Brez heca, finančni minister v senci John McDonnell in vodja laburistov Jeremy Corbyn sta povedala, da se je mogoče veliko naučiti iz Marxovega Kapitala in da je bil Marx velik ekonomist. Oboje drži. Prvič, Marxova kritika divjega kapitalizma zgodnjega 19. stoletja se zdi, da se danes ponavlja tako v obliki rentnega sloja, pavperizacije spodnje polovice prebivalstva po dohodkih, povečane koncentracije gospodarstva in povečane moči finančnega kapitala. In drugič, Marx je bil za tiste čase res dober ekonomist. No, ni jih bilo veliko in med njimi je bil Marx blizu vrha.

Vendar je problem z Marxom nekje drugje: njegova analiza in kritika divjega, nereguliranega kapitalističnega sistema je bila dobra, problem so njegovi recepti. Delavska revolucija je bila pač nateg spretnih političnih manipulantov. Dober odgovor na Marxovo kritiko je dejansko ameriški New Deal v 1930-ih in evropska socialdemokracija po 2. svetovni vojni. Torej večja regulacija gospodarstva, več javnega zagotavljanja ključnih osnovnih dobrin (šolstvo, zdravstvo), višji davki in močna socialna država. Nato pa so desetletja dobrega življenja izbrisali ta zgodovinski spomin in nereguliran kapital se je spet povampiril. Torej, tudi danes je odgovor v isti smeri (kapitalu nadati uzde in zagotoviti močno socialno državo) in ne v delavski revoluciji.

Spodnji zapis o tem je iz The Economista. In The Economist se (kolektivno, kot običajno) strinja, da je Marx imel prav glede kritike kapitalističnega sistema in podobnosti s sedanjim časom… Kam smo to prišli?

Yet Mr McDonnell is right: there is an enormous amount to learn from Marx. Indeed, much of what Marx said seems to become more relevant by the day. The essence of his argument is that the capitalist class consists not of wealth creators but of rent seekers—people who are skilled at expropriating other people’s work and presenting it as their own. Marx was blind to the importance of entrepreneurs in creating something from nothing. He ignored the role of managers in improving productivity. But a glance at British business confirms that there is a lot of rent seeking going on. In 1980 the bosses of the 100 biggest listed firms earned 25 times more than a typical employee. In 2016 they earned 130 times more. Their swollen salaries come with fat pensions, private health-care and golden hellos and goodbyes.

The justification for this bonanza is that you get what you pay for: companies claim they hire chief executives on the open market and pay them according to their performance. But the evidence is brutal. Most CEOs are company men, who work their way up through the ranks, rather than free agents. In 2000-08 the FTSE all-share index fell by 30% but the pay for the bosses running those firms rose 80%. J.K. Galbraith once said that “the salary of the chief executive officer of the large corporation is not market reward for achievement. It is frequently in the nature of a warm personal gesture by the individual to himself.” Corporate Britain is more subtle: CEOs sit on each other’s boards and engage in an elaborate exchange of such gestures.

…

Marx predicted that capitalism would become more concentrated as it advanced. The number of listed companies has declined at a time when profits are close to their highest levels ever. Concentration is particularly pronounced in the most advanced sectors of the economy. Google controls 85% of Britain’s search-engine traffic. Marx was also right that capitalism would be increasingly dominated by finance, which would become increasingly reckless and crisis-prone.

What about his most famous prediction—that capitalism inevitably produces immiseration for the poor even as it produces super-profits for the rich? “Immiseration” is too strong a word to describe the condition of the poor in a country with a welfare state and a minimum wage. Yet many trends are worrying. Average wages are still below their level before the financial crisis in 2008 and are not expected to exceed it for several years. The rise of the Uber economy threatens to turn millions of people into casual workers who eat only what they can kill.

Vir: The Economist

Tim Harford je pred mesecem objavil (spet) izvrstno kolumno o percipirani večji volatilnosti. Denimo jaz vsako leto začnem predavanje pri Globalization and International Trade z naslednjim videom “Shift happens”, kjer študente opozorim na to volatilnost iz vidika tehnološkega razvoja in globalne konkurence, da 10 najbolj povpraševanih služb lani še desetletje pred tem ni obstajalo in da danes vzgajamo študente za dela (službe), ki še ne obstajajo in za katere je šele treba razviti nove tehnologije.

(Op.: obstaja novejša verzija, vendar je meni ta najbolj všeč zaradi glasbene podlage Coldplayev)

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem bil zaprošen s strani slovenskega odbora Varoufakisovega gibanja DiEM25 za komentar programa Evropski New Deal. Spodaj je prezentacija (ki je v bistvu povzetek ključnih točk programa z nekaj mojimi komentarji, več sem jih povedal v živo). Ultra kratek komentar programa bi bil naslednji:

• Dober in zanimiv program, komplementaren programom sodobnih političnih strank in z nekaj odličnimi predlogi,
• Vendar pa politično zelo naiven:
  • Kako je mogoče demokratizirati odločanje v Evro območju, ko pa v monetarni uniji po definiciji ni nacionalne suverenosti ?!
  • Kako implementirati tak program brez močne lastne politične stranke, utrjene v domačih in v evropskem parlamentu ?

Zakon o drugem tiru, kateremu nasprotuje Svet za civilni nadzor projekta drugi tir in proti kateremu je stekla referendumska pobuda za zbiranje podpisov, je škodljiv za slovensko državo. Škodljiv je, ker ob nedefinirani vrednosti naložbe in brez resnega demokratičnega nadzora nad izvedbo projekta prinaša tudi fantomsko 2-člansko podjetje 2TDK kot investitorja, prek katerega bi se v finaciranje s “kapitalskimi vložki” (beri: dragimi krediti) lahko vključile zaledne države, predvsem Madžarska. Te “zaledne države” pa bi ob zelo visokem “donosu” (beri: bistveno višji obrestni meri, kot če se Republika Slovenija sama zadolži) dobile tudi koncesijo v koprskem pristanišču (najem pristaniških zmogljivosti), gradbena dela na drugem tiru in prioritetni položaj pri železniškem pretovoru (takšne so uradne zahteve Madžarske).

Gre torej za zakon, ki je škodljiv za Slovenijo tako iz vidika stroškov financiranja kot iz vidika strateških interesov slovenskega gospodarstva. Zato je tak zakon preprosto nesprejemljiv za slovenske državljane in slovensko gospodarstvo.

Če pade zakon o drugem tiru, pade tudi 2TDK kot investitor in odpadejo “zaledne države” s svojimi dragimi krediti in nesprejemljivi apetiti. Če pade zakon o drugem tiru, investitor postane Republika Slovenija, ki hkrati tudi nadomesti dražje “madžarske” kredite s cenejšimi, če se država zadolži na tujih finančnih trgih ali doma.

Kot pravi minister za infrastrukturo Peter Gašperšič v Dnevniku:

Napovedal je, da bo vlada projekt kljub temu nadaljevala, taka so namreč navodila predsednika vlade Cerarja. Če zakon pade, se bo na evropski razpis prijavila država Slovenija, a v tem primeru bo prijava manj verodostojna, je ocenil. »Ne bomo imeli definiranega investitorja, ne bo vključevanja zalednih držav in napovedanih kapitalskih vložkov,« je dejal.

Nadaljujte z branjem→

Glede referendumske pobude o zakonu o drugem tiru Svet za civilni nadzor projekta drugi tir zavzema naslednje stališče:

Svet podpira referendumsko pobudo kot najvišjo demokratično obliko izražanja volje ljudstva, sploh kadar vlada ihtavo in oholo ignorira predloge stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije, kot je to naredila ta vlada v primeru sprejemanja zakona o drugem tiru.

Ob tem pa opozarjamo, da se referendumska pobuda glede reševanja konkretnega problema, to je vrednosti naložbe, načina financiranja in nadzora nad projektom, ne bi smela zlorabiti v politične namene ali doseganje zasebnih materialnih interesov bodisi posameznih političnih strank bodisi gospodarskih interesnih skupin. To bi namreč lahko pomenilo, da bi na tnalu političnih interesov ali zasebnih materialnih interesov žrtvovali izvedbo infrastrukturnega projekta, ki je nujno potreben za gospodarstvo in za uresničevanje dolgoročnih strateških interesov Republike Slovenije. To bi bila največja nehotena škoda sicer legitimne in potrebne referendumske pobude državljanov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Dobičkonosnost bank v skupini se izboljšuje in je dosegla najvišje vrednosti v zgodovini” so zapisali ob 56-odstotnem povečanju dobička v prvem kvartalu v Novi Ljubljanski banki. Takšna ocena naj bi pospremila odločanje nadzornikov SDH glede prodaje banke, čeprav bi se lahko vprašali ali pomenijo tako prikazani rezultati dodatno spodbudo k prodaji, podporo za višjo prodajno ceno ali – dodatni razlog, da banke ne prodamo za ceno, ki so jo pripravljeni plačati potencialni kupci.

Ima pa na takšen način izkazan visok dobiček banke v prvem kvartalu lahko tudi drug vidik – poenostavljeno ta rezultat namreč pomeni preračunano kar 300 milijonov dobička na leto. In prodaja tako donosne naložbe za dobro milijardo evrov najbrž ne more biti gospodarna poteza. Lahko torej, da je to tudi v ozadju prikazovanja rezultatov in podpora tistim, ki se bodo upravičeno vprašali, ali je prodaja pod takšnimi pogoji smiselna.

Nadaljujte z branjem→

Jože Mencinger

Odločbe evropskih oblasti me le redkokdaj navdušijo; pred leti me je prijetno presenetila odločitev sodišča za človekove pravice o neprenesenih vlogah v NLB, tokrat pa odločba o tem, da mora država plačati odškodnino, ker je sodišče nekomu za 124 evrov dolga vzelo hišo. Odločitvi sta pravzaprav v mojo škodo, a obe imata opraviti z oholostjo in nerazumnostjo slovenskih oblasti, ki se razpreda od ene do druge veje. Od tod vse manj zaupanja v vse veje oblasti, ki naj bi uživale zaupanje, in vse manj spoštovanja do predstavnikov, ki naj bi uživali spoštovanje.

Nadaljujte z branjem→

Schettkat & Jovičić (2017) sta pripravila čudovit paper, v katerem sta pokazala, da predpostavke, na katerih temelji znamenita “Lucasova kritika”, povsem napačne.  Zelo na kratko, Lucas & Sargent (1978) sta argumentirala, da so ekspanzivne makroekonomske politike neučinkovite, saj so ekonomski agenti sicer lahko kratkoročno zavedeni z dvigom posameznih nominalnih kategorij (cene, plače), vendar hitro opazijo, da se dvigne tudi splošna raven cen (inflacija), zaradi česar se realne kategorije ne spremenijo. Output se zato vrne na prvotno raven. Vse, kar so ekspanzivne makroekonomske politike povzročile, je zgolj višja inflacija – kar prikazujemo z vertikalno Phillipsovo krivuljo na ravni “naravne” (strukturne) stopnje brezposelnosti. In še naprej, ker imajo agenti racionalna pričakovanja, “gredo na led” samo enkrat, samo enkrat reagirajo na spremembe v ekonomski politiki, naslednjič pa že vedo, da s tem ne dosežejo realnih sprememb, pač pa le višjo inflacijo. Makroekonomske politike so zato povsem neučinkovite.

Nadaljujte z branjem→

• Why Are Economists Giving Piketty the Cold Shoulder? – Marshall Steinbaum
• The Link Between Inequality and Economic Development – IMF Blog
• Getting Fiscal Stimulus and Central Bank Independence In Synch – Adair Turner
• Lucas/Sargent critique’s inherent contradictions – Equitable Growth
• Trumpistan – Paul Krugman
• Trump et al’s weirder than weird economics interview – Jared Bernstein
• Google Is as Close to a Natural Monopoly as the Bell System in 1956 – ProMarket
• Where is the Land of Opportunity? The Geography of Intergenerational Mobility in the United States – Chetty et al
• On Health and Welfare, Moral Arguments Outweigh Economics – NYTimes
• It’s not the economy, stupid – Chris Dillow
• How should theory and evidence relate to each other? – Noah Smith
• The conformity of economics papers? – Chris Blattman