Totalitarni značaj neke nacije: Nemčija proti Kataloniji

13. avgusta 1940 je nacistična tajna policija Gestapo v Franciji aretirala pobeglega nekdanjega predsednika Katalonije Lluísa Companysa, ga izročila režimu fašističnega diktatorja Franca, ki ga je po petih tednih mučenja in enournem sojenju obsodil (z obtožbo vojaškega upora) na smrt s streljanjem (Wikipedia):

Lluís Companys i Jover […] President of Catalonia (Spain), from 1934 and during the Spanish Civil War […] and leader of the Republican Left of Catalonia (ERC) political party. Exiled after the war, he was captured and handed over by the Nazi secret police, the Gestapo, to the Spanish State of Francisco Franco, who had him executed by firing squad in 1940. Companys is the only incumbent democratically elected president in European history to have been executed

25. marca 2018 je nemška policija po prečkanju meje z Dansko aretirala pobeglega nekdanjega predsednika vlade Katalonije Carlesa Puigdemonta na podlagi mednarodne tiralice. Puigdemont je v nemškem zaporu, kjer čaka na izročitev Španiji, kjer ga čaka sojenje zaradi upora in zaporna kazen do 25 let.

Zanimivo, mar ne?, da se je Puigdemont (in ostali člani nekdanje katalonske vlade) lahko prosto gibal v Belgiji, kjer je začasno živel, da je bil povabljen na govor na Finsko, da je brez težav potoval čez Dansko itd., ki so vse članice EU. Le v Nemčiji so ga, na podlagi spremljanja tajnih služb, aretirali, da bi ga lahko izročili Španiji. Pa čeprav v Nemčiji upor ni sankcioniran kot kriminalno dejanje.

Zanimiv je ta nemški totalitarni značaj, mar ne? Ali gre zgolj za pravičništvo oziroma spoštovanje pravil za vsako ceno?

Na misel mi namreč pade prizor iz čudovitega filma »The Reader«. Najbrž se spomnite prizora, ko Michael (Ralph Fiennes) kot mlad študent prava spremlja sojenje nemškim vojnim zločincem in na sojenju proti paznicam v koncentracijskem taborišču v eni izmed njih, Hanni (Kate Winslet) prepozna svojo nekdanjo ljubimko, ki ji je kot fantič bral knjige. Ključni prizor je, ko Hanna noče priznati krivde za smrt jetnic, ki so zgorele zaprte v cerkvi. Hanno dolžijo, da je sokriva za njihovo smrt, ker jim ni odprla vrat, da bi se rešile pred ognjem. Toda Hanna te krivde sploh ne razume. Sploh ne razume, česa jo dolžijo. Njen odgovor na vprašanje, zakaj jetnicam ni odprla vrat, da bi se rešile, je bil, da bi s tem kršila – pravila. Pove nekako takole: mi smo bile paznice in odgovorne za to, da jetnice ne pobegnejo; če bi odprla vrata, bi jetnice lahko pobegnile

%d bloggers like this: