Izgubljeni milijoni – od tajkunov, Amerike do Mercatorja

Bine Kordež

V času, ko na eni strani seštevamo milijone in milijarde evrov, ki jih bo potrebno nameniti za sanacijo bančnega sistema, na drugi pa se pogajamo za vsak milijon, ki bi ga lahko privarčevali v zdravstvu ali šolstvu, je seveda jeza ljudi popolnoma razumljiva. Kot je tudi razumljivo spraševanje ali bo za takšno stanje kdo odgovarjal ali se vsaj pokesal, kot je nedavno zapisal komentator v Delu »za napake, ko so banke metale posojila tajkunom in gradbincem tako rekoč z lopato brez ustreznih zavarovanj«. Mnenje o takratnih dogajanjih in nepravilnostih je danes seveda absolutno poenoteno in dilem ni. Poslovne in politične odločitve iz obdobja pred krizo se pač odražajo v današnji slabi gospodarski situaciji, vseeno pa sta ob tem zanimiva dva vidika, ki se v teh razpravah le redko pojavita.

V javnosti je običajno izpostavljeno deset, mogoče dvajset primerov slabih bančnih naložb, ki so praviloma povezane s prevzemnimi aktivnostmi ter naložbami gradbincev. K temu seveda lahko prištejemo še precejšnje število podobnih primerov, seveda manjših in javnosti prikritih oz. neizpostavljenih, a po skupnem obsegu najbrž nič manjših. Poleg tega pa imamo še tretjo, preostalo skupino slabih naložb, katere razlogi niso ne pri gradbincih, niti v tajkunih, a se vsaj v javnosti z njimi nihče ne obremenjuje, pa bi bila vsekakor vredna proučitve – vendar raziskovanje teh izgub ni namen pričujočega teksta.

Ostanimo pri gradbeni panogi in izgubah zaradi menedžerskih prevzemov. Največji del slabih posojil za te namene izvira iz obdobja nekje od 2003. leta do začetka krize. Po letu 2009 kakih pomembnejših novih posojil ni bilo več, posojil pred letom 2003 pa je bilo relativno malo, predvsem pa so bila do začetka krize večinoma odplačana. V omenjenem obdobju so torej banke odobravale visoke kredite za nakup delnic in nepremičnin, katerih vrednost je rasla iz leta v leto. Zaradi konstantne rasti vrednosti vsakovrstnih naložb so se zdela zavarovanja zadostna – tako najemnikom posojil kot seveda tudi bankirjem, drugače jih najbrž ne bi odobravali. Z nastopom krize se je vrednost tega premoženja naenkrat znižala za dva, tri ali tudi petkrat in pokazale so se velike izgube, ki so zaradi majhne lastne udeležbe investitorjev bremenile predvsem kreditodajalce, torej banke.

In ker je bančni sistem nekakšen krvni obtok države, katerega ne moremo prepustiti propadu, mora danes nakopičene izgube reševati država (davkoplačevalci) in to razumljivo povzroča jezo. Je pa zanimivo, da se ob tem procesu sanacija bank praviloma povezuje s sanacijo oz. reševanjem kreditojemalcev, tajkunov če hočete. A dejstvo je ravno nasprotno. Seveda so za težave bank krivi dolžniki in banke vodijo vse postopke za izterjavo dolgov – a s sanacijo bank se v bistvu rešujejo deponenti, torej tisti, ki imajo denar v bankah. Denar, ki gre danes iz državnega proračuna za sanacijo bančnega sistema, je v celoti namenjen za poplačilo osebam, ki imajo v bankah naložen denar, da ne bi utrpeli izgub in da ne bi padlo zaupanje v bančni sistem.

A ne glede na to, koga se dejansko rešuje s sanacijo bank, ostaja dejstvo, da bančne izgube nastale v največji meri zaradi financiranja nakupov vrednostnih papirjev in nepremičnin po previsokih cenah. Koliko so za to krivi kreditojemalci, koliko kreditodajalci in koliko nadzorne institucije, seveda ostaja odprto. Ob takšnem toku dogodkov pa je zanimivo pogledati dogajanja v ZDA. Kot je splošno znano, se je kriza začela tam in to kot posledica poka nepremičninskega balona. Banke so vlagale ogromna sredstva v financiranje nakupa nepremičnin ter v vrednostne papirje zavarovane z nepremičninami, pri čemer so bili ti vrednostni papirji s strani bonitetnih agencij rangirani kot najbolj kvalitetne naložbe. Ko pa je vrednost nepremičnin strmoglavila, so se v njihovih bankah prav tako pokazale ogromne izgube. Šlo je torej za podobno financiranje naložb po previsokih cenah, kar so tako banke kot nadzorne institucije spregledale oz. niso ukrepale in procesa zaustavile.

Proces nastajanja problema je bil torej v ZDA dokaj podoben kot smo ga beležili v Sloveniji, le da je bilo njihovo ukrepanje bistveno drugačno (seveda imajo tudi drugačne vzvode). Malo znan je podatek, da so v ZDA preko FED-a (njihove oblike centralne banke) pomagali bančnemu sistemu s 16 tisoč milijard dolarjev posojil, kar nekoliko presega njihov BDP. Primerjalno s Slovenijo bi to predstavljalo kakih 35 milijard evrov (!!). S hitrim ukrepanjem in posegom odgovornih institucij so probleme takoj sanirali in velik del vloženih sredstev že dobili povrnjenih. Ne gre torej toliko za razlike v razlogih za nastanek izgub, tudi v ZDA so predvsem posledica financiranja previsoko vrednotenih naložb, so pa velike razlike v načinih reševanja. Na žalost smo se pri nas fokusirali predvsem na razloge za izgube, premalo pozornosti, znanja in odločnosti pa je bilo uporabljeno pri razreševanju nastalih problemov. Tipičen primer je npr. večletno vsakodnevno razpravljanje o dokapitalizaciji NLB od parlamenta do zadnjega šanka, v ZDA pa so šele po nekaj letih razkrili za kako veliko obseg posegov v bančni sistem je šlo. Tovrstne operacije so bile namreč izvedene v tajnosti, v dogovoru med zelo ozkim krogom ljudi, ker so le tako lahko učinkovite.

Drug vidik pa je mogoče primerjava izgub iz prevzemnih aktivnosti s trenutno aktualno prodajo Mercatorja. Če izvzamemo takšne ali drugačne nepravilnosti in osebna izkoriščanja, pretežni del današnjih izgub vseeno izvira iz preplačanih nakupov vrednostnih papirjev v času prevzemov (ali tudi nakupov nepremičnin). A ob tem vseeno ne smemo zanemariti, kdo je v teh transakcijah to (pre)visoko kupnino dobil. Nesporno dejstvo je, da je pretežni del kupnine pristal v rokah (žepih) domačih prodajalcev tega premoženja, v veliki meri tudi pri državi oz. njenih skladih (KAD, SOD). In ti presežni prihodki (z današnjega vidika) so v obdobju konjunkture dodatno pospeševali potrošnjo, potrošnjo, zaposlenost in nedvomno precej prispevali k visoki gospodarski rasti do leta 2008. Denar se je torej vrtel znotraj države in na nek način umetno (brez zadostne realne podlage) povečeval blaginjo prebivalstva, dokler se ni pokazala prava vrednost tega premoženja. In danes se to vrača.

Na drugi strani pa je zanimiv primer aktualna prodaja Mercatorja za katerega bodo lastniki (pretežno domači) iztržili kakih 400 milijonov manj kot so imeli na mizi ponudbo pred letom dni (da ne omenjamo še enkrat višje vrednostih izpred nekaj let). V tem konkretnem primeru so slovenski rezidenti izgubili skoraj 400 milijonov, od tega država preko vseh posrednih lastništev mogoče tudi 200 milijonov. In tu ne gre za prerazporejanje denarja znotraj države, temveč toliko manjši priliv iz tujine, toliko slabšo plačilno bilanco ali toliko manjšo razbremenitev proračuna, ker gre pač za nakup s strani tuje pravne osebe. V Merkurju bodo sicer imele danes banke lahko 100 milijonov izgube, a to je tistih 100 milijonov, ki jih je država pred časom knjižila med svoje prihodke ob prodaji lastniškega deleža. V primeru Mercatorja pa sicer neposredne izgube ni, vendar pa bi država ob prodaji po lanskoletni ceni lahko izboljšala svoje bilance tudi do 200 milijonov. Kaj pa pomeni ta številka glede na trenutno stanje proračuna ter mukotrpno zapiranje državne blagajne in iskanje dodatnih davčnih prihodkov, si seveda lahko predstavljamo.

In na podoben način bi lahko diskutirali in izračunavali, koliko je država in vsa Slovenija izgubila, ko ni ob ugodni ponudbi prodala še kakih drugih podjetij (Telekom, NLB…). Formalno tudi tu seveda ne gre za neke eksplicitne izgube, gre pa za potencialno izgubljen denar, ki bi lahko pomembno izboljšal finančno pozicijo Slovenije. In tu bi se lahko začela razprava o takšni in drugačni odgovornosti ter o mejah med odgovornim ali neodgovornim gospodarjenjem.

One response

  1. Hvala za zanimiv vpogled v ozadje pristopov reševanja krize in pojasnitev finančnih tokov v tajkunskih primerih. Kljub temu, da ekonomija in finance niso področje moje ekspertize, si ne morem kaj, da ne bi ugovarjal vašim zaključkom glede primera Merkur.

    Vsekakor verjamem, da so (bivši) delničarji te družbe lepo zaslužili ob takratni prodaji delnic in da sta dober posel naredila tudi KAD in SOD. Ta del se mi ne zdi sporen. V situaciji, da mi nekdo ponuja visoko ceno za mojo delnico, bi jo kot dober gospodar verjetno tudi sam prodal. Se pa sprašujem, kako ste vi razumeli svoje poslanstvo kot direktor Merkurja. Torej za kaj ste prejemali plačo – za to, da ste se, ugibam, večino čas na svojem delovnem mestu ukvarjali s tem, kako boste državno lastnino prepisali na svoje ime brez realnega vložka v sistem, ali za to, da delujete v dobrobit podjetja, ga vodite in razvijate. Ta težava je namreč zelo simptomatična za Slovenijo in moje mnenje je, da se je v zadnjih dvajsetih letih precejšen del slovenskega menedžmenta ukvarjal predvsem s tem, kako bi akumulacijo podjetij in njihovo sposobnost za dostopanje do kreditov izrabljal za pridobivanje izključno osebnih koristi (izčrpavanje in lastninjenje), namesto, da bi ta sredstva uporabljal za naložbe v dvig njihove produktivnosti, izboljšanje ponudbe, racionalizacijo delovnih procesov, razvoj… Po dvajsteih letih takšnih praks smo v situaciji, ko je velik del naših podjetij tehnološko zastarel, prezadolžen in na splošno nekonkurenčen. In takšna je tudi država.

    In kar se tiče škode: lahko, da je vprimeru Merkur denar ostal v Sloveniji, vendar ali ste kdaj pomislili, koliko ljudi bi lahko danes zaposloval Merkur, če bi njegov denar plasirali v njegov razvoj, namesto v lastniške posle? Pomislite tudi na to, koliko delovnih mest več bi lahko danes ponujala vsa podjetja, ki delijo podobno usodo, če bi njihova vodstva zanje skrbela kot dobri gospodarji, za kar so bila zelo dobro plačana. 30.000, 50.000, 80.000 več kot danes? Tudi to so izgube.

%d bloggers like this: