Program reform (4): Spodbujanje doniranja

Anže Boštic Voh in Jože P. Damijan

Ocena stanja

Na področju donacij in sponzorstev Slovenija precej zaostaja za ostalimi razvitimi državami. Delno je to posledica »mladosti« slovenskega kapitalizma, ki še ni dosegel stopnje koncentracije lastništva, kot to velja v drugih razvitih državah. Zaradi tega so tudi filantropija in vse oblike donatorstva manj razvite. Predvsem pa je to posledica davčne ureditve, ki zelo šibko spodbuja donatorstvo. Podatki o donatorski dejavnosti podjetij niso dosegljivi, podatki o donacijah fizičnih oseb pa kažejo, da je bilo v letu 2016 prek namenitve dela dohodnine danih skupno 4.6 mio evrov nevladnim organizacijam (NVO).

Slovenska zakonodaja je na področju donatorstva precej restriktivna. Po zakonu o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO) (glejte člen 59) lahko zavezanec (podjetje) uveljavlja »zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene […]ki (če) so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti, kot nepridobitnih dejavnosti«, in sicer zgolj do zneska 0.3% obdavčenega prihodka davčnega obdobja, vendar največ do višine davčne osnove tega davčnega obdobja. Podjetje lahko kot olajšavo uveljavlja dodatnih 0.2% prihodka za donacije NVO-jem, ki so v javnem interesu (to so v veliki večini društva, ki se ukvarjajo s humanitarnimi dejavnostmi).

To pomeni, da si lahko podjetje, ki ima 1 mio evrov prihodkov, s takšno donacijo zniža osnovo za obračun DDPO za 3,000 evrov kateri koli NVO, nato pa še za dodatnih 2,000 evrov za donacijo NVO-jem v javnem interesu. Efektivno si torej podjetje z donacijo v višini 5,000 evrov zniža plačilo davka od dobička v višini 19% od 5,000 evrov, torej za 950 evrov. Podjetje torej donira 5,000 evrov za to, da plača za 950 evrov manj davka. Spodbujevalni učinek teh trenutnih olajšav za podporo NVO-jem je zelo vprašljiv.

Nekoliko bolj stimulativna je ureditev donatorstva fizičnih oseb, kjer lahko v skladu z zakonom o dohodnini (ZDoh-2) zavezanec zahteva, da se do 0.5% odmerjene dohodnine nameni za financiranje splošno-koristnih namenov in za financiranje političnih strank in reprezentativnih sindikatov. Če svojega dela dohodnine ne želi nameniti nevladnim organizacijam, teh 0.5% zavezančeve dohodnine avtomatsko dobi državni proračun. Ta ureditev je bolj stimulativna, vendar je skupni znesek donacije določen zelo nizko.

Predlog sprememb

Za večjo privlačnost donatorstva predlagamo spremembe davčne zakonodaje tako pri obdavčitvi pravnih kot fizičnih oseb.

Donacije pravnih oseb

Pri obdavčitvi pravnih oseb predlagamo spremembo 59. člena ZDDPO, in sicer v dveh smereh. Prvi predlog se nanaša na povišanje deleža prihodkov podjetja za znižanje davčne osnove z namenom donacije, drugi pa (po vzoru ureditve donacij pri dohodnini fizičnih oseb) se nanaša za namenitev dela odmerjenega DDPO neposredno izbranim NVO-jem, namesto v državni proračun. Predlagamo splošen model za davčno obravnavo donacij »3+10«. To pomeni, da bi podjetja lahko za znižanje davčne osnove uveljavljala donacije v višini 3% letnih prihodkov (danes znaša ta delež le 0.3% prihodkov), dodatno pa bi lahko 10% odmerjenega DDPO namesto v proračun namenila za donacije NVO-jem (kar je podoben sistem kot velja danes pri fizičnih osebah v zvezi z dohodnino, kjer lahko zavezanci 0.5% dohodnine namesto v državni proračun nakažejo izbranim NVO v javnem interesu).

Za NVO-je v javnem interesu bi predlagamo dodatno »2+5« olajšavo. In sicer bi lahko podjetja znižala davčno osnovo za dodatna 2% prihodkov in dodatnih 5% DDPO namenila neposredno izbranim NVO-jem v javnem interesu. Posamezno podjetje bi torej lahko NVO-jem skupno namenilo donacije višini 5% letnih prihodkov, ki bi se uveljavljale kot zmanjšanje davčne osnove, nato pa bi lahko neposredno namenila še 15% DDPO izbranim NVO-jem (namesto v proračun bi jih nakazala NVO-jem).

Dosedanja in nova ureditev sta prikazani v spodnji sliki. Kot smo omenili že zgoraj, si po sedanji ureditvi lahko podjetje, ki ima 1 mio evrov prihodkov, z donacijo NVO-jem skupaj zniža osnovo za obračun DDPO za 5,000 evrov. Kar pomeni, da si lahko zniža plačilo davka od dobička v višini 19% od 5,000 evrov, torej največ za 950 evrov.

Pri novi ureditvi simuliramo tri variante. Predpostavljamo podjetje z 1 mio evrov prihodkov in 100,000 evrov dobička. Po prvi varianti podjetje ne uveljavlja prve donacije, ki vpliva na znižanje davčne osnove, pač pa nameni le skupaj 15% odmerjenega DDPO neposredno NVO-jem namesto v proračun. To pomeni, da lahko za donacije nameni skupno 2,850 evrov (pri 100,000 evrov dobička).

Slika: Sedanja in predlagana nova davčna ureditev donacij pravnih oseb

Donacije

Vir: Lastne simulacije

Pri drugi varianti predpostavimo, da bi podjetje namenilo enak znesek za donacije, kot je največ možen po sedanji ureditvi (t.j. 0.5% od prihodkov oziroma 5,000 evrov) in si z ata znesek znižalo davčno osnovo, nato pa bi 15% odmerjenega DDPO (2,708 evrov) namenilo neposredno NVO-jem namesto v državni proračun. Predlagana nova ureditev je torej bistveno bolj ugodna za prejemnike donacij, saj bi potencialno lahko dobili za skupaj 7,708 evrov (namesto 5,000 evrov) donacij.

Po tretji varianti upoštevamo, da lahko podjetje z donacijo do 5% skupnih prihodkov zniža davčno osnovo za 50,000 evrov (na polovico), od odmerjenega DDPO pa lahko dodatno nameni še 1,425 evrov za donacije. Pri 1 mio prihodkov in 100,000 evrov dobička bi torej po predlagani novi ureditvi lahko podjetje za donacije namenilo med 2,850 evrov (brez uveljavljanja olajšave) in 51,425 evrov (polno uveljavljeni obe možnosti uveljavljanja olajšave in neposredne namenitve dela dobička). V slednjem primeru bi podjetje lahko plačalo za 9,500 evrov manj davka od dobička (seveda pa bi moralo nameniti 50,000 evrov za donacije).

Slednja (tretja) varianta polnega izkoristka zakonsko možnih donacij bo iz vidika spodbud podjetjem sicer manj verjetno izkoriščena, ker zahteva velik del donacij. Bolj verjetna je neka vmesna varianta (denimo naša druga varianta) z nižjim delom zneska za donacije z namenom uveljavljanja davčne olajšave ter z namenitvijo 15% odmerjenega DDPO neposredno NVO-jem namesto v proračun. Ta ureditev podjetij nič ne stane in je (pri podjetjih s 100,000 evrov dobička) za prejemnike donacij bolj ugodna, saj lahko pridobijo za 2,850 evrov donacij od posameznega podjetja (s 100,000 evrov dobička), ki jih po sedanji ureditvi ne morejo (če se podjetje ne odloči za uveljavljanje davčne olajšave). V vsakem primeru pa ta ureditev omogoča večje možnosti za donacije podjetij, ki to želijo.

V vsakem primeru pa bi v primeru, če bi podjetja lahko namenila 15% svojega odmerjenega DDPO v obliki donacije NVO-jem, slednje lahko v letu 2017 pridobile za okrog 25 mio evrov tovrstnih donacij.

Donacije fizičnih oseb

Glede ureditve donacij pri fizičnih osebah predlagamo spremembo zakona o dohodnini na način, da se sedanja zgornja meja neposredne donacije NVO-jem zviša z 0.5% odmerjene dohodnine na denimo 3%. Predlagamo še razširitev kroga prejemnikov, torej da lahko posameznik te 3% dohodnine donira kateri koli NVO, ne le tistim v javnem interesu. V letu 2016 je bilo s tem ukrepom namenjeno skupno 4.6 mio evrov NVO-jem. Povišanje zgornje meje donacij za šestkrat bi torej lahko rezultiralo v dodatnih 23 mio evrov za NVO-je.

Sklep

Z obema zakonskima spremembama bi torej lahko bistveno povečali obseg donacij s strani pravnih in fizičnih oseb. Zgolj z uveljavitvijo neposredne namenitve dela odmerjenega DDPO in odmerjene dohodnine bi se lahko donacije povečale na najmanj okrog 53 mio evrov. Seveda to pomeni zmanjšanje priliva v proračun, ki ga je treba nadomestiti z drugimi viri, vendar pa hkrati pomeni, da lahko država zmanjša obseg donacij, ki jih podeljuje prek javnih razpisov.

S temi ukrepi bi se okrepilo delovanje NVO-jev in uravnotežila podpora NVO-jem v Sloveniji. NVO-ji so namreč praktično odvisni od državnih razpisov in/ali evropskih sredstev, spodbuditev zasebnega doniranja pa bi diverzificirala prihodke NVO-jev, jim dala več finančnega zaledja in s tem poskrbela za boljše storitve teh NVO-jev. To bi rezultiralo tudi v manjši odvisnosti od države, kar pomeni, da bi lahko NVO-ji bolj kritično ocenjevali delo države. S tem bi rešili tudi pomanjkanje t.i. “lobističnih” NVO-jev v Sloveniji – to so tisti NVO-ji, ki kritično ocenjujejo delovanje države na področjih javnega interesa, pripravljajo predloge ukrepov za ureditev področja in nato aktivno lobirajo za sprejem teh ukrepov. Primer je npr. NVO, ki bi se ukvarjal z zmanjševanjem revščine v državi, za zmanjšanje družinskega nasilja in podobno. Zaradi odvisnosti od države takšni NVO-ji danes v Sloveniji praktično ne obstajajo, saj je težko biti (konstruktivno) kritičen do državnih inštitucij in hkrati od njih dobivati javna sredstva.

Seveda pa obstaja tudi bojazen, da bi se na ta način po ameriškem in britanskem vzoru okrepili lobistični NVO-ji, ki zastopajo posebne interese lastnikov kapitala in gospodarskih združenj oziroma da bi podjetja raje donirala NVO-jem, ki se zavzemajo za specifične interese kapitala. Te stvari je mogoče regulirati v zakonu. Verjamemo pa, da bi tukaj prišlo do uravnoteženja donacij med različnimi področji delovanja NVO-jev. Konec koncev bi fixične osebe bolj verjetno donirale tradicionalnim NVO-jem, ki se borijo za splošna humanistična načela, kot pa za lobistične organizacije kapitalskih interesov.

%d bloggers like this: