Hrvaška, ki bo čez nekaj dni vstopila v EU, si z ekonomskega vidika od vstopa ne more veliko obetati. Preostanek industrije, ki ga ni ugonobil 20 let zacementiran tečaj kune, bo s padcem carin izgubil še preostanek zaščite pred tujo konkurenco. Turistični in bančni trg sta že odprta. Pridobila bodo predvsem evropska podjetja zaradi nižjih carin ter mi, tuji državljani, ki bomo po novem na Hrvaškem lahko telefonirali do desetkrat ceneje (zaradi znižanja cen roaminga), brez carin čez mejo prevažali stvari ter v bolj enakopravnem položaju glede posedovanja in prometa nepremičnin. No, Hrvaška si lahko obeta vsaj EU denar za kmetijsko politiko in sredstva iz evropskih skladov, s katerimi bodo izgradili in obnovili prometno infrastrukturo. Nadaljujte z branjem→

Follow up na včerajšnji post o tem, kako prepoznati “konektorja” tipa Paul Revere. Leta 2010 je akademska revija Real World Economics Review podelila t.i. Reverejevo nagrado za ekonomijo trem ekonomistom: Stevu Keenu, Nourielu Roubiniju in Deanu Bakerju. Nagrada se imenuje po Paulu Revereju zaradi njegove legendarne nočne ježe in zgodovinske vloge pri alarmiranju ameriških priseljencev pred ofenzivo britanskih trup. Trije ekonomisti so nagrado dobili (na podlagi neposrednega glasovanja naročnikov revije) iz podobnega razloga: ker so zelo zgodaj, ko je bilo to nepopularno in so bili deležni posmeha, opozorili na nepremičninske balone in na prihajajočo krizo. Podrobna obrazložitev je spodaj. Nadaljujte z branjem→

Včeraj predstavljeno poročilo World Investment Report razkriva, da je bila lani Slovenija najmanj privlačna država v EU za neposredne tuje investicije (NTI). Na svetovni ravni se je tok NTI zmanjšal za 18%, v Sloveniji pa kar za 85% (iz 900 mio v 2011 na zgolj 140 mio dolarjev v 2012). Problem ni recesija, problem je Slovenija. Lani je na Češkem obseg NTI presegel 10 milijard dolarjev (skoraj petkrat več kot v 2011), na Slovaškem je bil lani obseg NTI večji za 25% (skoraj 3 milijarde dolarjev), v Estoniji je lani dosegel 1.5 milijarde dolarjev itd. Nadaljujte z branjem→

Renata Salecl v Der Spieglu modruje o tem, kako nas kapitalizem zaradi prevelike možnosti izbire dela nesrečne. Smo pod trajnim stresom. Ker nikoli ne vemo, če smo se odločili prav. Tako tisti, ki imajo denar, kot tisti, ki ga nimajo. Kapitalizem je globalna tovarna nesreče. Predvidevam, da so bili naši predniki v socializmu ali fevdalizmu bolj srečni. Tako kot so prebivalci Severne Koreje bolj srečni od sonarodnjakov iz Južne Koreje. Če nimaš izbire, ne moreš biti nesrečen. Ena partija, en kruh, en jogurt! Nadaljujte z branjem→

Reči, da je bilo presenečenje popolno, bi bilo premalo. Ne presenečeni ali nemara osupli, dobesedno šokirani so bili vsi: dobavitelji, poznavalci, novinarji, javnost in zaposleni, vključno s predsednikom uprave. Največja trgovska veriga v državi, povrhu vsega domača, več kot 1300 prodajaln in 18.000 zaposlenih doma in v sosednjih državah, več tisoč malih dobaviteljev in dobri dve milijardi evrov letnega prometa, je čez noč dobila novega lastnika, in to iz neposredne soseščine. Razprodaja, konec domače trgovine, kaj bo z dobavitelji, prihaja na police cenena tuja roba… je bilo slišati z vseh strani. Komaj poldrugo leto po stečaju in razkosanju dotlej drugega največjega (prav tako domačega) trgovskega podjetja so bile tako več kot štiri petine trgovine z vsakdanjimi potrebščinami v tujih rokah. Nadaljujte z branjem→

Res Nullius, petek 21.6.2013, Cvetličarna Nadaljujte z branjem→

Se nam s prodajo Mercatorja res obeta največja možna korupcijska afera trenutno? Kakšni zavezniki so ob tem domači uredniki in novinarji? Je njihova naloga, da razprave o prodaji Mercatorja utišajo, potisnejo pod preprogo in skrijejo, so zgolj lenobni in brezbrižni? Se nad njimi vršijo pritiski, so nalogo vendarle opravili zadovoljivo? Bodimo še bolj minimalistični in ugibajmo »ab ovo«, kar se novinarskega poguma tiče: je sicer izrečen sum o korupcijski aferi sploh »obstal«, mu je bilo dovoljeno priti do javnosti? In to v zadevi, ki je epohalnega pomena za slovensko gospodarstvo? Nadaljujte z branjem→

Pred dvema tednoma sem se spraševal o tem, kako neki so letališča v bližnji soseščini ter širom Evrope odprla vrata nizkocenovnim prevoznikom ter s tem dvignila svoje prihodke ter oživela gospodarsko aktivnost v regiji, brniško letališče pa tega modela ni bilo sposobno kopirati. Razlog za to sem našel v državnem lastništvu in škodljivem »strateškem partnerstvu« s prav tako državnim nacionalnim prevoznikom. Danes se sprašujem o tem, zakaj Avstrija, Italija, Češka, Slovaška in Poljska vidijo interes v logistiki in zakaj pospešeno vlagajo milijarde evrov v izgradnjo jadransko – baltskega transportnega koridorja (z vso logistično infrastrukturo) mimo Slovenije in zakaj slovenska politika samo paralizirano gleda ta proces. Proces, ki bo Sloveniji speljal transportne tokove, oklestil potencial razvoja Luki Koper, Slovenskim železnicam in drugim logistom ter oropal slovensko gospodarstvo nove dodane vrednosti in delovnih mest. * Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V času, ko na eni strani seštevamo milijone in milijarde evrov, ki jih bo potrebno nameniti za sanacijo bančnega sistema, na drugi pa se pogajamo za vsak milijon, ki bi ga lahko privarčevali v zdravstvu ali šolstvu, je seveda jeza ljudi popolnoma razumljiva. Kot je tudi razumljivo spraševanje ali bo za takšno stanje kdo odgovarjal ali se vsaj pokesal, kot je nedavno zapisal komentator v Delu »za napake, ko so banke metale posojila tajkunom in gradbincem tako rekoč z lopato brez ustreznih zavarovanj«. Mnenje o takratnih dogajanjih in nepravilnostih je danes seveda absolutno poenoteno in dilem ni. Poslovne in politične odločitve iz obdobja pred krizo se pač odražajo v današnji slabi gospodarski situaciji, vseeno pa sta ob tem zanimiva dva vidika, ki se v teh razpravah le redko pojavita. Nadaljujte z branjem→