 milijard eur. In kako je to razporejeno med ljudmi? Na spodnji sliki je nekaj grafičnih podatkov o razporeditvi tega premoženja ter dodatno še nekaterih naložb v tujini med Slovenci. Za prikaz smo uporabili strukturo lastništva in vrednost domačih podjetij, kar smo kombinirali s podatki o 100 najbolj premožnih Slovencih (vir: Finance) in to zadošča za okvirne ocene.

Vir: Ajpes; lastni preračuni.

V levi sliki je prikazan kumulativni delež tega premoženja na način kot se najbolj pogosto uporablja v svetu. Torej, kolikšen skupni delež tega premoženja (samo naložbe v podjetjih brez ostalega premoženja) ima v rokah določeno število ljudi. Drugi stolpec npr. pove, da ima v Sloveniji 100 največjih lastnikov v rokah približno 20 % vrednosti vseh naložb v podjetjih. Teh 100 ljudi predstavlja približno 0,01 % Slovencev, pri čemer smo za osnovo uporabili 1 milijon ljudi. Navedeno premoženje se pogosto nanaša na družino, včasih na posameznika zato bi lahko upoštevali vseh 1,5 milijona polnoletnih državljanov ali 800 tisoč družin, a nekoliko višji ali nižji odstotek niti ni tako ključen.

Naslednji stolpec pokaže, da ima tisoč ljudi (0,1 % Slovencev) okoli 35 % vsega premoženja, če pa pogledamo najpremožnejših 10 tisoč ljudi (1 % Slovencev) pa imajo ti okoli 60 % vseh naložb v podjetja. Skupno število oseb z nekaj pomembnejšo vrednostjo deležev ali delnic je v Sloveniji okoli 150 tisoč.

To je torej približna struktura 30 milijard eur trenutne vrednosti premoženja v družbah (kapitala), ki jo ima v rokah 150 tisoč Slovencev. Koncentracija premoženja je seveda precej manjša kot to velja za svetovne razmere, kjer beremo kako ima manjše število ljudi tudi 50 in več odstotkov vsega premoženja, seveda pa je za večino ljudi vsakršna večja koncentracija nesprejemljiva. Je tudi neupravičena, nepoštena? To je seveda precej bolj zahtevno vprašanje, ki nima enostavnega odgovora, zato mogoče najprej še nekaj ocen, kako je prišlo do takšne distribucije premoženja v 30-tih letih samostojne Slovenije. Vemo, da pred osamosvojitvijo praktično skoraj nihče ni imel nekega pomembnejšega premoženja razen hiše. Poznano je bilo edino nekaj uspešnejših obrtnikov oz. podjetnikov, a s seveda pomembno nižjimi zneski. Večina omenjenega premoženja je torej nastala in se skoncentrirala po letu 1991.

Razlogi za rast premoženja

Ključni razlog za takšen obseg premoženja in njegovo povečanje v obdobju 30-tih let je seveda uspešno poslovanje podjetij in donosi na vložen kapital. Na osnovi podatkov za zadnjih dvajset let ugotavljamo, da se je bil povprečen donos na vložena sredstva blizu 5% letno, ker pa gledamo vrednost podjetij, ki temelji na oceni pričakovanih donosov, pa je povečevanje vrednosti naložb še nekaj večje. Drug pomemben vidik pa je dejstvo, da večina ustvarjenega donosa ostaja v podjetjih. Podatki o izplačilih dividend kažejo, da se je v tem obdobju izplačevalo v povprečju do kakšnih 10 % ustvarjenega dobička, pretežni del pa lastniki zadržijo v družbah (za nadaljnji razvoj ali zmanjševanje dolga).

Uspešno poslovanje in zadrževanje dobičkov je torej glavni razlog za povečanje premoženja – seveda pa je ključna tudi začetna vloga, začetni kapital. Preračunano iz donosov bi bilo to današnje premoženje pred 25 leti vredno kakih 5 do 10 milijard eur. Veliko podjetij je zraslo dobesedno iz nič, samo iz podjetniške ideje, veliko razvoja pa je bilo tudi na osnovi nekdanjih bolj ali manj uspešnih podjetij, ki jih je ožji vodstveni krog ljudi pridobil (kupil) po relativno ugodnih vrednostih, značilnih za tranzicijsko obdobje. In ta začetna kupnina je bila praviloma poravnana (plačana) s sredstvi družbe oz. uspešnim poslovanjem v kasnejših letih.

Pretežni del premoženja je torej nastal (in nastaja tudi danes) na osnovi uspešnih podjetniških idej, a tudi nakupov podjetij po sicer tržnih cenah v času nakupa, kar se z uspešnim poslovanjem kasneje izkaže kot dober nakup. To je glavni in tudi opravičljiv razlog za današnji obseg in koncentracijo premoženja v Sloveniji. V starejših ekonomijah pa ima ta koncentracija premoženja precej daljšo zgodovino, zaradi česar je tudi stopnja koncentracije premoženja precej višja. Ob takšni koncentraciji premoženja se logično postavi vprašanje ali imamo lahko očitke na ugodnejši nakup, na uspešno poslovanje, na neustrezno delitev ustvarjene dodane vrednosti v podjetjih, kar vse se je odrazilo v prikazani koncentraciji premoženja v lastniških deležih podjetij v Sloveniji? Koncentraciji po kateri ima 1 % ljudi v rokah kar 60 % tovrstnega domačega premoženja.

Vsekakor ni dilem do premoženja, ki temelji na podjetniški uspešnosti. Več diskusije že zahteva delitev dodane vrednosti, kjer imamo lahko “pripombe” na prevelik delež za kapital na vložena sredstva. Takšna delitev seveda močno prispeva k povečevanju vrednosti kapitala. Vendar prikazana razmerja v prejšnjih tekstih kažejo, da brez donosov ne bi mogli zagotavljati interesa lastnikov kapitala za nadaljnje vlaganje. Seveda bi bil delež ustvarjene vrednosti za kapital lahko nekaj nižji, a bistvene spremembe v praksi ne bi bile izvedljive, vsaj glede na razmerja, ki veljajo v Sloveniji. Distribucija dodane vrednosti v bolj liberalnih državah je precej drugačna (delež za kapital je višji), kar se seveda potem kaže v bistveno višji koncentraciji bogastva kot pri nas.

In koliko je k temu premoženju prispeval ugodnejši začetni nakup premoženja, kapitala? Vsekakor je bilo tranzicijsko obdobje ugodno okolje in priložnost za ljudi, ki so bili “pravi čas na pravem mestu”, ki so imeli informacije, sposobnosti in tudi pogum. Takšno okolje je bilo deloma tudi po prejšnji krizi, ko so nekateri podjetniki pravi čas zaznali priložnosti in po nizkih cenah vstopili v podjetja, ki so jih potem uspešno razvili in močno povečali premoženje V tokratni krizi je teh priložnosti precej manj, ker so lastniki bistveno manj zadolženi kot ob nastopu prejšnje krize in niso prisiljeni prodajati pod ceno, kljub začasnim poslovnim težavam. Do takšnih ugodnejših nakupov imamo lahko nekaj zadržkov, koliko so “pošteni”, a dejansko bi danes le težko kakemu podjetniku očitali neko pomembnejše ali sporno izkoriščanje položaja. Posebno, če pogledamo ugodne nakupe s strani tujih kupcev.

Ali lahko tujim kupcem, ki so v nekem transparentnem prodajnem postopku pred leti kupili npr. NKBM, Helios ali Perutnino kaj očitamo, ko so jih čez leta mogoče prodali za dva ali trikratno vrednost? Njim težko – razen, da je bila to slaba poslovna odločitev (neumnost ali kaj hujšega?) prodajalcev. In enako velja tudi za nakupe s strani domačih podjetnikov, ki so pravi čas zaznali ugodno poslovno priložnost. Le da se z njimi in koncentracijo premoženja ukvarjamo, če pa je ta nakup (in povečanje premoženja) realiziral John, Johan, Sergej ali Ive pa pač ne. In zato v strukturi premoženja Slovencev gledamo samo omenjenih 32 milijard eur naložb, ne pa 22 milijard, ki jih imajo v podjetjih s sedežem v Sloveniji posamezni premožni tujci.

V državi imamo torej okoli 30 milijard eur naložb v podjetniški sektor (brez finančnih naložb v tuje vrednostne papirje, sklade ali depozite), kar je koncentrirano v rokah relativno ozkega števila Slovencev. To je na eni strani posledica uspešnih poslovnih idej, uspešnega poslovanja, a tudi ugodnih nakupov podjetij. Na drugi pa seveda tudi delitve ustvarjene vrednosti, po kateri v Sloveniji kapitalu pripada kaka petina in takšna distribucija dohodka v desetih, petnajstih letih podvoji vrednost naložb, premoženja posameznikov. Kot je prikazano v prejšnjih tekstih, je takšna delitev, takšen donos na kapital skoraj nujen (lahko bi bil le kakšno odstotno točko nižji), če želimo zadržati interes lastnikov kapitala za vlaganja. Seveda pa to na drugi strani vodi v vse večjo neenakost in razlike med ljudmi.