Uničujoča ekonomika trgovinske vojne

No, pa smo jo dobili. Trgovinsko vojno. Zdelo se je, da je obdobje eskalacije zunanjetrgovinskih zaščitnih ukrepov nepovratno za nami, saj so države spoznale, da se jim manj zunanjetrgovinske zaščite oziroma bolj prosta trgovina bolj splačata. Zdelo se je, da znanja o zunanjetrgovinski zaščiti oziroma trgovinskih politikah ne bomo potrebovali več. Jaz sem dolga leta predaval predmet Mednarodna trgovinska politika, vendar le do leta 2009, ko smo na ekonomski fakulteti prenehali razpisovati podiplomski program mednarodne ekonomije. Moj predmet je postal izbirni, vendar se je zanj odločalo premalo študentov, da bi ga izvajali. Zdelo se je, da v obdobju cvetoče globalizacije znanja o trgovinskih politikah nihče ne potrebuje več.

Vendar pa je globalizacija očitno šla predaleč, prizadela preveč slojev ljudi, ki so nato uteho ali upanje našli v populistih, ki so obljubljali povečanje zaščite in vrnitev služb v industriji, ki so se s prosto trgovino preselile na svetovni jug in vzhod. In tako smo dobili Trumpa za ameriškega predsednika, ki je pač resno vzel, kar je obljubljal v volilni kampanji – uvedbo carin. In tako je Trump pred tedni začel s trgovinsko vojno, ki je zadnje dni, ko je Trump s carinami začel ciljati uvoz iz Kitajske, dobila izrazit pospešek.

In to je najbolj zanimivo pri celi zgodbi – da se trgovinska vojna odvija in eskalira natanko tako, kot smo to v davni preteklosti lahko spremljali in kar smo nato v učbenikih kazali študentom. Spodaj je kratek “šnelkurs” ekonomike trgovinske vojne, v kateri vsi izgubijo, čeprav vsi računajo na to, da bodo uspeli zmagati z uvedbo “optimalne carinske stopnje”, ki bo maksimirala blaginjo domače države na račun tujine. Jok!

Da se ne matram preveč – spodaj je opis razvoja trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko v zadnjih dneh (iz Managerja):

Zaostrovanje trgovinskih odnosov med ZDA in Kitajsko je ta teden dobilo nove razsežnosti. Potem ko so ZDA konec marca uvedle dodatne carine na uvoz jekla in aluminija iz Kitajske in tudi Japonske (25-odstotne na jeklo in 10-odstotne na aluminij), s čimer so tudi uradno začele trgovinsko vojno predvsem s Kitajsko, je Peking v ponedeljek pričakovano vrnil udarec s carinami na 128 ameriških izdelkov, ki v uvozu pomenijo okoli tri milijarde dolarjev. Med drugim je Kitajska uvedla 15-odstotne dajatve na uvoz svežega sadja, oreščkov in vina ter 25-odstotne carine na svinjino in reciklirani aluminij.

Že naslednji dan pa so ZDA objavile nov seznam 1.300 kitajskih dobrin (med njimi so številni izdelki za široko porabo, kot so zdravila, elektronske naprave, avtomobili, čevlji in pohištvo), ki jih lahko doletijo do 25-odstotne carine. Ameriški predsednik Donald Trump jih je sicer napovedoval že nekaj časa kot ukrep za zaščito ameriške intelektualne lastnine. V posebni preiskavi so Američani namreč ugotovili, da znaša letna vrednost »kitajske kraje ameriške intelektualne lastnine«, od ponaredkov do kraje poslovnih skrivnosti, od 225 do 600 milijard dolarjev. Sprva naj bi carine udarile 60 milijard dolarjev uvoza iz Kitajske, zdaj se je številka zmanjšala na 50 milijard. Kitajci so že nekaj ur po objavi novega ameriškega seznama vrnili v enaki meri in zagrozili s 25-odstotnimi dajatvami na uvoz 106 ameriških dobrin, med njimi sojo, letala in avtomobile, ki pomenijo prav tako 50 milijard dolarjev vrednosti uvoza iz ZDA. Kot je poročal Washington Post, je bil odziv Kitajcev pričakovan, vendar pa je presenetila hitrost, kar zbuja skrbi o eskalaciji trgovinske vojne med svetovnima gospodarskima velesilama, ki bi lahko močno prizadela obe strani.

V nadaljevanju pa prilagam tri slike, s katerimi sem študentom teoretično razlagal ekonomiko trgovinske vojne, ki jo je ena država začela z namenom, da bi z uvedbo zanjo optimalne carinske stopnje maksimirala svojo blaginjo na račun druge države.

Slika 1: Država uvede carino na proizvod B, da bi povečala svojo blaginjo

Trgovinska vojna 1

Slika 2: Prizadeta država se maščuje z uvedbo povračilne carine na proizvod A, nakar trgovinska vojna eskalira

Trgovinska vojna 2

Slika 3: V iskanju teoretično možne optimalne carinske stopnje država začne izgubljati

Trgovinska vojna 3

No, to je bila teoretična razlaga (s pomočjo tradicionalnega neoklasičnega instrumentarija). Če pa želite videti, kako se trgovinske vojne v praksi končajo, si poglejte spodnjo sliko (pajkovo mrežo), ki prikazuje posledice globalne trgovinske vojne, ki sta jo leta 1930 zakuhala republikanska senatorja Smoot in Hawley z danes legendarnim Smoot-Hawleyevim zakonom (kdo drug sicer inicira trgovinske vojne, če ne republikanci?!).

Izhodišče pajkove mreže je januar 1929 (pred “črnim petkom” in izbruhom Velike depresije v ZDA), ko je vrednost svetovne trgovine znašala slabe 3 milijarde dolarjev. Leto kasneje se je kljub izbruhu svetovne gospodarske krize in Velike depresije v ZDA, vrednost svetovne trgovine skrčila le za 250 mio dolarjev. Nato pa na sceno stopita republikanska senatorja Smoot in Hawley, da bi uresničila, kar so republikanci obljubljali v predvolilni kampanji – povečanje carin na tuje izdelke.  Kljub številnim protestom gospodarstvenikov in peticiji tisočerice ameriških ekonomistov je junija 1930 tedanji ameriški (republikanski) predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (25.9% –> 50%). Prizadete države so nemudoma uvedle povračilne ukrepe in trgovinska vojna je eskalirala. Posledica te trgovinske vojne je bila, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930 (na milijardo dolarjev).

Slika 4: Trgovinska vojna v praksi – po uvedbi Smoot-Hawleyevega zakona (1930)

spider-web-spiral-of-world-trade_smooth-hawley

Ne pozabite, da so tudi takrat proti tej norosti protestirali praktično vsi trezni ljudje v ZDA. Leta 1930 je kar 1,028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti Smoot–Hawleyjevemu carinskemu zakonu. Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot “ekonomsko norost” in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J.P. Morgana je šel skoraj na kolena pred Hooverjem, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal. Preostalo je zgodovina, vključno z drugo svetovno vojno.

In to kljub temu, da je (demokrat) Franklin D. Roosevelt, ki je konec leta 1932 zmagal na predsedniških volitvah, Smoot-Hawleyev zakon nemudoma razveljavil. Bilo je prepozno, duh je ušel iz steklenice, trgovinske vojne ni bilo več mogoče izničiti. In ta trgovinska vojna v začetku 1930.-ih let je dejanski krivec za razširitev Velike depresije po razvitem svetu, saj se je prek nje zmanjšanje agregatnega povpraševanja iz posamične države kot rak širilo v druge, trgovinsko povezane države.

Po svoje je zabavno, če ne bi bilo potencialno tragično, da se za zgornje teoretične argumente in za empirična dejstva glede ekonomike trgovinske vojne ne zmeni (profesor !) Peter Navarro, glavni ekonomski svetovalec predsednika Trumpa, ki je pred dnevi dejal, da so trgovinske vojne dobre za državo, ki jih začne oziroma ki ima trgovinski deficit. No, Navarro je avtor tudi spodnje izjave, kjer pojasni svojo vlogo ekonomskega svetovalca – da pač najde analitske argumente, s katerimi potrdi Trumpovo intuicijo, ki je po definiciji vedno pravilna.

Trgovinska vojna je, kot sem pisal februarja lani v Realna nevarnost globalizaciji in svetovnemu redu: Trumpov protekcionizem, resnično zelo realna nevarnost. Ne samo za svetovno trgovino in za dinamiko BDP, pač pa za svetovni red. Trgovinska vojna se, če eskalira, kot nas uči zgodovina, lahko razvije v sfero politike in vojaške spopade. Nisem prepričan, da se današnji politični akterji tega zavedajo.

Ko se populizem preseli v predsedniške oziroma vladne palače, je razum za dolgo časa na stranskem tiru. Populizma se ne da premagati z racionalnimi argumenti. Uniči se lahko le sam. Kar pa terja čas in ogromno nepopravljive škode.

3 responses

  1. Mogoče je stvar bistveno bolj zapletena od klasičnega trgovinskega konflikta. Mogoče gre za proces, ki ima za cilj ponovno delitev sveta, potem ko je projekt (New World Order) unipolarne ureditve sveta propadel. Ko pogledate zaostrovanja, ki so se začela z Gruzijo, preko Ukrajine, širitve ISIS, Sirije, Severne Koreje….do Skripalovega primera imajo vsi en sam vektor: ponovna delitev.

    Kje se je zalomilo? V tem, da je gospodarski razvoj prenesel težišče gospodarske moči izven Severne Amerike in Evrope v Azijo. Če je še v začetku 80-tih gospodarska moč sedanjih G7 bila nekajkrat večja od držav BRICS, je danes BRICS po kupni moči že za kako petino večji od G7. Hkrati je vloga svetovnega hegemona po razpadu SZ izčrpala ZDA (overextension je praviloma razlog za propad imperijev).

    Po drugi strani Kitajska z rastjo svoje ekonomije ni spremenila svojega političnega sistema , niti ni potrošniška kultura načela kitajskega nacionalizma , kvečjemu nasprotno. Kitajska se je iz lukrativnega trga spremenila v gospodarskega in političnega rivala. Hkrati Rusija nikakor ni hotela umreti po razpadu SZ in sprejeti položaja podrejene regionalne sile. Nov vzpon in blagostanje po strahoviti krizi v 90-tih letih (ocenjuje se , da je v tem času več kot milijon Rusov umrlo od lakote) ni družbe približalo zahodu, ampak se je le ta obrnila k svojim tradicionalnim pravoslavnim koreninam in se homogenizirala. Poskus zahodnega vplivanja na kitajsko in rusko družbo je vzpodletel na celi črti.

    Ob tem je zahod resno ekonomsko načet. Veliko držav je tehnično nesolventnih. Demografska gibanja so neugodna in dajejo zelo malo osnove za gospodarsko rast. “Rešitev” v obliki vsiljenih migracij je politično in vrednostno razklala zahodne družbe. Intervencije centralnih bank vzdržujejo finančne trge, trge kapitala in državne proračuna ter hkrati uničujejo zdrave temelje ekonomije. Vsa stvar še gre, dokler lahko tiskaš denar iz nič. Vendar za to rabiš dominantno ekonomsko in vojaško pozicijo. Te pa ni več. Če pade še svetovna vloga USD, potem lahko pride do neslutenega razvoja za ves zahod in še posebej ZDA.

    Kaj to pomeni? Da se za zahod, če se proces nadaljuje tako kot sedaj, igra ne izide. Donald Trump ni tako zelo neracionalna figura kot nam hočejo dopovedati. Tako ameriški deficit, kot kitajski presežek sta makroekonomsko nevzdržna. Tehnično lahko sicer ZDA devalvira USD in s tem zbalansira trgovinski deficit, ampak to hkrati pomeni uničujoč udarec za USD in nerešljiv problem za proračun in preko udarca na življenski standard ljudi za politiko na sploh.

    Je eden od načinov rešitve problema, delitev sveta na zahodnega in vzhodnega? Oz. pri tem takoj dobim asociacijo na 1984 Georga Orwell-a, tj. delitev na Oceanijo in Evrazijo. Če rivala ne moreš premagati, ga lahko vsaj nevtraliziraš, izoliraš, izločiš ?

    Se še spomnite ultimativne preizkušnje kapitana Kirk-a iz Star Trek-a? Takole gre: Če ne moreš zmagati v igri, spremeni pravila igre. In če dobro pogledate, nobena pravila ne veljajo več. Nekaj podobnega ugotavlja Thierry Meysan, ko pravi (http://www.voltairenet.org/article200519.html) :

    “It is very likely that the world will be divided in two, not by an iron curtain, but by the will of the Western powers who are already in the process of separating the banking systems and will soon try to do the same with the Internet.”

  2. Marko,
    saj natanko na to se nanaša moj komentar iz februarja lani in tudi ta. Trgovinske vojne so sredstvo, s katerimi populisti (lahko) začnejo boj za dejansko agendo, to je za ponovno delitev svetovnih resursov oziroma za nov svetovni red. 1930-ta so bila tak primer in zdajšnje obdobje prav tako.

    Pomemben pa je še en moment: ne smemo pozabiti, da so tako Kitajsko kot Rusijo po pomoti ali pa zaradi nezadovoljivega strateškega premisleka dvignile ZDA. Kitajsko z globalizacijo in organiziranjem globalnih verig vrednost prek Kitajske (interes ameriških korporacij), Rusijo pa z iraško vojno, ki je dvignila cene nafte in plina in iz klinične smrti (po tranziciji in finančni krizi 1997-98) obudila nazaj v življenje (interes ameriških naftnih korporacij okrog Busha mlajšega). Slednje je bila največja možna usluga Putinu.

    Obe, Rusija in Kitajska, sta danes “po napaki” politike ZDA postali spet svetovni velesili. In to realnost bodo morali Američani upoštevati.

  3. No, problem seveda ni samo na strani Zahoda. Današnji članek Richardsa na to temo:

    https://www.zerohedge.com/news/2018-04-05/trade-matter-survival-china

    osvetljuje deloma problem iz druge strani.

    Ob tem se spomnim lanskega poslovnega obiska na Kitajskem. Predvsem način kako je Kitajska odreagirala na postavitev ameriške protiraketne obrambe v Južni Koreji (namen tega posega je bil nevtralizirati kitajsko balistično grožnjo ob severnokorejskem izgovoru). Praktično takoj je padllo povpraševanje po južno korejskih avtomobilih (Hyndai -40%), po nekoč zelo popularnih korejski kulturi (filmi, pop kultura,..), potovanja v J.Korejo (za 12 milijonov turistov). Ni samo državna politika, ampak tudi percepcija in reakcija ljudi. In kolikor vem, je v mnogih azijskih kulturah vprašanje spoštovanja, časti, javnega ugleda hudo pomembna zadeva. Če bodo stvari šle predaleč ali pa postale preveč s strani Trump-a preveč grobe, se lahko zahodu zgodi ruski scenarij: namesto rušenja lokalne oblasti lahko pride do homogenizacije in mobilizacije prebivalstva okoli nacionalne ideje. Slednje bi lahko kitajskim oblastem bistveno lažje pomagalo rešiti marsikateri problem o katerih govori Richards.

    Mislim, da so Kitajci ta spor že vkalkulirali kot možen scenarij. Spomnim se njihovih projekcij gibanja plač. Te so rasle in bodo predvidoma realno rasle po načrtni državni politiki s katero oblasti dvigujejo življenski standard, ustvarjajo notranji trg in postopoma preusmerjajo output izvoznih podjetij na domači trg. Z 1,4 milijarde razvitega notranjega trga si lahko konkurenčen v svetu tudi brez “nefer” trgovskih praks. In Trump ima prav. Amerika je trgovinsko vojno že izgubila. Do prenosa tehnologij in know-how-a je že prišlo. Duh je ušel iz steklenice. Spodaj citat iz članka, ki osvetljuje enega najpomembnejših ameriških problemov:

    “…That’s why with less than half the population of the USA Russia graduates 500,000 engineers a year while US less than 240,000. For that matter Iran, with 80 million people, produce 248,000 engineers a year, taking second place. Numbers for China and India are not available but are likely close to a million or more.”

    Glede na to, da je obsedena želja povprečne kitajske družine, da otrok diplomira bo ta delež samo še naraščal. Glede na pritisk družine, ki ni samo moralen; visoko šolstvo je na Kitajske plačljivo! , je motvacija zelo velika. In nikar se ne delajmo norca iz njihove kvalitete. Razlika se neverjetno hitro manjša. Morda je Kitajska potreba po zahodu bistveno manjša, kot si zahod to predstavlja.

%d bloggers like this: