Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben je včeraj glede zbiranja podpisov za referendum o vladnem zakonu o drugem tiru izjavil: “Vemo, da bi bila naša prijava v primeru vložene referendumske pobude nerelevantna in da ne bi dobili nepovratnih evropskih sredstev, ki jih nujno potrebujemo za izvedbo projekta drugi tir.”

Ta izjava ni točna iz večih vidikov. Prvič, sprejet zakon o drugem tiru ni pogoj za prijavo na razpis za sofinanciranje projekta z evropskimi sredstvi. Sedanja vlada je namreč projekt drugi tir do sedaj že dvakrat prijavljala na razpis za evropska sredstva, prvič februarja 2015 in drugič februarja 2017. Nobenkrat za prijavo ni bil pogoj sprejet zakon, niti vlada takšnega zakona takrat ni imela. In tudi tokrat to ni pogoj. Če bi bilo to res, bi morala vlada za vsak projekt izmed nekaj desetin prijav na razpis za evropska sredstva sprejeti svoj zakon. Referendumska pobuda o zakonu torej formalno ne more vplivati na relevantnost prijave projekta na razpis.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vse navedeno v zapisu glede možnosti izčrpavanja javnega denarja pri projektu drugi tir v korist družinskih podjetij madžarskega predsednika Viktorja Orbana je bilo v Sloveniji že preizkušeno.

Po ozimskih sporazumih, se je Italija obvezala sofinancirati “osimske ceste” v Sloveniji. Pravni prednik DRI je tedaj skupaj s Furlanijo Julijsko krajino ustanovil družbo ADRIA S.r. l v Trstu. Ta družba je črpala osimski denar iz italijanskega proračuna in z njim financirala projektiranje in gradnjo osimskih cest.Projekte je naročala pri projektantskih družbah v Gorici, ki so bile v solasti pomembnih italijanskih in slovenskih državnih funkcionarjev. Odsek Čebulovica – Razdrto so gradila italijanska podjetja, inžinerski nadzor pa je opravljal pravni prednik DRI, ki je bil tudi solastnik ADRIJE. Leta 1993 je bil odsek Čebulovica – Razdrto dograjen, manjkala pa sta viadukta Bandera in Goli Vrh. ADRIA je imela sklenjeno pogodbo za izgradnjo obeh viaduktov za vrednost preko 30 milijonov DM, vendar je po osamosvojitvi Slovenije, zaradi spremenjenih okoliščin prva Drnovškova vlada izposlovala sporazumno razvezo sklenjene pogodbe z ADRIO za izgradnjo obeh viaduktov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V prejšnjem tekstu predstavljeni podatki o poslovanju gospodarskih družb Slovenije so seveda samo en delček celotne slike in namen pisanja ni bila neka celovitejša analiza uspešnosti naših podjetij. Z dodatnimi podatki sem želel samo pokazati, da slika o poslovanju najbrž ni tako slaba kot bi lahko zaključili samo iz gibanja dobička (kar je izpostavil AJPES). Gibanja so dejansko ugodnejša, posebno če relativiziramo leti 2007 in 2008, ko so rezultati v pretežni meri temeljili na zadolževanju in dolgoročno niso bili vzdržni. Vsekakor pa tudi drži, da smo v zadnjem desetletju veliko izgubili in ob ustreznejši ekonomski politiki bi bili rezultati lahko pomembno boljši.

Nadaljujte z branjem→

Ta tekst je seveda čista špekulacija. Ki pa jo objavljam zgolj iz razloga, ker prinaša zelo logično razlago nekaterih misterioznih potez Cerarjeve vlade.

Cerarjevi vladi nikakor ne uspe pojasniti, zakaj v finančno konstrukcijo drugega tira na vso silo vleče Madžarsko (govori sicer o zalednih državah, vendar glede nobene druge ne omenja nobenega kapitalskega vložka). Medtem ko madžarski predstavniki (tako v zapisnikih sestankov kot na uradnih obiskih) za svoje 200-milijonsko posojilo Sloveniji odkrito zahtevajo (1) oddajo gradbenih poslov (v adekvatni vrednosti) madžarskim podjetjem, (2) podelitev koncesije madžarskim logistom v Luki Koper (“dolgoročni najem pristaniških zmogljivosti”) mimo obstoječe koncesijske pogodbe, in (3) predajo dela bodočega železniškega prevoza na slovenskem omrežju madžarskemu operaterju Gysev Cargo, pa predstavniki slovenske vlade to zanikajo in govorijo, da se še pogajajo.

Vendar pa vse informacije, ki jih dobivam, kažejo, da Madžarska glede svojih zahtev misli resno. Pri tem pa je tudi vzorec dokaj jasen. To, da madžarska vlada zahteva, da v zameno za 200-milijonsko posojilo Sloveniji madžarska podjetja dobijo posle pri gradnji drugega tira, ima svojo podlago v siceršnjih aktivnostih Orbanovih družinskih podjetij. Kot razkriva Direkt 36, madžarski preiskovalni novinarski center, podjetja v lasti Orbanove družine (očeta in dveh bratov ter zeta) bogato sodelujejo pri javnih infrastrukturnih projektih, ki jih financira vlada in so sofinancirani z EU sredstvi.

Nadaljujte z branjem→

V ekonomiji nekako jemljemo kot predpostavko, da se plače povečujejo v skladu z rastjo produktivnosti dela. Ta “zakonitost” nekako zagotavlja, da zaposleni “pravično” participirajo na ustvarjeni dodani vrednosti: njihove plače naraščajo v enaki meri, kot njihova storilnost. In ta “zakonitost” je dolgo časa veljala. No, v 1970.ih je prišlo do razkola med rastjo plač in produktivnosti v ZDA, z zamikom 10 do 20 let pa se je ta razkol zgodil tudi v ostalih razvitih državah. In kot kaže IMF-ova študija iz leta 2015 (Dabla-Norris et al, 2015), glejte spodnjo sliko, se ta razkol med obema nadaljuje tudi po letu 2005. Še najdlje so plače držale korak z rastjo produktivnosti v Italiji, Španiji, Madžarski in Mehiki. In če ne prej, omagale po začetku Velike krize (2008).

Vir: Dabla-Norris et al, “Causes and Consequences of Income Inequality: A Global Perspective“, 2015

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred nekaj dnevi je AJPES objavil prve rezultate poslovanja gospodarskih družb Slovenije. Izvedeli smo sicer samo nekaj ključnih podatkov, medtem ko bo celotno poročilo kot običajno verjetno objavljeno sredi maja. Rezultati so seveda v skladu s pričakovanji precej boljši kot v letu poprej. Ob nekaj večjih prihodkih od prodaje, je dodana vrednost porasla za 7 %, končni rezultat poslovanja pa je celo 70 % višji kot v letu 2015.

Kot enega ključnih podatkov je AJPES izpostavil gibanje neto čistih dobičkov (dobički vseh podjetij po plačilu davkov ter zmanjšanju za vse izgube). Ti so v lanskem letu znašali 3,2 milijarde evrov, kar pa je še vedno manj od rekordnega leta 2007. Gibanje za teh zadnjih deset let je AJPES prikazal tudi v obliki grafikona in sicer rumena črta na spodnji sliki. Ta in podobni podatki se praviloma uporabljajo pri dokazovanju teze o “izgubljenem desetletju” Slovenije, da torej še vedno nismo ulovili nekdanjih dosežkov.

Nadaljujte z branjem→

Leto in pol nazaj sem v Čarovniji strukturnih reform pisal o tem, da so strukturne reforme absolutno precenjene in da imajo omejen vpliv šele na dolgi rok.

Vendar to ne pomeni, da so strukturne reforme “brez veze”. Pomeni le, da imajo vpliv, in to zelo omejen, šele na dolgi rok in da prav zato ne morejo pomagati državam v krizi pri gospodarskem okrevanju. Ker pač dajo rezultate šele čez 5 ali 10 let, ko je krize že zdavnaj konec. Strukturne reforme pač po definiciji premikajo trajektorijo potencialnega outputa navzven (povečujejo učinkovitost gospodarstva in potencialni BDP), vendar pa to ne pomaga pri reševanju problemov, ki sledijo iz fluktuacije aktualnega BDP okrog trenda dolgoročnega potencialnega BDP zaradi premajhnega agregatnega povpraševanja. Teh “tranzitornih povpraševalnih šokov” pač ni mogoče zdraviti z ukrepi iz arzenala ekonomike ponudbe, ki lahko vplivajo le na trend potencialnega BDP, pač pa izključno z ukrepi na strani povpraševanja.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis je pred tremi dnevi napisal zelo dober komentar za Project Syndicate “The Left Must Vote for Macron“, s katerim se nikakor nisem strinjal, ko sem prebral naslov na twitterju in tuhtal ali naj grem prebrat članek ali ne. Vendar je Varoufakisov komentar dober. Ne v tem, ker pravi, da bi levica morala podpreti Macrona kljub njegovi neoliberalni naravnanosti, saj gre za manjše zlo od od ksenofobnega radikalizma Le Penove, ki cilja na najbolj ranljive skupine. Pač pa v tem, ker najprej izpostavi Macrona kot edinega francoskeja politika, ki se je pred dvema letoma potegnil za Grčijo, nato pa izpostavi razlike (navkljub enaki diagnozi, da je evro nevzdržen za EU) med pogledi obeh, kako se lotiti ključnih problemov sedanjega časa – od evra, prekarnih zaposlitev, financiranja velikih naložb in regulacije bančnega sistema.

Tja, v bistvu se razen diagnoze stanja sploh ne strinjata. Kar pomeni, da Macron ne bo nosilec novega progresivizma v Evropi, pač pa le še en povprečen francoski politik brez dometa izven obstoječega establishmenta.

Nadaljujte z branjem→

• What’s the Matter With Europe? – Paul Krugman
• Sigh….No, tax cuts won’t boost growth – Dietrich Vollrath
• “Capital in the Twenty-First Century,” Three Years Later – Equitable Growth
• Trends in US absolute income mobility since 1940 – VoxEU
• Arguments against basic income are straw men – Martin Ravallion
• 125 Years of Women’s Participation in the Economy – Janet Yellen
• The sunspot agenda meets the MIT machine – Roger E. A. Farmer
• Inequality & American Democracy – National Review
• Trump’s Tax Cuts May Be More Damaging Than Reagan’s – NYTimes

Le Penova je zgolj sindrom francoske bolezni, ki se je okrepila z evrom in pasifikacijo domačih ekonomskih politik. In Le Penova ima v bistvu prav: po teh volitvah bo Franciji vladala ženska, če ne Le Penova, bo to še naprej Angela Merkel.

Tudi če Macron tokrat zmaga, kar nedvomno bo, problemi Francije ne bodo niti za milimeter bližje rešitvi. In tudi metamorfoza retorike Le Penove iz skrajnega desničarskega populizma v keynesianizem ničesar ne pomeni, saj je Le Penova napačen in nekredibilen prinašalec pravih novic.  Dober komentar Marka Weisbrota.

As France heads into the second and final round of its presidential election on Sunday, a number of observers have compared the choice between the far-right candidate Marine Le Pen and centrist neoliberal Emmanuel Macron with the Trump-Clinton contest of 2016. There are similarities: Le Pen, who is politely called xenophobic, like Trump represents an anti-immigrant, right-wing nationalism combined with some populist appeals. Macron is a former investment banker and economy minister under the current Socialist government who, like Hillary, is widely seen as too close to powerful financial interests.

But one significant difference is that if Hillary had won the US presidency in 2016, she would most likely have tried to win some net improvements in the living standards and economic security of the majority of the electorate — including working class and poor people — who voted for her. The same cannot be said for Macron in France. His public platform has been vague, but insofar as it has a discernible trend, it is in the same direction that the country has moved over most of the past decade. That has included large public pension cuts, labor law reform that has weakened the bargaining power of unions and made it easier for employers to dismiss workers (including the Macron Law, as it is called, of 2015), and spending cuts.

Nadaljujte z branjem→