Mercator = Billa?

Reči, da je bilo presenečenje popolno, bi bilo premalo. Ne presenečeni ali nemara osupli, dobesedno šokirani so bili vsi: dobavitelji, poznavalci, novinarji, javnost in zaposleni, vključno s predsednikom uprave. Največja trgovska veriga v državi, povrhu vsega domača, več kot 1300 prodajaln in 18.000 zaposlenih doma in v sosednjih državah, več tisoč malih dobaviteljev in dobri dve milijardi evrov letnega prometa, je čez noč dobila novega lastnika, in to iz neposredne soseščine. Razprodaja, konec domače trgovine, kaj bo z dobavitelji, prihaja na police cenena tuja roba… je bilo slišati z vseh strani. Komaj poldrugo leto po stečaju in razkosanju dotlej drugega največjega (prav tako domačega) trgovskega podjetja so bile tako več kot štiri petine trgovine z vsakdanjimi potrebščinami v tujih rokah.

Skoraj natanko 17 let kasneje ima avstrijska Billa, ki jo je njen ustanovitelj in edini lastnik Karl Wlaschek za milijardo evrov (in verjetno nekaj deset milijonov več, cena je še danes skrivnost) prodal nemškemu trgovskemu koncernu Rewe, več kot 1000 prodajaln, 18.000 zaposlenih, 17-odstotni tržni delež in slabe tri milijarde evrov letnega prometa. V letošnjih načrtih Bille je za sto milijonov evrov naložb in nedvomno ambiciozen cilj prehiteti diskontnika Hofer izpod iste koncernske strehe, ki ima v Avstriji 20-odstotni tržni delež. Danes skoraj že 96-letni Wlaschek, nekdanji dunajski barski pianist Charly Walker, ki je svoj zaslužek v prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja vložil v trgovino, je za svojega otroka očitno našel varen dom.

Agrokor Ivice Todorića še zdaleč ni Rewe, globalne in regionalne gospodarske razmere niso takšne kot leta 1996 ali 2005, toda tudi Mercator ni Billa. Nikoli niti približno ni bil: ni rasel organsko, ni mogel, znal in smel brez vmešavanja politike, tisti, ki so ga vodili ali so bili po takšnem ali drugačnem naključju njegovi lastniki, pa niso upravljali z lastnim denarjem. Agrokor torej ni idealni kupec Mercatorja. Je pa približno takšen, kakršnega je neobremenjeni opazovalec lahko pričakoval. Glede na stanje Mercatorja in njegovih lastnikov ter upoštevaje dejstvo, da po dobrem desetletju huronskega britja norcev iz spodobnega tujega kapitala ta Slovenije preprosto nima več na zemljevidu. Da utegne biti po prihodkih največje slovensko podjetje predvsem razmeroma poceni pridobljen vzvod, s katerim bo največji hrvaški tajkun nemara rešil lastno kvadraturo finančnega kroga, je le prvi račun, ki ga bo zgodovina cinično izstavila za dolgo vrsto zmag klientelističnih španovij pod praporom nacionalnega interesa: od pivovarske vojne preko »privatizacije« Mercatorja leta 2005 do igre slepih miši z belgijsko solastnico v NLB.

Vir: Vojko Flegar, Dnevnik

One response

  1. Za Mercatorjem bom pretakal takšne solze, kakor jih je pretakal Mercator, ko je ožemal slovenske dobavitelje ali pa ko je nabavljal izdelke preko “domačih” posrednikov. Prav jokali so, ko so ponujali dražje izdelke slovenskemu kupcu Ne bodite naivni.

%d bloggers like this: