Ni prostora za starce?

Črt Kostevc

V Sloveniji mladi težko dobijo službo. Še huje je marsikje drugje po Evropi, kar je vodilo evropski parlament, da je lani potrdil sprejetje garancijske sheme za zaposlovanje mladih. Ta naj bi mladim do 25. leta starosti zagotavljala »primerno« zaposlitev najkasneje štiri mesece po končanju šolanja ali izgubi delovnega mesta. Drobni tisk te garancije seveda kmalu razblini upe na varno prihodnost tudi najbolj lahkovernim, saj navaja, da naj bi vsakdo dobil sebi primerno službo, vajeništvo, pripravništvo, ali bi mu bilo omogočeno nadaljnje izobraževanje. Človeku ob tem misli nehote uidejo na brezplačna pripravništva in usposabljanja na zavodu za zaposlovanje.

Pri »evropski garanciji« gre primarno za medijsko kampanjo, ki naj bi, bolj kot ne, maskirala pomanjkanje izvirnejših idej za reševanje brezposelnosti mladih in hkrati propagirala nekatere že obstoječe rešitve. *

Na drugem koncu starostnega spektra se podaljšuje upokojitvena starost, kar je v navideznem nasprotju s ciljem zaposlovanja mladih. Za sindikate omenjeno nasprotje niti ni navidezno, saj v podaljševanju zaposlitve starejših vidijo neposredno grožnjo za druge starostne skupine na trgu dela, predvsem mlade. Pri tem njihovo mnenje temelji primarno na zmotnem prepričanju o dolgoročno konstantnem številu delovnih mest (ang. lump of labor fallacy). V družbi naj bi namreč bilo na voljo le določeno število delovnih mest, kar pomeni, da so le-ta ogrožena, če dovolimo priseljevanje, poznejše upokojevanje ali celo podaljšamo delavnik. Kot ugotavljajo ekonomisti, pa dejansko število delovnih mest ni vnaprej omejeno, podobno kot ni a priori omejen skupen proizvod družbe.

Argument sindikatov, da je podaljševanje delovne dobe kritičen dejavnik pri povečevanju brezposelnosti mladih, seveda predvideva, da bi zgodnejše upokojevanje imelo pozitiven vpliv na zaposlitvene možnosti prvih iskalcev zaposlitve. Naravni eksperiment veljavnosti te trditve smo v Sloveniji izvedli lani. Z množičnim predčasnim upokojevanjem, ki ga je povzročila pokojninska zakonodaja, potem ko so se v začetku letošnjega leta pogoji upokojevanja zaostrili, smo se resno lotili vsaj prvega dela sindikalnega argumenta.

Kombinacija rastoče brezposelnosti in predvsem dejstva, da se mladi ne zaposlujejo na delovna mesta, ki jih sprošča upokojevanje, je pomenila, da se je lani upokojevanju navkljub najbolj povečala prav brezposelnost mladih. Slednja je v zadnjem četrtletju 2013 po podatkih Statističnega urada znašala slabih 20 odstotkov, 1,6 odstotne točke več kot v predhodnem četrtletju. Vsak peti delovno aktivni prebivalec Slovenije v starosti med 15 in 24 let torej upa, da ga bo brezposelnosti rešila evropska garancijska shema. Kot kaže, ga ne bo rešil dodaten upokojenec.

Sindikati pa niso edini, ki jih je zavedlo prepričanje, da je zaposlenost igra z ničelno vsoto. Služba za nekoga tako pomeni, da bo nekje drugje v državi nekdo v roke dobil delovno knjižico. Tako je Pahorjeva vlada leta 2009 subvencionirala skrajšanje delovnega časa z namenom, da prepreči odpuščanje, ki ga je bilo pričakovati v gospodarski krizi. Po pričakovanjih je bilo koristi od takšnega ukrepa malo, stroškov pa vsekakor dovolj. Tudi ta ukrep je primer zmote o omejenem številu delovnih mest, ki jih gospodarstvo deli med delojemalce. S krajšim delovnim časom naj bi privarčevala podjetja in potencialno celo zaposlovala, nikakor pa ne odpuščala. Na žalost je bila v letu 2009, ko je delovala shema subvencioniranega polnega delovnega časa, dosežena najvišja rast brezposelnosti v celotnem obdobju krize. Čeprav učinkov subvencioniranja ne gre posploševati brez zelo detajlnih podatkov podjetij, ki so subvencije prejela, pa vendar njihov učinek nikakor ni dosegel želenega.

Vsa shizofrenija razmer na slovenskem trgu dela se kaže v disonanci med mladimi, ki težko dobijo prvo službo, in starejšimi zaposlenimi, ki naj bi sprostili prosta delovna mesta zanje. Glede na projekcije nadaljnjega staranja prebivalstva v Sloveniji je navedeno trenje praktično nepotrebno. Demografske škarje s padanjem števila prebivalcev in hitro rastočim deležem starejšega prebivalstva bodo do leta 2050 ostro zarezale v razmerja med starim prebivalstvom in delovno aktivnimi. Koeficient odvisnosti starega prebivalstva, torej razmerje med številom starejših od 65 let in delovno aktivnim prebivalstvom, naj bi se po projekcijah Eurostata do leta 2050 povečal iz zdajšnjih 25 odstotkov na 55 odstotkov.

Težava z rapidnim staranjem prebivalstva ne bo samo krater, ki bo ostal v pokojninski blagajni, ampak tudi krčenje razpoložljive delovne sile. Težava bi torej kmalu lahko nehala biti v številu delovnih mest, za katera se bije medgeneracijska bitka, in bi postala širše vprašanje, od kod bo prihajala delovna sila. Glede na to, da ne kaže na skorajšnje bistveno povečanje naravnega prirastka slovenskega prebivalstva, nam ostaja zgolj še priseljevanje in povečana delovna aktivacija, predvsem starejših od 65 let.

S tem ko bodo slednji ostajali dlje časa delovno aktivni, se bo povečal njihov prispevek v davčno in pokojninsko blagajno, na drugi strani se bodo odlivi iz slednje upočasnili. Glede na to, da dela po 65. letu ni pametno ali celo mogoče vsiljevati prav za vse poklice, bi morala obstajati motivacijska shema, ki bi tistim, ki bi tako želeli in zmogli, omogočala nadaljevanje z aktivnim delom oziroma implicitno kaznovala neaktivnost ostalih z nižjimi prispevki iz pokojninske blagajne.

Gospodarska kriza in reforma pokojninskega sistema sta v Sloveniji pospešili upokojevanje tako tistih, ki so zanj izpolnili vse pogoje, kot tistih, ki so se upokojili predčasno zavoljo stanja na trgu dela ali sprememb, ki jih je prinesla pokojninska zakonodaja. Teh ljudi slovenski »bazen dela« ne bo videl nikoli več in tega je škoda. Kolateralna škoda globine krize, v kateri smo se znašli, bo za izkušnje in znanje starejših osiromašena delovna sila. Da pa bi bila tragedija še večja, bo zelo malo mladih dobilo službe na ta račun. Kot nam je nazorno pokazal že primer zakona o uravnoteženju javnih financ leta 2012, nas je lahko upravičeno strah za državo, v kateri se bolj izplača ljudi upokojevati kot pa odpuščati.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: