Josh Bivens sends us a link to a House of Representatives hearing he participated in, with a striking discussion that takes place at the 45:00 mark…

On the panel, in addition to Josh, were Larry White,[1] Marvin Goodfriend, and Paul Kupiec. Congressman Bill Foster asked why predictions five years ago that the Federal Reserve’s expansion of its balance sheet would produce runaway inflation had been wrong: Nadaljujte z branjem→

John Maynard Keynes famously said: “The ideas of economists and political philosophers, both when they are right and when they are wrong, are more powerful than is commonly understood…Practical men, who believe themselves to be quite exempt from any intellectual influence, are usually the slaves of some defunct economist.” And Nicholas Kristof recently wrote: “[E]conomists (including my colleague in columny (sic), Paul Krugman) shape debates on issues from health care to education.”

Maybe our ideas are shaped by dead economists – Milton Friedman’s libertarian vision, for example. But do living economists really hold such sway over the public discourse in this day and age? I’m not so sure. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik je na tem blogu že nekajkrat (tule, tule, tule in tule) pisal o ugotovitvah nove monetarne teorije, da je zgodba o tem, da banke ustvarjajo kredite na podlagi depozitov kot potrebnega kritja, zgolj zgodbica za otroke. Mit. Pravljica. Učbeniška laž. Zdaj je olja na ogenj prilila britanska centralna banka Bank of England v članku “Money Creation in the Modern Economy” z eksplicitnim priznanjem, da je zgodba povsem nasprotna. Zgodba gre takole: banka odobri kredit (povečanje v aktivi) in hkrati na drugi strani bilance ustvari zapis o protiimetju (terjatvi do dolžnika v pasivi). Banka ustvari kredit iz nič. Za to ne potrebuje depozitov, niti posojil centralne banke. Posojila centralne banke so potrebna zgolj za vzdrževanje likvidnosti bank do drugih bank.

Zakaj je ta zgodba, to razbitje učbeniškega mita, sploh pomembno? Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis se sprašuje ali nas umiritev trga državnih obveznic v EU po septembru 2012 res lahko pomiri. Varoufakis pravi, da ne, pač pa da velik pritok tujega (finančnega) kapitala po tej umiritvi prinaša še večja tveganja kot pred tem. Problem je, da lahko najmanjši preplah – zaradi nerazrešene sistemske narave evro območja – kadarkoli spet povzroči beg kapitala in destabilizira posamezne države. Nadaljujte z branjem→

In najpomembnejše vprašanje: če se je od leta 1947 produktivnost početverila, plače spodnje polovice prebivalstva pa le podvojile, kam (komu) je šla razlika v rasti produktivnosti?

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Pred časom sem v seriji treh člankov (tule, tule in tule) pisal o ustvarjanju denarja v bankah in o tem zakaj je klasična učbeniška razlaga, namreč da posojila izhajajo lahko le iz predhodnih depozitov in da se multiplicirajo na podlagi rezervne zahteve (t.i. multiplikacija denarja), napačna in zavajajoča.

Sedaj je temu uradno pritrdila še najstarejša centralna banka, Bank of England. V svojem članku v četrtletnem poročilu avtorji Michael McLeay, Amar Radia in Ryland Thomas iz oddelka za monetarno analizo povzemajo bistvo takole: Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

V Sloveniji mladi težko dobijo službo. Še huje je marsikje drugje po Evropi, kar je vodilo evropski parlament, da je lani potrdil sprejetje garancijske sheme za zaposlovanje mladih. Ta naj bi mladim do 25. leta starosti zagotavljala »primerno« zaposlitev najkasneje štiri mesece po končanju šolanja ali izgubi delovnega mesta. Drobni tisk te garancije seveda kmalu razblini upe na varno prihodnost tudi najbolj lahkovernim, saj navaja, da naj bi vsakdo dobil sebi primerno službo, vajeništvo, pripravništvo, ali bi mu bilo omogočeno nadaljnje izobraževanje. Človeku ob tem misli nehote uidejo na brezplačna pripravništva in usposabljanja na zavodu za zaposlovanje.

Pri »evropski garanciji« gre primarno za medijsko kampanjo, ki naj bi, bolj kot ne, maskirala pomanjkanje izvirnejših idej za reševanje brezposelnosti mladih in hkrati propagirala nekatere že obstoječe rešitve. * Nadaljujte z branjem→

23. septembra 1998, skorajda na dan natanko deset let pred bankrotom Lehman Brothers, je William J. McDonough, predsednik newyorške podružnice Fed, sklical zelo urgentni, vendar tajni sestanek s predsedniki uprav vseh največjih družb z Wall Streeta. Vsi so prišli, od predsednikov J.P. Morgana in Merrill Lyncha do predstavnikov največjih evropskih bank, in se zaradi pomanjkanja pravih stolov stiskali na sklopljivih kovinskih stolih. Razlog? Nelikvidnost in grozeča nevarnost stečaja hedge sklada Long Term Capital Management (LTCM). Majhna in še pet let pred tem neobstoječa družba je grozila, da bo za seboj v globino potegnila največje ameriške in evropske finančne institucije. * Nadaljujte z branjem→

• Making macroprudential stress tests more effective – vox
• Eastern European credit crunch and foreign bank funding – vox
• Notes on Piketty (Wonkish) – Paul Krugman
• Review of Piketty: Taking on the Heiristocracy – Washington Monthly
• The Cost of Comp Plans – Baseline Scenario
• Inequality and Redistribution: An International View – Tim Taylor
• Credit controls & the crisis – Chris Dillow
• The “Paid-What-You’re-Worth” Myth – Robert Reich
• Chinese Debt Worries – Paul Krugman
• People Think We’re in a Recession. Don’t Blame Them. – NYTimes.com
• F.D.I.C. Sues 16 Banks for Rigging Libor – NYTimes.com
• The Rise of Anti-Capitalism – NYTimes.com
• Economists Letter on Minimum Wages – The Irish Economy
• Skilled immigration and US jobs: Firm-level evidence – vox
• What Can Take the Place of Fannie and Freddie? – WSJ
• Growth and reserves: Impact in crisis times – vox
• Household Debt and the Great Depression – House of Debt
• On the Wrong Side of Globalization – Joseph Stiglitz

.

No, zadnje 3 minute glede revolucije raje spustite, ker spominjajo na “alkaidno” propagando.