Preprosta strategija cepljenja s finančno spodbudo cepljenim

Do vključno včerajšnjega dne je bilo vsaj z enim odmerkom cepljenih 449,475 ljudi oziroma le 21.4% populacije. Po številu cepljenih (z enim ali dvema odmerkoma) na prebivalca med primerljivimi državami v soseščini za Slovenijo zaostajata le Hrvaška in Češka. Če je na začetku primanjkovalo cepiv, pa zadnje tedne dobave cepiva močno presegajo število opravljenih cepljenj in na včerajšnji dan je bilo več kot 180,000 neporabljenih odmerkov. Po tempu cepljenja v zadnjem tednu dni (manj kot 12,000 dnevno) to pomeni, da s cepljenjem zaostajamo za več kot 15 dni. Ob povečanih dobavah v maju (več kot pol milijona odmerkov) je očitno, da se bomo konec maja ubadali z velikimi presežki neporabljenih odmerkov in da cilja o 70% precepljenosti do konca junija niti slučajno ne bo dosegli.

Dejstvo je, da dosedanje “strategije” cepljenja ne delujejo, saj vlada velika zmeda tako glede prijavljanja na cepljenje (prek različnih platform) kot glede ozaveščanja javnosti o potrebnosti cepljenja in relativnosti tveganj pri cepljenju glede na tveganja v primeru necepljenja. Očitno je, da bo treba cepljenje močno spodbuditi in strategijo cepljenja močno poenostaviti. Predlagam zelo preprosto strategijo cepljenja za naslednje 3 mesece:

  1. Enotna lista cepljenja, s katero upravlja NIJZ,
  2. Osnovni kriterij prioritetne liste cepljenja je EMŠO (starost),
  3. Dopolnilni kriterij so kritične bolezni, ki posameznike uvrstijo višje glede na kriterij EMŠO,
  4. Kdor se eksplicitno ne želi cepiti, o tem obvesti osebnega zdravnika, ki ta podatek vnese v spletno aplikacijo NIJZ,
  5. Vlada vsem, ki so se cepili do vključno 31.7. letos nakaže 50 evrov finančne spodbude.

Še pojasnilo glede finančne spodbude. Glede na to, da imajo okužbe s Covid-19 zelo močne negativne družbene eksternalije (negativni vpliv prek nepotrebnih smrti, negativnih učinkov na psihološko stanje ljudi, stroškov zaprtja javnega življenja in gospodarstva ter stroškov za zdravstveni sistem), ima cepljenje seveda pozitivne družbene eksternalije, saj omogoča, da se izognemo tem nepotrebnim stroškom. Zgolj strošek zaprtja gospodarstva v zadnjem četrtletju lani je znašal 5.7 mio evrov na dan (dejansko še več, če odbijemo nedelje in praznike), strošek zdravljenja obolelih s Covid pa stane med 7,500 in 24,000 evrov na dan, medtem ko “družbenega stroška” nepotrebnih smrti in “psiholoških stroškov” zaprtja družbenega življenja in omejevanja socializacije ljudi ne znamo ovrednotiti. Iz tega vidika je smiselno, da ljudi, ki kolebajo, ali bi se cepili, poskušamo prepričati s finančno spodbudo. Seveda pa mora finančno spodbudo spremljati tudi prepričljiva kampanja ozaveščanja javnosti o potrebnosti in družbeni koristnosti cepljenja ter o bistveno manjših tveganjih zaradi cepljenja posameznika glede na tveganja v primeru okužbe.

Srbska vlada, ki je skoraj dvakrat bolj učinkovita od slovenske glede izvedbe cepljenja, je svojim državljanom, ki so se ali se bodo cepili do 31. maja, obljubila finančno nagrado v višini 3,000 dinarjev (dobrih 25 evrov). Srbska vlada je ocenila, da se ji glede na pozitivne družbene in gospodarske učinke precepljenosti populacije to splača.

Slovenijo bi finančna spodbuda cepljenim stala 70 milijonov evrov (1.4 milijona ljudi x 50 evrov). Prepričan sem, da je ta “strošek” za proračun ne samo upravičen, pač pa, da več kot odtehta negativne družbene in gospodarske stroške v primeru nedoseganja ciljne precepljenosti prebivalstva.

2 responses

  1. Življenje nas uči, da najbolje delujejo tisti ukrepi, ki obsegajo poleg korenčka tudi palico.

    V kolikor bodo različne mutacije korona virusov s hujšimi posledicami na zdravje še naprej krožile po svetovni populaciji (na kar kaže aktualno dogajanje po svetu, glej Indijo) in ga s prostovoljnim cepljenjem ne bomo uspeli zaustaviti zaradi prenizke precepljenosti in zaradi česar bodo nastajale vedno nove mutacije virusa, se lahko ta virus proglasi za hujšo grožnjo zdravju vseh ljudi in se cepljenje proti koronavirusom, podobno kot to že velja za nekatere druge hude nalezljive bolezni, z zakonsko rešitvijo uvede kot obvezno.
    Dokler pa tega ne bomo zmogli (ali ne bo potrebno, upajmo), naj se s praktičnimi rešitvami stimulira cepljenje (kot v zgornjem primeru) oziroma sankcionira necepljenje. Že sedaj praktično ne moremo potovati izven države brez dokazila, da nismo okuženi, pričakuje se uvedba zdravstvenega/cepilnega potnega lista, ki bo postal obvezen pripomoček za prehajanje mej. Nadalje, v nekaterih dejavnostih, preko katerih se virus lahko pospešeno širi, na primer v zdravstvu, pa tudi šolstvu, javnem prometu, množičnih prireditvenih dejavnostih, turizmu, gostinstvu in podobno, bi moralo biti za zaposlene cepljenje tako ali drugače pogoj za delo z ljudmi.

    Pri hudih zdravstvenih grožnjah, ki jih povzročajo nalezljive bolezni, ima pravilo “ne ogrožaj življenja drugih ljudi” prednost pred “svobodno izbiro posameznika, kaj bo naredil s svojim telesom”. Tako preprosto je to.

  2. Diskriminacija v zvezi s testiranjem in cepljenjem. Zato sem podpisal peticijo proti cepilnemu listu RS in tudi EU.

%d bloggers like this: